Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

ardent · pipika Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20 Prispevkov: 525

Carl Gustav Jung

Carl Gustav Jung (*1875) je bil švicarski psihiater. V času njegovega življenja so se znanosti že v veliki meri specializirale, po drugi strani pa so takratni znanstveniki še vedno imeli širše zanimanje v primerjavi z današnjimi. Zbranih podatkov je bilo v svetu znatno manj in bili so manj klasificirani, obdelani in/ali kategorizirani.Tako so se znanstveniki na začetku stoletja ukvarjali s fenomeni in predmeti v širših kontekstih kot je to danes, tako imenovana “interdisciplinarnost", o katere pojavnosti kot termina še ne moremo govoriti, pa je bila v znanosti vseprisotna.

V družboslovnih znanostih današnjega časa je postala interdisciplinarnost najprej nekakšna stalnica v teoretskih diskurzih, apeli po njej pa moderni, potem pa je s podatkovno "pluralizacijo" in projektnim razmišljanjem postala samoumevna. Podatke se pobira od tu in tam, nove veje posameznih znanosti se ukvarjajo predvsem z metodologijo pristopa do problematik, kaj pa naj bo tista etiketa ene ali druge je pač znotraj znanosti zgolj formalnost, ostaja pa pomembna v politiki (znanosti).

No, še v začetku stoletja so bili znanstveniki in humanistično izobraženi posamezniki nekoliko bolj redko posejani, zato pa toliko bolj poliglotski in kozmopolitski. C. G. Jung se je že v svojem zgodnjem otroštvu spopadal z vznemerljivimi in " grešnimi" mislimi o bogu. Odgovore na temeljna vprašanja lastne religioznosti, ki so ga vse bolj vznemirjala, je potem iskal v filozofiji, naravoslovju, tudi teologiji, v simbolih in sanjah, kasneje pa v alkimiji, mitologiji in v religijah " primitivnih" ljudstev.

Jungov pogled na religijo in boga je bil prepleten z njegovim osebnim življenjem, delom in končno z znanstvenim nazorom. Govoriti o Jungu kot o primerialnem religiologu je premalo, ker to prvič ni bil njegov temeljni cilj. Religiozno tematiko, resda zlito z vseh koncev sveta in mitologij, večino pa naslonjeno na indoevropsko ideologijo in alkimistično tradicijo, je uporabljal za razumevanje človeka in njegovih predstav, s katerimi se je srečal pri opravljanju svojega psihiatričnega dela.

Sicer pa so religija in religiozne predstave spremljale in izpolnjevale tako njegove osebne kot znanstvene misli. Religiozna naravnanost je bila nekako neločljivo povezana z vsem, kar je Jung v svojem življenju počel in naredil. V nasprotju s Freudom je religioznost cenil in to je bil tudi eden od mejnikov, zaradi katerega se je s Freudom moral raziti.

Razkorak med Jungom in Freudom se je začel v začetku drugega desetletja našega stoletja. Večal se je skozi medsebojno znanstveno prečiščevanje in skozi igro avtoritete in ugleda, vendar je bil odločilni mejnik prav upoštevanje religioznosti s strani Junga in " areligioznost" Freuda. V svojih Preobrazbah...(1) je Jung pojmovanje incesta bistveno spremenil. Zanj je predstavljal " visokoreligiozno vsebino" , ne le " osebne komplikacije" , kot je to bil Freudu.

Jung je takrat bil že v stiku z alkimijo in preučevanjem mitov, kar je Freudu pomenil nevaren okultizem. Junga je hotel pridobiti, oz. obdržati na svoji strani, da bi imel naslednika v varovanju dogme, ki jo je ustvaril - seksualne teorije. Jung je Freuda sicer občudoval prav v tem, da je - tako kot on sam - zavrgel dogmatično pojmovanje cerkve in krščanstva z odkritjem nezavednega in sanj kot osnovnega informacijskega vira o le - tem. Vendar pa je bistvena razlika med njima bila v nedogmatičnosti Junga. Freud je ustvaril novo dogmo, Jung pa je z odpovedjo krščanski dogmi odprl vrata svoji religioznosti in individualnemu bogu, ki je bil hkrati zloben, saj ga je on sam napeljeval na grešne misli, tako kot je starokrščanski bog napeljal Adama in Evo v skušnjavo s tem, da jima je poslal kačo.

To se je dogajalo že v njegovem čudnem otroštvu, ko je sprva skozi sanje in fantazije, potem pa preko vsiljivih misli spoznaval, da se bo moral sprijazniti z nezadostnostjo in nesprejemljivostjo krščanstva, v katerega duhu je bil vzgajan z očetove strani (2).

Eden najmočnejših prelomov je doživel v že zelo zgodnjih sanjah in fantazijah, katerih toka ni mogel zaustaviti, kljub temu, da so bile nedopustno " grešne" . "Posebne ' religiozne' predstave, ki so se me polastile že v najzgodnjejšem otroštvu, so bile spontano nastale tvorbe, ki jih gre razumeti kot reakcije na okolje mojih staršev"(s. 103). Od takrat, ko se je v eni njegovih fantazij bog izkazal za zlobnega in slabega - pravzaprav ga je, kot pravi, doživel, izkusil - je začel v zvezi s tem iskati somišljenike.

Prvi impulz je dobil v Göethejevem Faustu, oz. v Mefistu, potem je iskal pri filozofih: tu so mu horizonte odpirali grški klasiki, Kant, velik vtis je nanj naredil Schopenhauer, potem Nietzsche. Zanimal se je tudi za naravoslovje, v smislu povezave živih bitij z bogom. Sprva ga je že mislil študirati, potem pa se je nepričakovano odločil za medicino. V času študija je svoje filozofsko znanje še bolj poglobil, hkrati pa že prišel v stik s spiritistično literaturo, ki je vsebovala zanj " prva poročila o objektivnih psihičnih pojavih" (s.114), kot npr. premikanje mize, duhovi itd. V tem času se je potem spričo zasledka, da je psihoza " bolezen osebnosti" v psihiatriji zaslutil odgovor na vprašanja, ki jih je postavljala njegova razdvojenost.

Že v mladostniški dobi se je počutil razdvojenega, odtujenega in samotnega. Tisto drugačno je poimenoval z " druga osebnost" , katero je zasledil tudi pri svoji materi. Kasneje je svoje subjektivne občutke iz otroštva našel v širokem gradivu fantazij njegovih pacientov, v mitih, mandalah, umetnosti, sanjah in drugih manifestacijah simbolov. Seveda je takoj s tem, ko je začel s psihoterapevtsko prakso imel izoblikovan koncept duše, ki ga je logično povezal s kolektivnostjo simbolov po vsem svetu v mitološkem in duhovnem gradivu. " Duša je veliko bolj zapletena in nedostopna kot telo. Duša je tako rekoč polovica sveta, ki obstaja le toliko, kolikor se je zavedamo. Zato duša ni le osebni, temveč svetovni problem, psihiater pa ima opraviti s celotnim svetom" (s. 147).

Nekje ok. leta 1926 je potem prišel v stik z alkimistično literaturo, ki je takrat veljala za nevarno okultistično in je bila tudi slabo dostopna, njemu pa je to delo (študij alkimistične literature) " več kot desetletje zadrževalo dih" (s. 217). V tistem času je bil Jung že uveljavljen psihiater in je dodobra poznal analitično psihologijo oz. psihoanalizo. Koncept nezavednega je imel že dodelan in v alkimiji je našel paralele svojim izkušnjam. Tistim vsebinam, ki jih je spremljal v imaginacijah pacientov skozi iskustvo je preko alkimije dodal zgodovinsko perspektivo. Do njega je prihajalo vedenje o prapodobah, težišče raziskovanja se je preneslo na arhetipe.

" Ker v psihoterapiji ne gre le za ' uporabo metode' , ne zadostuje zgolj študij psihiatrije" (s. 146). Od takrat je Jung začel poglobljeno razmišljati o tem, da mora odnos človeškega jaza do nezavednega natančneje definirati, kot ga je dotlej. Tu, na individualnem nivoju so mu bile vir sanje in fantazije, na drugi strani pa je tisto nezavedno bilo prav tako prisotno na kolektivni ravni, manifestiralo pa se je v različnih religioznih sistemih in spremembah njihovih simbolov. Na tej črti je Jungovo zanimanje prehajalo v religiozne vode. Iz vseh teh komponent; študija simbolov na individualni in kolektivni ravni, in razumevanjem alkimistične simbolike pa je prišel do procesa individuacije, kot središčnega pojma svoje psihologije (s. 221).

Jung je v svojem " Spopadu z nezavednim" (pogl. s. 184) slednjič opisal lastno - empirično izkustvo nezavednega sveta, katerega kolektivna manifestacija so religiozni sistemi. Pri tem je srečeval mitske podobe v sanjah, fantazijah in vizijah - arhetipe. Primeri: velika črna kača kot nasprotnica heroja, ki sta si včasih tudi v sorodu (heroj ima kačje oči, kača je njegova mati, po smrti se spremeni vanjo in ga ljudje kot takega tudi častijo ipd.). Saloma, kot figura anime ( je slepa, ker ne vidi smisla stvari ), ki jo determinira erotična prvina (eros ), Elija kot figura starih modrih prerokov - spoznavna prvina (logos). Iz slednje pa se je razvil Filemon. Bil je " ...pogan in je prinesel s sabo egipčansko - helenistično vzdušje z gnostičnim koloritom." O vseh teh fantazijskih podobah pa meni:" Filemon in druge domišljijske podobe so mi prinesle odločilno spoznanje, da v duši obstajajo stvari, ki jih ne delam jaz, temveč nastajajo same in imajo lastno življenje" (s. 196). Termin arhetip je Jung razlagal na veliko različnih načinov, v osnovi pa bi lahko rekli, da so to stari miselni vzorci in predstave.

