matjaz
pipika
Pridružen/-a: 10.09. 2007, 16:30
Prispevkov: 1064
Kraj: Ljubljana
|
 Objavljeno: Sobota 13 Okt 2007 00:27 Naslov sporočila: Izpoved nekoga |
 |
|
S. T. pripoveduje.......
.......
.......
Med njegovim šolanjem je v tedanji skupni državi že tretje leto divjala druga svetovna vojna, žal v Sloveniji tudi bratomorna. Ne le z italjanskim in nemškim okupatorjem, partizanske enote so se morale spopadati še s kolaboracijo, ki so jo sestavljali večinoma zavedeni mladi fantje, predvsem iz Dolenjske. Kolaborantom v tem delu Slovenije je šla na roko tudi duhovščina.
Že leta 1937 je papež Pij XI. vsem škofom po svetu poslla encikliko z navodili, kako s epostaviti po robu brezbožnemu komunizmu. Leto pozneje je škof Rožman obnovil stranko Krščanska akcija ( KA ). Pod pokroviteljstvom stranke je profesor na teološki fakulteti dr. Erlich konec leta 1938 formiral takoimenovane Erlichove straže, predhodnice vaških straž in domobranske policije. Simpatizerji so v osnovnih in srednjih šolah snubili fante in dekleta. Kdor se jim je uprl, so ga pretepli.
Leta 1940 so bili pripadniki Erlichovih straž že prepoznavni po črnih srajcah, oboroženi s pištolami, torej prava fašistična tvorba. Ko je leta 1942 italjanski poveljnik planinske divizije Vittorio Rugero povabil škofa Rožmana na pogovor, mu je dobesedno takole povedal:
'Z vaškimi stražami in domobransko policijo nam Italjanom mnogo pomagate, vendar, gospod škof, pri slovenskemu narodu ustvarjate tako sovraštvo, da ga več kot petdeset let ne boste mogli odpraviti.' Neverjetno, kako se je napoved uresničila. Sovraštvo tli že več kot šestdeset let in od osamosvojitve Slovenije ga posamezniki in še podžigajo.
S. T. se zamisli ob obujanju spominov:
"Hudo me boli, ko danes poskušajo naprtiti vse zločine partizanskim enotam. Res so se po vojni dogajale z naše strani stvari, ki se nikakor ne bi smele, in kolikor je bilo dokazanih, smo jeh obžalovali in se opravičili. Se je opravičila nasprotna stran? Na tem mestu tudi to: ko so vodilni kolaboracije po kapitulaciji Italije spoznali, da se jim iztekajo dnevi ustrahovanja in pobijanja, so svoji vojski obrnili hrbet, zbežali na varno v tujino, predvsem južnoameriške države, preproste in zavedena fante pa prepustili usodi. Mnogi so, žal, res končali v slovenskih breznih, ne brez sokrivde voditeljev in Katoliške cerkve. A vseh duhovnikov vendar ne gre metati v isti koš. Dokaz je mariborski primer, ko je škof Rožman poslal delegacijo škofu Tomažiču, naj vendar tudi v tem delu Slovenije organizira vaške straže in domobransko policijo. Po pogovoru je Tomažič vprašal:
'Gospodje, ste končali? In če ste, bom jaz z odgvorom zelo kratek. Ne želim biti izdajalec svojega naroda!'
Končalo se je tako, da na Štajerskem ni bilo ne duha ne sluha o vaških stražah, še manj pa o domobranski policiji. Zato pa jih imajo danes, po šestdesetih in več letih, v Ambrusu, Ivančni gorici, Dečji vasi in še kje. Je to zgolj naključje?"
"Ko smo že pri povojnih pobojih je pomembno povedati tudi to. Čeprav so bili drobci o teh nečloveških dejanjih že objavljeni v nekaterih tiskanih medijih, zakaj ni nobena od vlad doslej odločneje ukrepala in zahtevala vse razpoložljive dokumentacije iz Beograda? Po tolikoh letih je vpogled v arhive možen in z malo več trde volje in vztrajnosti bi bilo danes povsem drugače, znana bi bila tudi večina izvršiteljev pobojev. Resnico izkrivljajo dnevna politika, nekatere politične stranke in posamezniki. Ni čudno, da je eden od poslancev desnice na seji državnega zbora ob obravnavi vojnih zakonov dejal:
'Leta 1945 ste zmagali partizani, zdaj zmagujemo mi!'
......
Bilo je leta 1990 v Beogradu na neki seji. Po sestanku na Terezijah me pokliče Simo Dubajić, ki sem ga dobro poznal; bil je tudi komandant v Kočevskem rogu. Po kosilu in kavici me začudeno vpraša natanko takole:
'S., kaj ga pa lomite tam gori, vi Slovenci? Jaz sem bil komandant bataljona za likvidacijo domobrancev v Kočevskem rogu. Jaz sem bil določen za poboje, Slovencev pa v tej enoti, ki je likvidirala približno 3000 domobrancev, ni bilo! Domobrancem so sodili v Šentvidu, vem iz uradnih podatkov. Tja so jih pripeljali približno 7000 iz Avstrije. Okoli 1600 so jih izpustili, ker ni bilo popolnih podatkov ali pa so bili mlajši od 18 let. Preostali so bilo obsojeni ali na zaporne kazni, ali na prisilno delo, nekateri tudi na smrt.'
Tudi za Teharje pri Celju, kamor so pripeljali okoli 1200 ljudi, velja pomemben podatek; med pobitimi je bilo največ četnikov in ustašev, najmanj pa Slovencev! Vse to obstaja zapisano v arhivih. Za vsakega obsojenega in pobitega so zapisali, le poiskati jih je treba in kot takšne prestaviti javnosti, ne pa tako povprek kot zdaj, ko hočejo vse poboje, tudi izmišljene, naprtiti nekdanjim voditemljem partizanskih enot. Boli tudi to, da je večina nekdanjih domobrancev, ki se jim je uspelo izogniti kazni, po vojni v tisti zanje totalitarni državi, mirno študirala, doštudirala, nekateri celo doktorirali. Med tem, ko so se množice mladih in nekoliko starejših udeleževale delovnih akcij in obnavljale porušeno domovino, so otroci domobrancev mirno študirali."
_________________
Http://www.zrtve-cerkve.org
Smrt (klero)fašizmu, Svoboda narodu! |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