Slednjič se je Jung konkretno z religijami in religioznostjo neposredno soočil na svojih potovanjih v 20 - ih letih našega stoletja: S Afrika, Pueblo indijanci, Kenija in Uganda, Indija in končno Rim, kot ostanek antike in korenin krščanstva.

Jung je kljub izjemni intenzivnosti in širini življenja v prvi vrsti ostal psiholog, pa naj bo to psihologija individuma, družbe ali religije. Religioznosti v človeku se je približal z več strani, jedro njegovega raziskovanja so bili simboli. Črpal je iz različnih virov, vse to pa povezal v okrilje lastne psihologije: " Kar hoče Jaz, pa v veliki meri in na način, ki se ga Jaz povečini ne zaveda, preprečujeta avtonomija in numinoznost arhetipskega procesa. Praktično upoštevanje tega procesa tvori bistvo religije, dokler jo obravnavamo na psihološki način"
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente

ardent · pipika Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20 Prispevkov: 525

Rabindranath Tagore

(1861-1941) Indijski pesnik, filozof, Nobelov nagrajenec

Rojen v Kalkuti v Indiji. Poučevali so ga doma. Poskušal je študirati pravo v Londonu, pa se je kmalu vrnil v Indijo in se je raje posvetil pisanju, filozofiji, glasbi in vzgoji. V Kalkuti je postal viden pesnik, znan tudi po drugih delih Indije. Leta 1901 je ustanovil alternativno šolo Visva Bharati, ki je kombinirala tradicionalno hindujsko vzgojo z zahodnjaškimi ideali. Ko pa je brez večjih ambicij na poti v Anglijo leta 1912 prevedel v angleščino nekatere svoje pesmi, pa je takorekoč čez noč zaslovel v Angliji in po celem svetu in že naslednje leto, 1913 je prejel kot prvi nezahodnjak Nobelovo nagrado za literaturo. Leta 1915 mu je angleški Kralj George V. dodelil plemiški naziv, vendar se mu je leta 1919 odrekel kot protest proti britanski politiki. Začel je potovati in širiti harmonijo in razumevanje med različnimi kulturami. Ko ni potoval, je stanoval v družinski hiši v predmestju Kalkute, kjer je bil literarno, duhovno in socialno-politično aktiven. Nasprotoval je nacionalizmu in materializmu ter zagovarjal duhovne vrednote in ustvarjanje novega sveta na osnovi večkulturnosti, različnosti in strpnosti. Prihodke od njegovega pisanja je uporabljal za širitev šole, ki jo je ustanovil leta 1901. Leta 1920 so po njegovem vzoru in z njegovo podporo odprli »Šolo modrosti« (School of wisdom).

Različnost, kakovost in količina njegovih del je neverjetna. Pisal je v bengalščini, pozneje pa je mnogo svoji del prevedel v angleščino. Napisal je preko tisoč pesmi, osem knjig kratkih zgodb, več kot dvajset iger, osem novel in mnogo knjig in esejev o filozofiji, religiji, vzgoji in socialnih temah. Poleg tega je ljubil glasbo in skomponiral je preko dvatisoč pesmi (glasbo in besedilo). Leta 1929 je začel celi slikati. Bil je dober poznavalec zahodne umetnosti in znanosti. Rabindranath Tagore je bil genij, velikan celega človeštva, ki ga je navdihnila tako tradiconalna Indija kot moderne zahodne kulture, in je vztrajno zagovarjal duhovne vrednote in enotnost človeštva.

»Um iz same logike je kot nož samo iz rezila - poreže roko, ki ga uporablja.«

»Lepota je nasmeh resnice, ko opazi svoj obraz v popolnem ogledalu.«

»Fanatizem poskuša varovati v roki resnico s prijemom, ki jo ubije.«

»Smrt ni ugasnitev luči; ugasne svetilko, ker je prišla zora.«

»Vse pride do nas, kar nam pripada, če ustvarimo sposobnost sprejetja.«

»Dejstev je mnogo, toda resnica je ena.«

»Tisti, ki hoče delati dobro, trka na vrata. Tisti, ki ljubi, najde vrata odprta.«

»Spal sem in sanjal, da je življenje bilo radost. Zbudil sem se in videl, da je življenje služenje. Deloval sem in opazil, da je bilo služenje radost.«

»Če zapreš vrata vsem napakam, bo resnica ostala zunaj.«

»V ljubezni se vsa nasprotja obstoja zlijejo in izginejo. Samo v ljubezni je hkrati enost in dvojnost. Suženjstvo in svoboda si nista nasprotna v ljubezni, kajti ljubezen je najbolj svobodna in hkrati najbolj suženjska.«

»Ne molimo za zaščito pred nevarnostmi, temveč za neustrašnost, kadar se pojavijo.«

»Življenje nam je dano, zaslužimo ga tako, da ga damo.«

»Darilo ljubezni ne more biti dano; čaka, da bo sprejeto.«

»Biti zmožen ljubiti materialne stvari, nositi jih nežno in z milino, pa vendar ne biti navezan nanje, to je plemenito služenje.«

»Ljudje so kruti, toda človek je prijazen.«

»Naša narava je prekrita z nasiljem, ki izvira iz želje ali strahu. Mati se odkrije s služenjem svojemu otroku. Torej naša prava svoboda ni svoboda od akcije ampak svoboda v akciji, ki jo lahko dosežemo v delu z ljubeznijo.«

»Hvala me sramoti, saj na skrivaj prosim zanjo.«
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente

ardent · pipika Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20 Prispevkov: 525

Albert Einstein, švicarsko-ameriški fizik in matematik nemškega rodu, * 14. marec 1879, Ulm, Württemberg, Nemčija, † 18. april 1955, Princeton, New Jersey, ZDA.

Einstein je bil sin judovskih priseljencev. Njegov oče Herman Einstein je bil trgovec, mati Paulina Einstein, rojena Koch, je bila hči premožnejšega žitnega trgovca. Njegov oče je za kratek čas odprl majhno trgovino z elektrotehniškimi potrebščinami. Starša sta se poročila v Stutgart-Bad Cannstattu. Rojstna hiša na Bahnhofstraße blizu železniške postaje in celotna soseščina je bila uničena leta 1944 med zavezniškim bombardiranjem. Tu je danes majhen spomenik.

Einstein je hodil v katoliško osnovno šolo. Na materino vztrajanje se je učil igrati violino.

Pri petih letih mu je oče pokazal žepni kompas in Einstein je spoznal, da je nekaj v »praznem« prostoru delovalo na iglo. To izkustvo je kasneje opisal kot največje razodetje v svojem življenju. Čeprav je gradil modele in mehanske naprave, so njegovo učenje imeli za počasno, verjetno zaradi disleksije, preproste plahosti ali morda zaradi redke in nenavadne zgradbe njegovih možgan, (ki so jih preučili po njegovi smrti). Kasneje je svoji počasnosti pripisoval razvoj teorije relativnosti in dejal, da je razmišljal o prostoru in času kasneje kot večina otrok, in zaradi tega je lahko uporabil bolj razvit razum. Druga novejša teorija o njegovem miselnem razvoju pojasnjuje, da je bolehal za Aspergerjevim sindromom, bolezenskim stanjem, povezanim z avtizmom.

Einstein se je začel učiti matematike pri približno dvanajstih letih. Obstajale so ponavljajoče govorice, da je kasneje padel iz matematike, kar pa ni res. Do tega je prišlo le zaradi poznejših sprememb v ocenjevanju. Dva njegova strica sta v poznem otroštvu in zgodnji mladosti vzpodbujala njegova umstvena zanimanja in mu predlagala in priskrbela knjige o znanosti in matematiki.

Leta 1894 se je družina preselila v Zendling in leta 1889 je začel obiskovati Luitpoldovo gimnazijo v Münchnu. Šolo je že od vsega začetka občutil kot nasilje. O njegovih otroških težavah in neuspehih v srednji šoli je veliko poročil, ki pa jih kaže jemati s pridržkom. Zares je začel pozno govoriti in je povedano tiho ponavljal, dokler ni bil star 7 let. A od vsega začetka se je izražal v stavkih. V srednji šoli ni shajal slabo, a je bil samosvoj v tem, da se je učil predvsem tisto, kar ga je zanimalo. Bil je zelo dober v matematiki in naravoslovju in dober v latinščini. Sodobni tuji jeziki in posebno grščina pa so mu povzročali težave. K temu je treba dodati, da so bile šole tedaj drugačne kot danes. Zares mu je profesor grščine rekel, da iz njega nikoli nič ne bo, a sicer Einstein ni veljal za slabega dijaka. Učitelji se niso niti približno zavedali njegovih zmožnosti, vendar so te prišle na dan pozneje. Podobni primeri niso tako redki.

Leta 1894 se je družina, zaradi slabega poslovanja očetove elektrotehniške trgovine presila v Pavio pri Milanu, kjer se je pozneje očetu obrnilo še na slabše. Einstein je ostal v Münchnu, kjer je živel v malem podnajemniškem stanovanju, da bi končal zadnji letnik gimnazije in maturiral. Počutil se je tako osamljenega, da si je po neki neprijazni pripombi profesorja pridobil zdravniško spričevalo, izstopil in zapustil šolo. Še pred koncem šolskega leta je odpotoval, ne da bi maturiral, k staršema v Pavio in se odpovedal nemškemu državljanstvu. Neki življenjepisec je pripomnil, da je to storil v zadnjem hipu. Če bi namreč počakal še kak mesec, se zaradi vojaščine ne bi mogel izseliti zakonito.

Na Švicarski državni tehniški visoki šoli (Eidgenössische Technische Hochschule (ETH)) v Zürichu je leta 1895 opravljal sprejemni izpit. Leta 1896 so mu svetovali naj se vpiše v zadnji letnik srednje šole. Maturiral je na kantonski srednji šoli v Aarauu. Švicarske šole so bile znatno manj toge kot nemške in so bolj upoštevale posebnost učencev. Na leto v Aarau se je spominjal kot na eno izmed svojih najprijetnejših razdobij. Brez sprejemnega izpita se je vpisal na pedagoško smer Politehnike ETH, kjer je začel študirati matematiko in fiziko.

Leta 1898 je spoznal srbsko sošolko in prijateljico Nikole Tesle Milevo Marić. Pri študiju mu je bil v veliko oporo Marcel Grossmann, ki mu je posojal svoje vestne zapiske iz predavanj in, ki je spozal njegovo nadarjenost. Pri učiteljih je Einstein veljal za povprečnega in nedelavnega. Vendar je samostojno in zavzeto študiral tisto, kar ga je zanimalo. Med študijem se je zbližal z Marićevo. Leta 1900 je diplomiral, leto kasneje pa je prejel švicarsko državljanstvo. V nekem bančnem predalu v Berkeleyu je eden izmed izdajateljev Zbranih del Alberta Einsteina, ki so začela izhajati leta 1987, po pravem detektivskem podvigu našel 500 dotlej neznanih pisem. Na podlagi teh pisem je bilo mogoče dobiti o mladem Einsteinu precej bolj zaokroženo sliko. Pisma so odkrila, da je imel z Marićevo januarja 1902 nezakonsko hčerko Lieserl, za katero je izginila vsaka sled. Ali je zgodaj umrla ali je odrasla pri Milevinih sorodnikih ali sta jo starša dala v posvojitev?

V prvi objavi »čudežnega« leta 1905 je Einstein postavil domnevo, da je svetloba sestavljena iz majhnih delcev, svetlobnih kvantov - čeprav je vladala tedaj splošna enotnost glede valovne narave svetlobe. V svoji drugi objavi je razložil Einstein Brownovo gibanje kot statistično gibanje delcev, namreč molekul, katerih obstoj v tistem času še niso zagotovo potrdili. V tretjem delu je Einstein skoraj v popolnosti razvil posebno teorijo relativnosti. V dodatku je proti koncu leta 1905 sledila tudi enačba E = mc2. Einsteinovega dosežka ne zmanjša dejstvo, da so bile številne enačbe teorije relativnosti znane že pred njegovimi objavami. Kajti šele Einsteinove fizikalne razlage so dale količinam in zvezam med njimi smisel. V objavah iz leta 1905 se kažejo nekatere značilnosti Einsteinovega znanstvenega dela: pogledal je v ozadje na videz zanesljivih in splošno uveljavljenih predpostavk in zbral dovolj poguma, da je ovrgel običajne poglede ter jih nadomestil z novimi presenetljivimi razlagami. Pri tem je izhajal iz maloštevilnih eksperimentalnih rezultatov in brez predsodkov delal brezkompromisne logične zaključke. Njegov miselni tok lahko pogosto prikažemo na nekaj straneh z relativno majhno matematično zahtevnostjo.

Navedki

»Er ist eine Skala der Proportionen, die das Schlechte schwierig und das Gute leicht macht.«
»To je lestvica o sorazmerjih, ki naredi slabo težavno in dobro lahko.«
O zlatem rezu. –A. Einstein Pismo Le Corbusieru (1946); navedeno v Modulor (1953)

»Verjamem v Spinozovega boga, ki se odkriva v zakonitem sozvočju sveta, ne v boga, ki se ukvarja z usodo in početjem človeštva.«
–A. Einstein V odgovoru na telegramsko vprašanje Rabbija Herberta S. Goldsteina (New York), 24. aprila 1929: »Ali verjamete v Boga? Stop Odvrnite s 50 besedami.« Einstein je odgovoril z le 25 (nemškimi) besedami. Zamisli boga Spinoze pogosto označujo kot panteizem.

vir: Wikipedia Wink

_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente

satis · pipika Pridružen/-a: 19.08. 2007, 17:00 Prispevkov: 1078

A. C. Bhaktivedanta Svami Prabhupada, indijski verski učitelj, * 1. september 1896, Kalkuta, † 14. november 1977, Vrindavan.

Bhaktivedanta Svami Prabhupada je svojega duhovnega učitelja, Šrila Bhaktisidhanto Sarasvatija Gosvamija, prvič srečal leta 1922 v Kalkuti. Bhaktisidhanti Sarasvatiju, enemu največjih učenjakov, poznavalcev religije in ustanovitelju štiriinšestdesetih Gaudija Mathov (vajšnavskih centrov), je bil izobraženi mladenič všeč in prepričal ga je, naj življenje posveti poučevanju vedskega znanja. Šrila Prabhupada je postal njegov učenec, enajst let pozneje pa ga je Bhaktisidhanta Sarasvati v Alahabadu tudi formalno posvetil.

Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Thakura mu je na njunem prvem srečanju leta 1922 rekel, naj vedsko znanje razširi v angleščini. V letih, ki so sledila, je Šrila Prabhupada napisal komentar k Bhagavad Giti. Leta 1944 je začel izdajati revijo Back to Godhead (Nazaj k bogu), ki izhaja še zdaj.

Skupnost gaudijskih vajšnav ga je leta 1947 zaradi njegove izjemne filozofske učenosti počastila z naslovom "Bhaktivedanta". Leta 1950 se je Šrila Prabhupada pri štiriinpetdesetih letih umaknil iz zakonskega življenja in vstopil v red vanaprasthe (red odmaknjenosti), da bi lahko več časa namenil preučevanju svetih spisov in pisanju. Iz Delhija se je preselil v sveto mesto Vrindavano, kjer je živel v skromnem srednjeveškem templju Radhe-Damodare. Tam se je za več let intenzivno posvetil preučevanju svetih spisov in pisanju. Leta 1959 je stopil v red odrekanja. V templju Radhe-Damodare je Šrila Prabhupada začel svoje življenjsko delo: prevod in komentar osemnajsttisočih verzov Šrimad Bhagavatame (Bhagavata Purane).

Ko je Šrila Prabhupada leta 1965 s tovorno ladjo prišel v New York, je bil tako rekoč brez denarja. Julija 1966 je po skoraj enoletnih velikih težavah ustanovil Mednarodno skupnost za zavest Krišne.

Šrila Prabhupadov najpomembnejši prispevek so njegove knjige. Zaradi avtoritativnosti, globine in jasnosti so visoko cenjene v akademskih krogih, na mnogih univerzitetnih tečajih pa jih uporabljajo kot standardne učbenike. Njegova dela se prevajajo v petinsedemdeset jezikov. Izdaja jih založba Bhaktivedanta Book Trust, ki je bila s tem namenom ustanovljena leta 1972 in je zdaj največja založniška hiša na področju indijske religije in filozofije.

Šrila Prabhupada je kljub visoki starosti v samo dvanajstih letih štirinajstkrat prepotoval svet in predaval na vseh celinah. Čeprav je bil tako dejaven, je še vedno veliko pisal. Njegova dela predstavljajo pravo knjižnico vedske filozofije, religije, književnosti in kulture.

Prabhupada- video

tungavidya · Objavljeno: Torek 18 Mar 2008 08:13 Naslov sporočila:

Kratka biografija Njegove Božanske Milosti, Šrila Bhakti Dejta Madhav Gosvami Maharadža

namah om višnupadaja rupanuga prijaja ča
šrimate bhakti dejta madhava svami namine
krišna abhina prakaša, šri murtaje dina-tarine
khama guna avataraja gurave prabhave namah
satirtha priti sad-dharma, guru priti pradaršine
išodjana prabhavasja prakašakaja te namah
šri khetre prabhupadasja sthanodara sukirtaje
sarasvata gan-ananda samvardhanaja te namah
šri bhakti dejtam nam-ačardža vardžam gurum
vande šri madhavam deva gosvami pravaram prabhum

Poklon Šrila Bhakti Dejta Madhav Gosvami Maharadžu, predstavniku Gospoda Višnuja in tistemu, ki je drag sledilcem Rupa Gosvamija. Poklon tebi, Gospodar in Guru, ki si poosebljenje lastnosti odpuščanja; ki si (kot Guru) oblika Krišne namenjena za odreševanje najbolj padlih. Poklon tebi, katerega religiozno načelo je delovati z naklonjenostjo do tvojega Guruja in tvojih Guru-bratov, za katere si razodel duhovno moč Gospodovega parka (Išodjan) v Majapurju. Poklon tebi, ki si povečal zadovoljstvo tistih, ki so predani Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Thakurju s pridobitvijo in oživitvijo njegovega rojstnega mesta v Puriju, za kar si pravično slavljen. Častim svojega gospoda, Šrila Bhakti Dejta Madhav Gosvami Mahardža, učitelja Svetega Imena in duhovnega učitelja univerzuma.

Šrila Gurudev se je pojavil v visoki brahmanski družini. Njegovo sveto rojstno mesto leži ob reki Padmi, blizu »Premtoli«-ja, kjer je Šrila Narottam Thakur prejel Božansko ljubezen. Njegovi starši so ga poimenovali Šri Heramba Kumar Bandopadhjaja, njegov priljubljen vzdevek pa je bil Ganeš. Pri svojih enajstih letih si je zapomnil celotno Bhagavad gito (700 sanskrit verzov), le s poslušanjem od svoje mame. Že od ranih let so bile vidne njegove nenavadne svetniške lastnosti. Vsi so ga občudovali in sprejemali za svojega vodjo na vseh področjih. Strogo je izpolnjeval vsa moralna načela in se ni zlagal pod nobenim pogojem. Ni se zanimal za posvetne užitke. Vedno se je trudil lajšati trpljenje drugih, tudi za ceno svojih težav. Imel je idealen karakter tudi ko je še živel doma. Visok in močan je bil Šrila Gurudev odličen pri športu, sodeloval pa je tudi pri dramskih igrah. Zgleden je bil v svoji vdanosti do svojih staršev. Bil je celo vključen v gibanje za neodvisnost Indije.

Ko se je izobraževal na višji šoli v Kalkuti, je Šrila Gurudev pričel čutiti veliko ločenost od Boga. Takrat je jokajoče klical Šri Krišno cele noči. V tem, v Boga zatopljenem stanju, mu je neke noči v duhovnih sanjah Šri Narada Gosvami dal mantro. Kasneje se mantre ni mogel več spomniti. Izguba mantre ga je užalostila, zato se je odpravil k Himalaji. Tam se je tri dni postil in ves čas hrepeneče klical Gospoda. Naposled je prejel božansko navodilo naj poišče svojega duhovnega učitelja, ki se mu bo pojavil točno tam, od koder je prišel. Spustil se je iz Himalaje in kasneje srečal svojega duhovnega učitelja (Šrila Bhakti Siddhanta Sarasvati Thakurja) v Šri Majapurju v Nadiji, v zahodni Bengaliji.

Šrila Bhakti Siddhanta Sarasvati Thakur ga je običajno pohvalil rekoč, da ima »vulkansko energijo«. Šrila Gurudevov zgledni karakter, njegovo toplo, naklonjeno vedenje, njegova strpnost in odpustljivost so bile lastnosti, ki so pritegnile vsakogar. Šrila Gurudev je bil cenjen kot eden izmed najdražjih spremljevalcev Šrila Bhakti Siddhanta Sarasvati Thakurja. Ta ga je običajno poslal kot svojega predhodnika, da bi pripravil teren za pridigarske dogodke. Aktivno je pomagal pri organiziranju pridigarskih festivalov, pri organiziranju romanja po svetih mestih Vrindavanu in Navadvip Dhamu, pri ustanavljanju pridigarskih centrov in izobraževalnih inštitucij ter pri širjenju sporočila Šri Čejtanja Mahaprabhuja po vaseh in mestih. Prav tako je postavil kapelice lotosovih stopal (padpith-e) Čejtanja Mahaprabhuja v krajih, ki jih je Gospod obiskal, razodeval druga sveta mesta, izdajal transcendentalne knjige in revije z namenom razširjanja nauka čiste ljubezni.

»Hyutkale purušottamat« - ljubezen do Šri Krišne se bo razširila iz Šri Purušotam Dhama (Džaganath Puri) v Orisi – je napovedal Šri Vjasadev v Padma Purani. Ta prerokba je bila uresničena ob pojavitvi Šrila Bhakti Siddhanta Sarasvati Thakurja, v hiši Šrila Bhaktivinod Thakurja v Puri-ju. Šrila Gurudev je od mestnih oblasti pridobil to najbolj milostno mesto pojavitve Šrila Bhakti Siddhanta Sarasvati Thakurja po velikem prizadevanju in tam postavil svoj math, za kar je upravičeno slavljen.

»Gigantska duhovna osebnost« - Šrila Gurudev je prebil trdnjavo impersonalistične filozofije v Pundžabu, kjer je bil prvi, ki je predstavil Božansko Ljubezen Šri Čejtanja Mahaprabhuja. Deseti v nasledstvu učiteljev, ki sestopa od Gospoda Šri Čejtanja Mahaprabhuja, je Šrila Gurudev ustanovil organizacijo Šri Čejtanja Goudija Math.

Po navodilih svojega duhovnega učitelja je Šrila Gurudev pridigal v severovzhodni Indiji in tam ustanovil veliko pridigarskih centrov. Potoval je od vasi do vasi, včasih peš, včasih z vprežnim vozom, le z namenom, da bi vsem živim bitjem prinesel največje dobro tako, da jih obrne proti Krišni. Mathe (duhovne inštitucije) je ustanovil v Šridham Majapurju, Gouhatiju, Tezpurju, Goalpari, Kalkuti, Puriju, Čandigarhu, Vrindavanu, Hajderabadu itd. in prevzel služenje Božanstev tudi v 500 let starih templjih Gospoda Džaganatha v Džašri v Čakdahi in v Agartali v Tripuri. Ustanovil je Šri Čejtanja Vani press v Kalkuti. V različnih delih Indije je na široko pridigal in razširjal Božansko sporočilo Šri Čejtanja Mahaprabhuja ne glede na socialni status, raso ali veroizpoved.

»Če bomo iskreni v odkritosrčnem služenju Vsevišnjemu Gospodu Šri Krišni in Šrila Gurudevu, kot tudi bhaktam (častilcem Šri Krišne), sem prepričan, da bomo dobili Božansko pomoč za naš duhovni napredek kot tudi za pomoč drugim.«
---Šrila Bhakti Dejta Madhav Gosvami Maharadž
Avdijo posnetek Šrila Bhakti Dejta Madhav Gosvami Maharadža, ki izgovarja Vandana molitve: http://sreecgmath.org/mp3download/0803sbdm_vandana.mp3

ardent · pipika Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20 Prispevkov: 525

Siddhartha Gautama Buddha
(560?-480? pr.n.št.) Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj.

Po legendi je bil Siddhartha plemiškega rodu, rojen v Lumbini na današnji meji med Indijo in Nepalom. Njegov oče, kralj Suddhodana je vladal v majhnem kraljestvu na tem področju. Mati Maya je nekaj dni po rojstvu Siddharthe umrla. Zanj je skrbela mamina sestra Mahaprajapati. Vzgajali so ga kot plemiča in bojevnika. Pri 16ih se je poročil z Yasodharo, ki je rodila sina Rahulo. Ko je bil star 29 let, je ob pogledu na starega in bolnega človeka spoznal, da je posvetna sreča minljiva, srečanje z menihom pa ga je spodbudilo, da je krenil na pot iskanja. Opustil je razkošje svojega doma in nasploh materialnega sveta. Posvetil se je meniškemu življenju in prakticiranju joge. Po šestih letih raznih vaj v odrekanju, je spoznal, da ga ne prva (življenje v razkošju) ne druga skrajnost (popolna vzdržnost materialnih užitkov) ne peljeta k cilju in se je odločil za pot zlate sredine – začel je na stvari in na samega sebe gledati nevtralno: niti kot dobre niti kot slabe. Ko je bil star 35 let, je v večdnevni meditaciji pod drevesom modrosti dosegel razsvetljenje - postal je Buddha. Iz sočutja do nevednih je 45 let, do svoje fizične smrti, potoval po celi Indiji ter učil o svoji izkušnji enosti. Ustanovil je meniško skupnost Sangho.

Buddha je bil v vseh rečeh zmeren, ni bil vegetarijanec (tudi ni bil zelo debel). Od svojih učencev je zahteval, naj se ne oklepajo pojmov in verskih predstav. Zavračal je čaščenja in dogme - kot sam pravi: »Moja oseba ne šteje, šteje samo nauk«. Buddha uči univerzalni duhovni zakon in dokazuje, da gre človek lahko po tej poti kadarkoli in kjerkoli. Ime Siddhartha pomeni tisti, ki je izpolnil svoj smisel, Buddha pa pomeni prebujeni. Človek mora osebno spoznati resnico. Ni cilj učenje, cilj je osvoboditev. Vse je odvisno od človeka samega, ne od zunanjih vplivov, zato ne glej, kaj se dogaja zunaj, ampak išči notranji vzgib. Učitelj je na tej poti nujen. Buddha je samo eden v verigi učiteljev. Meditacija je povezana z budnostjo - pozornostjo. Dogajanje in delovanje je treba nadzorovati z notranjo voljo.

Buddha ni sam nič zapisal, njegovi učenci so po njegovi smrti zapisali njegove besede in učenja v okviru štirih plemenitih resnic: o trpljenju, o izvoru trpljenja, o koncu trpljenja - razsvetljenju ter o poti do razsvetljenja. Zapisi njegovih govorov imajo sedemkratni obseg Svetega pisma. Iz njegovih učenj se je razvil budizem, ki pa se je razdelil na več različnih vej - vsaka je poudarjala določen del njegovega učenja. Žal interpretatorji njegovih učenj niso razumeli, da če Buddha česa ne opisuje podrobneje, ni to zato, ker tisto ne bi bilo prisotno, ampak zato, ker je le izkustveno (subjektivno) in se ga ne da izraziti s pojmi. Buddha se je zavedal omejenosti besed in govora. Tistega, kar presega moči ljudskega razuma, v svojih učenjih ne omenja. Sebe in druge vodi k notranjemu razsvetljenju, k osvoboditvi in vzvišenemu spoznanju. Globje aspekte svojih učenj in izkustva o najvišji stopnji meditacije in doseganju resnice zaupa samo majhnemu številu naprednih učencev. Buddhov nauk ima velik vpliv na mnoge religiozne smeri. Ljudje, ki iščejo spoznanje in modrost, najdejo navdih v njegovih besedah. Sočutje in strpnost, ki jih uči in prakticira budizem, sta pomembni vrednoti za celo človeštvo.

CITATI:

»Bodite svoja lastna svetilka.«

»Vse svoje s sabo nosim.«

» Kamor usmerjam svojo pozornost, to živim, to sem jaz.«

»Vsak človek je ustvarjalec svojega zdravja ali bolezni.«

»Sovraštvo ne preneha s sovraštvom, ampak samo z ljubeznijo - to je večno pravilo.«

»Če bi vam govoril o stvareh, ki jih sami še ne morete doživeti, boste začeli špekulirati. To bi vas odvrnilo od naloge, da stopite na pot odrešenja.«

»Kdor je ne-vedenje opustil in prodrl skozi gosto temo, ne stopi zopet v bivanje, ker vzročnost več ne obstaja.«

»Pot je postopna, ni nenadnega prodora do spoznanja.«

»Svet bogov ni moj jaz in oklepanje ceremonij in obredov je treba premagati.«

»Ljudje se usmerjajo v zadovoljstvo, očarani in začarani so z zadovoljstvom. Dejansko bodo taka bitja le stežka razumela zakon pogojenosti in odvisnosti od izvora vseh stvari. Prav tako bo za njih nerazumljiv vrhunec vsakega nastanka, oddvojevanje od elementa ponovnega rojstva, izginotje želje, nirvana.«

»Stvari ne moreš dobiti preprosto s tem, da si jih zaželiš; in ne dobiti tisto, kar si želiš, je trpljenje.«

»Vera v bitje-ego je čista iluzija.«

»Vsako formiranje je minljivo ... Kar je minljivo, je podvrženo trpljenju.«

»Telo je krhko, je leglo bolezni in trohnobe, to trohnelo telo ima svoj konec in smrt je na koncu življenja.«

»Ni možno odkriti praizvor bitja.«

»Ne obstaja prostor, niti v zraku, niti v globinah oceana, niti v jamah, nikjer na celem svetu, kjer bi se človek skril pred svojimi slabimi deli.«

»Prenehanje vsakega pohlepa, prenehanje besa, prenehanje iluzije, to se dejansko imenuje Nirvana.«

»Tisti, ki je opazoval vse nasprotnosti na tem svetu, ki ga nič več ne more presenetiti, mirno bitje, osvobojeno jeze, bolečine in želja, je preseglo rojstvo in starost.«

»Vsakdo se mora boriti zase, Popolni so samo označili pot.«

»Stanje pohlepa in stanje jeze vedno spremlja neznanje, ki je prvobitna osnova zla.«

»Če kdo reče, da želi živeti svetniško življenje in slediti pravilom Posvečenega, pod pogojem, da mu Posvečeni najprej pove, če je svet večen ali časovno določen, končen ali neskončen, če se princip življenja identificira s telesom, v katerem je nekaj posebnega, če Posvečeni obstaja tudi po smrti itd., tako bitje lahko prej umre, preden mu bo Posvečeni lahko odgovoril na vse to.«

»Če bi ego zares obstajal, bi prav tako obstajalo nekaj, kar pripada egu.«

»Vstopiti v svet Nirvane je bolje, kot vladati svetu, bolje kot doseči nebeške radosti, bolje kot vladati celemu vesolju.«

»Popolni je osvobojen vsake teorije... Dosegel je popolno osvoboditev s prenehanjem, oddaljevanjem, izginotjem, zavračanjem, osvoboditvijo od vseh mišljenj in predpostavk, od vsakih nagnjenj k nesmiselnim 'Jaz' in 'Moje'.«

»Ali je možno reči 'to sem jaz' tam, kjer ni čutenja?«

»V resnici je za tistega, ki življenjski princip (ego) enači s telesom, svetniško življenje nemogoče, in za tistega, ki verjame, da je življenjski princip nekaj popolnoma drugačnega od telesa, je svetniško življenje prav tako nemogoče.«

»Tisti, pri katerem je iluzija izginila in se je prebudilo znanje, tak učenec ne dela več niti dobrih niti slabih del, niti tistih, ki vodijo k večnosti.«»'Sem' je nesmiselna misel, 'nisem' je nesmiselna misel. 'Bom' in 'ne bom' sta tudi nesmiselni misli. Nesmiselne misli so kot nekakšna bolezen, kot rana, kot trn.«

»Ničesar ne verjemite, ne glede na to, kje ste prebrali ali kdo je to rekel - tudi če sem jaz to rekel - dokler se ne sklada z vašim razmišljanjem in z vašim zdravim razumom.«

»Ne ustavljajte se v preteklosti, ne sanjajte o prihodnosti, osredotočite svoj um na sedanji trenutek.«

»Tisti, ki izkusi enost življenja, vidi svoj lastni Jaz v vseh bitjih in vsa bitja v svojem lastnem Jazu. Na vse gleda z nepristranskimi očmi.«

»Oklepati se jeze je kot prijeti žerjavico z namenom, da bi jo vrgel v nekoga drugega - ti si tisti, ki se opeče.«

»Mnogo svetih besed lahko prebereš, mnogo izgovoriš, nič prida ti ne bodo pomagale, če na temelju njih ne boš deloval.«

»Ne verjamem v usodo, ki zadene ljudi, ne glede, kako so delovali. Toda verjamem v usodo, ki zadene ljudi, če ne delujejo.«

»Nikoli ne vidim, kaj je bilo narejenega; vidim samo, kaj je še potrebno storiti.«

»Ljudje ustvarijo razlike v svojem razumu in potem verjamejo, da so resnične.

»Bolje je premagati sebe, kot zmagati v tisoč bitkah.«

»Bolje je dobro potovati, kot prispeti.«

»Tako kot sveča ne more goreti brez ognja, tako ljudje ne morejo živeti brez duhovnosti.«

»Vstanimo in bodimo hvaležni, saj če se danes nismo naučili veliko, smo se naučili vsaj malo; in če se nismo naučili niti malo, vsaj nismo zboleli; in če smo zboleli, vsaj nismo umrli - torej bodimo hvaležni.«

»Mir pride od znotraj, ne iščite ga zunaj.«

»Samo dve napaki lahko storite na poti do resnice: da ne greste do konca ali da ne pričnete.«

»Tisoče sveč se lahko prižge z eno svečo in življenje te sveče se ne bo skrajšalo. Sreča se nikoli ne zmanjša, če jo delite.«

»Enost se lahko manifestira samo z dvojnostjo. Enost in ideja Enosti sta že dve.«

»Vrlino bolj preganjajo zlobni kot jo ljubijo dobri.«

»Sam uresniči svojo odrešitev, ne zanašaj se na druge.«

»V celem vesolju ne boš našel osebe, ki bi bila bolj potrebna tvoje ljubezni in naklonjenosti kot si jo ti sam.«

OM OM OM OM OM OM OM OM OM

_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente

ucen · Objavljeno: Sreda 19 Mar 2008 09:15 Naslov sporočila:

Jezus Kristus

Jézus Krístus, (iz hebrejščine יהושע [Yĕhošūa‘] in grščine Χριστός ([Christos], pomeni Maziljeni) tudi Jézus iz Názareta ali Jezus Nazaréčan, osrednja osebnost krščanstva, po prepričanju kristjanov učlovečeni Bog (oseba dvojne nravi - Človek-Bog), odrešenik človeštva, mesija, * med 6 in 1 pr. n. št., Betlehem (takrat Judeja), † najverjetneje 7. aprila 30 (Veliki petek), Jeruzalem (danes Izrael).

Jezusa je rodila Marija, žena tesarja Jožefa iz Nazareta. Datum rojstva ni znan, tradicionalno pa se navaja za datum rojstva 25. december (božič). Ob uvedbi našega načina štetja let je bil začetek štetja izbran tako, da bi bilo leto, ko je bil Jezus spočet in rojen, prvo leto našega štetja. Današnje zgodovinske raziskave kažejo, da je bil najverjetneje rojen nekaj let prej - skoraj gotovo med letom 6 pr.n.št. in 1 pr.n.št. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bil Jezusov pravi oče eden izmed rimskih vojakov, saj so v takratni družbi za nezakonske otroke uporabljali izraz "božji sin" (ker je bilo ime očeta neznano).
Jožef in Marija sta sicer stanovala v Nazaretu v Galileji, a Sveto pismo navaja, da sta morala zaradi popisa prebivalstva v Betlehem in tam se je rodil Jezus. Pozneje se je družina vrnila v Nazaret - Jezusa so sodobniki imenovali Jezus iz Nazareta.
O Jezusovem otroštvu je malo znanega. Ker je odraščal v judovski družini, pa lahko sklepamo na nekaj dejstev. Osmi dan po rojstvu je bil Jezus zagotovo obrezan, saj je ta dogodek za judovskega dečka zelo pomemben. Dogodek je opisan tudi v Svetem pismu (Lk 2,21). Spomin na ta dogodek praznuje Cerkev 1. januarja kot praznik Jezusovega obrezovanja.
Pozneje je bil Jezus gotovo deležen normalne judovske verske vzgoje: naučil se je brati, pisati in govoriti v hebrejščini, ki je bila uradni jezik judaizma (Jezusov materin jezik je bila aramejščina). Sveto pismo navaja, da je imel Jezus štiri brate (Jakoba, Jozeja(Jožefa), Juda in Simona) in nedoločeno število sester (glej Mr 6,3). Mnenja različnih krščanskih skupnosti so glede tega deljena. Rimskokatoliška Cerkev pravi, da so bili to bratranci in sestrične (uporaba izrazov "brat" in "sestra" v širšem smislu). Pravoslavna Cerkev trdi, da so bili to Jožefovi otroci iz prejšnjega zakona (Jožef naj bi bil ob poroki z Marijo vdovec). Protestantske Cerkve ponavadi razumejo Sveto pismo dobesedno in zato trdijo, da so bili to dejansko otroci Marije in Jožefa in torej Jezusovi pravi mlajši bratje in sestre.
V času med svojim 20 in 30 letom je Jezus verjetno preživel nekaj časa v asketski verski skupnosti, vendar so zgodovinski viri tudi v tem primeru skopi (Sveto pismo navaja, da ga je Duh odvedel v puščavo - Mt 4,1). Nekateri zgodovinarji trdijo, da se je Jezus pridružil esenom, saj se v njegovem nauku pozna esenski vpliv. Tudi če je to res, je Jezus pozneje zapustil esensko skupnost in izoblikoval svoj nauk, ki se v nekaterih točkah močno razlikuje od esenskega. Morda pa se je pridružil skupini, ki jo je vodil Janez Krstnik (srečanje Jezusa z Janezom Krstnikom je opisano v Svetem pismu, Janez je Jezusa tudi krstil - Mt 3,13).
Ko je bil star okoli 30 let, je Jezus začel z javnim delovanjem. Zbral je skupino učencev, z njimi potoval od kraja do kraja in razlagal svoj nauk vsem, ki so bili pripravljeni prisluhniti. Da je pritegnil več pozornosti je spotoma tudi ozdravljal bolnike in izvajal čudeže. Njegovi govori so bili preprosti in lahko razumljivi navadnim ljudem. Pogosto je govoril v prispodobah (prilikah).
Njegov nauk pa ni bil po volji oblastem in premožnejšemu sloju prebivalstva, zato so se ga sklenili znebiti. Tik pred praznikom pashe, po zadnji večerji, je izdajalec Juda Iškarijot odpeljal k Jezusu vojake, ki so ga aretirali. Potem sta ga zasliševala Herod Antipa in Poncij Pilat. Pilat je dal Jezusa najprej bičati, potem pa ga je v soglasju z judovskimi voditelji obsodil na smrt s križanjem, češ da je pripravljal upor proti rimskim oblastem in da se je imel za judovskega kralja. Jezusa so odvedli na Golgoto, kjer so ga križali. Še isti dan je tudi umrl na križu - to je bilo v petek pred judovsko pasho, na 14. dan meseca nisana po judovskem koledarju. (Žal danes ne moremo več stoodstotno zanesljivo rekonstruirati ustreznega datuma po našem koledarju, kot en od najverjetnejših datumov pa se pojavlja 7. april leta 30.) Po pričevanju učencev je Jezus tretji dan po smrti (v nedeljo) vstal od mrtvih, še 40 dni poučeval učence, potem pa odšel v nebesa.

Najnatančnejši zapis o Jezusovem rojstvu vsebuje Evangelij po Mateju (verjetno napisan med 65 in 90 n. št.), in Evangelij po Luku (verjetno napisan med 65 in 100 n. št.). O podrobnostih Jezusovega rojstva se strokovnjaki še niso uskladili in le malo jih trdi, da natančno poznajo leto ali datum njegovega rojstva ali smrti.
Pripoved o Jezusovem rojstvu v novozaveznih Evangeliju po Mateju in Evangeliju po Luku ne omenja datuma ali leta Jezusovega rojstva. V zahodnem krščanstvu ga tradicionalno praznujejo 25. decembra (v liturgičnem obdobju adventa), ta datum pa lahko med rimokatoličani prvič zasledimo leta 330. Pred tem so Jezusovo rojstvo v splošnem praznovali 6. januarja kot del praznika Gospodovega razglašenja, poznan tudi kot teofanija ali epifanija, pri katerem se niso spominjali le Jezusovega rojstva, temveč tudi njegovega krsta v reki Jordan, ki ga je opravil Janez Krstnik in morda tudi drugih dogodkov v Jezusovem življenju. (V vzhodnem krščanstvu danes mnogi praznujejo božič 7. januarja, saj še vedno uporabljajo julijanski koledar, po katerem 25. december ustreza 7. januarju po gregorijanskem koledarju). Nekateri strokovnjaki menijo, da Lukov opis dejavnosti pastirjev v času Jezusovega rojstva kaže na pomlad ali poletje. Nekateri strokovnjaki menijo, da 25. december izvira iz krščanskega nasprotovanja ali asimilaciji kulta nepremaganega sonca (Sol Invictus), ki so ga v tretjem stoletju z namenom uveljaviti novo cesarsko religijo promovirali rimski cesarji. Papež Benedikt XVI. tej teoriji nasprotuje z argumentom, da je bil 25. december določen preprosto tako, da so od 25. marca, domnevnega dne Jezusovega spočetja, odšteli devet mesecev (Praznik Marijinega oznanjenja).
Leta 247, v času Dioklecijanove dobe, je poskušal število let od Jezusovega rojstva določiti Dionizij Exiguus. Izračunal je leto 753 po ustanovitvi Rima. Dionizij je nato kot datum Jezusovega rojstva določil 25. december 1 pr. n. št. in za naslednje leto določil 1 n. št. ter s tem vzpostavil sistem štetja let od Jezusovega rojstva. Sistem je nastal v tedanjem letu 532, uveljavil pa se je v naslednjih dveh stoletjih in postal splošni koledar zahodne civilizacije.
Datum Jezusovega rojstva je težko določljiv, saj po 1900 letih, odkar so bili napisani evangeliji, nekateri viri niso več na razpolago. Na osnovi luninega mrka, ki ga je nemalo pred smrtjo Heroda Velikega (omenjen v Matejevem poročilu) zabeležil zgodovinar iz prvega stoletja Jožef, in današnjega boljšega poznavanja nasledstva rimskih cesarjev pa bi se Jezus rodil pred letom 3 pr. n. št.
Tako Evangelij po Luku kot tudi Evangelij po Mateju postavljata Jezusovo rojstvo v čas vladanja Heroda Velikega. Luka navaja, da se je Jezus rodil v času, ko je bil rimski guverner Kvirinij, in je potekalo prvo štetje prebivalstva rimskih provinc v Siriji in Judeji. Jožef postavlja Kvirinijev guvernat in štetje v leto 6 n. št. (na katerega se Luka sklicuje v Predloga:Niv), dolgo po smrti Heroda Velikega leta 4 pr. n. št. Tako se je debata osredotočila na to, ali je mogoče vire uskladiti s predpostavitvijo zgodnejšega guvernata Kvirinija v Siriji oz. ali je štetje potekalo prej in če ne, kateri vir je netočen.
Nejasen je tudi datum Jezusove smrti. Evangelij po Janezu postavlja križanje neposredno pred praznik opresnikov na petek 14. dne v mesecu nisanu (imenovan kvartodeciman), sinoptični evangeliji pa opisujejo Jezusovo zadnjo večerjo kot obrok pashe na petek 15. nisana. Nekateri strokovnjaki vendarle menijo, da je sinoptično poročilo skladno z Janezovo pripovedjo.[8] Izračun datuma še bolj zaplete to, da so Judje sledili lunisolarnemu koledarju, po katerem so datumi lunine faze. Po knjigi A Marginal Jew John P. Meierja , ki upošteva prokuratorstvo Poncija Pilata in datume pashe v teh letih, je Jezus najverjetneje umrl 7. aprila 30 n. št. ali 3. aprila 33 n. št.

Bistveni elementi Jezusovega nauka so ljubezen, strpnost in odpuščanje.
Na vprašanje, katera je največja zapoved, je odgovoril: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe." (Mt 22,37)
Kot merilo, kaj je dobro in kaj ne, je predlagal zlato pravilo: "Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim." (Mt 7,13)
Pred smrtjo je zapovedal učencem: "To je moja zapoved, da ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje." (Jn 15,12)
Jezus predlaga celo ljubezen do sovražnikov, saj: "Če ljubite samo tiste, ki vas ljubijo, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo." (Lk 6,27-36)
Vendar pa ta ljubezen ne pomeni, da je treba tolerirati vse, kar ljudje počnejo. Ljubiti je treba človeka kot osebo, tudi če ne odobravamo njegovih dejanj. Jezus je nastopil precej ostro proti pokvarjenosti, izkoriščevalstvu, hinavščini in drugim podobnim pojavom, ki človeštvo spremljajo že od začetka. Tako na primer opominja farizeje, ki navidezno izpolnjujejo zapovedi, nimajo pa ljubezni do sočloveka: "Gorje vam, farizeji, ker imate radi prve sedeže v shodnicah, ... Gorje vam, učitelji postave, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se teh bremen niti s prstom ne dotaknete, ... Gorje vam, učitelji postave, ker ste vzeli ključ spoznanja. Sami niste vstopili, a tistim, ki so hoteli vstopiti, ste to prepovedali,..." (Lk 11,37-54) S takimi trditvami je izzval jezo med premožnejšimi in vplivnejšimi sloji, kar je pripeljalo do njegove aretacije in usmrtitve.

Kmalu po Jezusovi smrti so se začeli njegovi učenci spraševati, kdo pravzaprav je bil Jezus in kakšen smisel je imelo njegovo življenje in delovanje. Prve krščanske skupnosti so izoblikovale nekaj prepričanj, ki so danes temelj krščanske vere. Naslednja prepričanja so skupna za Rimskokatoliško Cerkev - Katekizem, Pravoslavne Cerkve in (v glavnem) tudi za vse večje protestantske skupnosti:
1. Jezus je Božji Maziljenec (hebrejsko: Mesija), katerega prihod so napovedovali starozavezni preroki. Grška oblika tega naziva je Χριστός [Hristos, Christos], latinizirano Christus, poslovenjeno Kristus. Ta naziv se je Jezusa tako prijel, da ga mnogi štejejo za Jezusov priimek.
2. Jezus je Božji sin. To pomeni, da eksistira že od začetka časa in da ga Bog Oče ni ustvaril tako, kot je ustvaril materialni svet. Jezus je najprej eksistiral samo v duhovni obliki, potem pa se je utelesil v Marijinem telesu in postal telesno človek.
3. Jezus je pravi Bog in pravi človek. To pomeni, da ima Jezus dvojno naravo: človeško in božjo. Kot človek je enak ostalim ljudem v vsem razen v grehu. Kot Bog pa se imenuje tudi Bog Sin in je istega bistva z Bogom Očetom in z Bogom Svetim Duhom, s katerima skupaj sestavlja Sveto Trojico - enega Boga v treh osebah.
4. Jezus je postavil zakramente, po katerih Bog deli ljudem svojo milost. Za najpomembnejši zakrament šteje evharistija, ki jo je Jezus ustanovil pri zadnji večerji, preden je bil izdan. Pomen tega zakramenta si v različnih Cerkvah nekoliko različno razlagajo.
5. Jezus je s svojim trpljenjem in smrtjo na križu odrešil svet. Po njem imamo tudi mi (navadni ljudje) možnost, da po smrti dosežemo vstajenje in novo življenje.
(VIR: http://sl.wikipedia.org/wiki/Jezus_Kristus)

pixie · Objavljeno: Sreda 19 Mar 2008 15:18 Naslov sporočila:

Alfred Hitchcock

Sir Alfred Joseph Hitchcock KBE (August 13, 1899 – April 29, 1980)[1] was an iconic and highly influential director and producer who pioneered many techniques in the suspense and thriller genres.

After a substantial film career in his native Britain, he moved to Hollywood and became an American citizen with dual nationality in 1956, thus he also remained a British subject.

Hitchcock directed more than fifty feature films in a career spanning six decades, from the silent film era, through the invention of talkies, to the colour era.

He was among the most consistently recognizable directors to the general public, and was one of the most successful film directors during his lifetime. He continues to be one of the best known and most popular filmmakers of all time.

Fame

Hitchcock became famous for his expert and largely unrivalled control of pace and suspense, and his films draw heavily on both fear and fantasy. The films are known for their droll humour and witticisms, and these cinematic works often portray innocent people caught up in circumstances beyond their control or understanding.

Hitchcock began his directing career in the United Kingdom in 1922. From 1939 onward, he worked primarily in the United States. In September, 1940, Hitchcock had purchased a 200-acre (0.81 km²) mountaintop estate[2] for the sum of $40,000.[3] Known as the 1870 Cornwall Ranch[4] or "Heart o' the Mountain" which was located at the end of Canham Road. The Ranch was perched high above Scotts Valley, California, and the Hitchcocks resided there from 1940 to 1972. The Hitchcocks became close friends with the parents of Joan Fontaine, after she had starred in his film, Rebecca.[3] Years later, after a break-in at his estate, Hitchcock had replaced all of the accumulated paintings with studio-made copies, and the family had sold the estate in 1974, six years before Hitchcock's death.[3]

Hitchcock and family had also purchased a second home in late 1942 at 10957 Bellagio Road[5] in Los Angeles, just across from the Bel Air Country Club.[6] Hitchcock died of renal failure in 1980.[7]

Rebecca[8] was the only one of his films to win the Academy Award for Best Picture[9], although four other films were also nominated. Hitchcock had never won an Academy Award for Best Director. He was, however, awarded the Irving G. Thalberg Memorial Award[10] for lifetime achievement in 1967.

več na: http://en.wikipedia.org/wiki/Alfred_Hitchcock
_________________
Pixie is composed of Matter + Anti-Matter + It Doesn't Matter.

pixie · Objavljeno: Sreda 19 Mar 2008 16:00 Naslov sporočila:

OSHO

"Rajneesh" Chandra Mohan Jain (Hindi: रजनीश चन्द्र मोहन जैन) (December 11, 1931 – January 19, 1990), also known as Acharya Rajneesh from the 1960s onwards, calling himself Bhagwan Shree Rajneesh during the 1970s and 1980s and taking the name Osho in 1989, was a provocative Indian mystic, guru and philosopher.

A professor of philosophy, he travelled throughout India in the 1960s as a public speaker. He raised controversy by speaking against socialism, Mahatma Gandhi and institutionalised religion, and by advocating a more open attitude towards sexuality. Towards the end of the 1960s, he settled for a while in Mumbai (Bombay). In 1970, he began initiating disciples (known as neo-sannyasins) and took on the role of a spiritual teacher. In his discourses, he reinterpreted the writings of religious traditions, mystics and philosophers from around the world. Due to his controversial views on sex, he came to be labelled as a "sex guru" by Indian newspapers, a sobriquet later picked up by the international press. Moving from Mumbai to Pune (Poona) in 1974, he established an Ashram in Pune that began to attract increasing numbers of Westerners. The Ashram offered various therapies derived from the Human Potential Movement to its Western audience and was very controversial in India and abroad, chiefly because of its libertarian climate and Osho's provocative lectures.

In 1981, Osho moved to the United States. His followers established an intentional community in Oregon, later incorporated as the City of Rajneeshpuram. In this period, Osho attracted media attention for his large and ever-expanding collection of Rolls-Royce motorcars. Subject to intense hostility and coordinated pressures from many sections of the Oregon population, the Oregon commune collapsed in 1985, when it was revealed that the commune leadership had committed a number of serious crimes, including a salmonella attack on the citizens of The Dalles. Shortly after, Osho himself was arrested and charged with immigration violations. He left the United States in accordance with a plea bargain. Following a world tour during which twenty-one countries denied him entry, Osho eventually returned to Pune, where he died in 1990. His Ashram in Pune is today known as the Osho International Meditation Resort.

Osho's syncretic teachings emphasise the importance of meditation, awareness, love, celebration, creativity and humour – qualities that in his view are suppressed by adherence to static belief systems, religious tradition and socialisation. Notwithstanding the numerous controversies surrounding his person, his teachings have had a considerable impact on Western New Age thought; in his home country, India, he is widely regarded as one of the most significant figures of the 20th century.

Teaching

A true iconoclast, Osho spent a lifetime challenging systems, institutions, and governments that he considered to be atrophied, corrupt, neurotic, or anti-life.[91] His teachings were not static but changed in emphasis over time, forming an enormous body of work that is impossible to cover in full.[91] The fact that he revelled in paradox and inconsistency makes it even more difficult to present more than a flavour of his work.[91]

His teachings were not presented in a dry, academic setting,[91] but were interspersed with jokes[92] and delivered with an oratory that many found spellbinding.[91] He was a genuinely gifted speaker – many have said hypnotic – and extremely well read.[93] Conversant with the whole range of traditional Eastern religious thought – Buddhism, Hassidism, Sufism, Tantrism, Taoism, to name but a few – he also drew on a great number of Western influences in his teaching.[94]

On the ego: man as a machine

Osho's view of man as a machine, condemned to the helpless acting out of unconscious, neurotic patterns, reflects the thought of Gurdjieff and Freud.[93][95] His vision of the "new man" who transcends the constraints of convention is reminiscent of Nietzsche's Beyond Good and Evil.[96][97] His views on sexual liberation bear comparison to the thought of D. H. Lawrence.[98] And while his contemporary Jiddu Krishnamurti does not seem to have been too fond of Osho's mission, there are clear similarities between their respective teachings.[93]

Ultimately, Osho's message was a positive one.[99] He taught that we are all potential Buddhas, with the capacity for enlightenment.[99] According to him, every human being is capable of experiencing unconditional love and of responding rather than reacting to life.[99] He said: "You are truth. You are love. You are bliss. You are freedom."[100] He suggested that it is possible to experience innate divinity and to be conscious of "who we really are", even though our egos usually prevent us from enjoying this experience.[99] "When the ego is gone, the whole individuality arises in its crystal purity."[101] The problem, he said, is how to bypass the ego so that our innate being can flower; how to move from the periphery to the centre.[99]

Osho views the mind first and foremost as a mechanism for survival, replicating behavioural strategies that have proved successful in the past.[99] But by repeating the past, he says, we lose the ability to live authentically in the present.[99] We continually repress what we genuinely feel, closing ourselves off from experiencing the joy that arises naturally when we move into the present.[99][102] "The mind has no inherent capacity for joy. ... It only thinks about joy."[103] The result, he states, is that we unconsciously poison ourselves with various neuroses, jealousies, fears, etc., rather than living in joyous, authentic awareness.[102] By repressing sexual feelings, for example, we hope to pretend they do not exist.[102] But repression only leads to the re-emergence of these feelings in another guise to haunt our lives.[102] The result is a society that is obsessed with sex.[102] Instead of repressing, he argues, we should accept ourselves unconditionally.[102] "We have been repressing anger, greed, sex ... And that's why every human being is stinking. ... Let it become manure, ... and you will have great flowers blossoming in you."[104] This solution could not be intellectually understood, as the mind would only assimilate it as one more piece of baggage: instead, what was needed was meditation.[102]

On meditation

According to Osho, meditation is not just a practice, but a state of awareness that can be maintained in every moment.[102] He used Western psychotherapy as a means of preparing for meditation – a way to become aware of one's mental and emotional hang-ups – and also introduced his own, "Active Meditation" techniques, characterised by alternating stages of physical activity and silence.[105] In all, he suggested over a hundred meditation techniques.[105]

The most famous of these remains his first, known today as OSHO Dynamic Meditation.[105] This comprises five stages that are accompanied by music (except for stage 4).[105] In the first, the person engages in ten minutes of rapid breathing through the nose.[105] The second ten minutes are for catharsis:[105] "[L]et whatever is happening happen. ... Laugh, shout, scream, jump, shake – whatever you feel to do, do it!"[106] For the next ten minutes, the person jumps up and down, shouting Hoo! each time they land on the flats of their feet.[106] In the fourth, silent stage, the person freezes, remaining completely motionless for fifteen minutes, and witnessing everything that is happening to them.[106] The last stage of the meditation consists of fifteen minutes of dancing and celebration.[106]

There are other active meditation techniques, like OSHO Kundalini Meditation and OSHO Nadabrahma Meditation, which are less animated, although they also include physical activity of one sort or another.[105] His final formal technique is called OSHO Mystic Rose, comprising three hours of laughing every day for the first week, three hours of weeping each day for the second, with the third week for silent meditation. The result of these processes is said to be the experience of "witnessing", enabling the "jump into awareness".[105]

On the function of the master

Another key ingredient of his teaching is his own presence as a master: "A Master shares his being with you, not his philosophy. ... He never does anything to the disciple."[107] He delighted in being paradoxical and engaging in behaviour that seemed entirely at odds with traditional images of enlightened individuals.[107] All such behaviour, however capricious and difficult to accept, was explained as "a technique for transformation" to push people "beyond the mind."[107] The initiation he offered his followers was another such device: "... if your being can communicate with me, it becomes a communion. ... It is the highest form of communication possible: a transmission without words. Our beings merge. This is possible only if you become a disciple."[107] Ultimately though, Osho even deconstructed his own authority,[108] emphasising that anything and everything could become an opportunity for meditation.[107]

On the "New Man"

By the aforementioned means, Osho hoped to create "a new man" combining the spirituality of Gautama Buddha with the zest for life embodied by Zorba the Greek in the novel by Nikos Kazantzakis:[107] "He should be as accurate and objective as a scientist ... as sensitive, as full of heart, as a poet ... [and as] rooted deep down in his being as the mystic."[109] This new man, "Zorba the Buddha", should reject neither science nor spirituality, but embrace them both.[107] He believed humanity to be threatened with extinction due to over-population, impending nuclear holocaust, and diseases such as AIDS, and thought that many of society's ills could be remedied by scientific means.[107]

This new man would no longer be trapped in institutions such as family, marriage, political ideologies, or religions.[110] In this respect, Osho has much in common with other counter-culture gurus, and perhaps even certain postmodern and deconstructional thinkers.[108] His term the "new man" applied to men and women equally, whose roles he saw as complementary; indeed, most of his movement's leadership positions were held by women.[110]

Summary

In the course of his life, Osho spoke on all the major spiritual traditions, including Tantra, Taoism, Christianity, Buddhism, Yoga, the teachings of a variety of mystics, and on sacred scriptures such as the Upanishads and the Guru Granth Sahib.[110] But the topic that predominated, and on which he came to focus exclusively towards the end of his life, was Zen.[110]

If Osho's teachings seemed mad, playful or simply absurd, this was no doubt intentional: as an explicitly "self-deconstructing" or "self-parodying" guru, his teaching as a whole was said to be nothing more than a "game" or a joke.[108] His early lectures were famous for their humour and their refusal to take anything seriously.[108] His message of sexual, emotional, spiritual, and institutional liberation, as well as his contrariness, ensured that his life was surrounded by conjecture, rumour, and controversy.[110]

več: http://en.wikipedia.org/wiki/Osho
_________________
Pixie is composed of Matter + Anti-Matter + It Doesn't Matter.

set · pipika Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39 Prispevkov: 2474

Arthur Charles Clarke

V 91. letu starosti je včeraj zjutraj umrl pisec znanstvene fantastike, najbolj znan po Odiseji 2001, pa tudi fizik in matematik, ki je živel v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti hkrati — Priznaval je, da je znanje črpal iz dediščine Slovenca Hermana Potočnika Noordunga — Clarke je napovedal človeške stopinje na Luni, zahvalil se mu je tudi Neil Armstrong
Čet 20.03.2008
V svoji drugi domovini, Šrilanki, je v sredo proti jutru zaradi težav pri dihanju umrl 90-letni vizionarski pisec znanstvene fantastike sir Arthur Charles Clarke. O vesolju, znanosti in prihodnosti je napisal več kot sto knjig, svetovna javnost, tudi tista, ki je znanstvenofantastična dela ne zanimajo, pa ga pozna po Odiseji 2001, zlasti v njeni filmski obliki.
Clarke se je rodil 16. decembra 1917 v angleškem mestecu Minehead. Že v zgodnji mladosti se je navduševal nad ameriškimi znanstvenofantastičnimi bolj kot ne pogrošnimi romani, ki so jih na Otok prinašali mornarji; ti so jih prebirali med plovbo, da jim je hitreje minil čas.
Po končani srednji šoli si Clarke ni mogel privoščiti študija, zato se je zaposlil. Med drugo svetovno vojno je za britansko vojno letalstvo (RAF) razvijal radarske sisteme, po zmagi nad fašizmom pa je na londonskem King's Collegeu doštudiral matematiko in fiziko. Leta 1945 je dvignil prah z napovedjo uporabe geostacionarnih satelitov v telekomunikaciji.
Vpliv Hermana Potočnika
Sateliti pa niso zrasli na Clarkovem zelniku. Slovenec Herman Potočnik Noordung (1892–1929) je eden od svetovnih pionirjev vesoljskih poletov. Že leta 1928 je pri berlinski založbi Schmidt, torej v nemščini, izšla njegova knjiga Problem vožnje po vesolju – Raketni motor, v kateri med drugim naniza ideji, da bi vesoljsko plovilo ustvarjalo umetno gravitacijo ter da bi energijo dobivalo od sonca prek ogromnih zrcal.
Potočnikovo delo na področju satelitov je nadaljeval Clarke in ga tudi vestno navajal med svojimi viri. Zato je ironično, da se orbita, ki jo je za geostacionarne satelite izračunal Potočnik, imenuje Clarkova – a te ni poimenoval zadnji, ampak drugi (napol) strokovnjaki, prepričani, da je sad njegovega truda. V takšno orbito so leta 1962 – 33 let po Potočnikovi smrti (!) – tudi utirili prvi geostacionarni satelit.
Toda Clarkova povezanost s Potočnikom se tod ne konča. Pisatelj je Slovenčeve ideje vključeval v svoje znanstvenofantastične zgodbe, med njimi tudi v Vesoljsko odisejado. Medtem ko je to še pisal, je z režiserjem Stanleyjem Kubrickomže sestavljal filmsko predlogo. Glavne reference tehničnega svetovalca za vesoljske ladje Frederica Ordwaya pri filmu Odiseja 2001 (2001: A Space Odyssey), ki so ga posneli pred okroglimi štiridesetimi leti, so bili prav Potočnikova knjiga in njegovi načrti vesoljske postaje!
Na Cejlon
Clarke se je tudi sam rad zazrl v prihodnost. Tako je napovedal človekov pristanek na Luni. »Arthurju, ki je napovedal podrobnosti o potovanju na Luno, veliko preden sem jih sam izkusil,« mu je šaljivo napisal Neil Armstrong v knjigo, ki mu jo je bil posvetil. Clarke pa je pozneje dejal: »Prepričan sem, da bi ne bilo človeka v vesolju, če o tem ne bi pisali od Verna in Wellsa naprej in s tem dajali misliti ljudem. Ponosen sem, da se je prenekateri astronavt za svoje poslanstvo odločil ob branju mojih knjig.«
In še ena, metaforično vizionarska: v knjigi Srečanje z Ramo, ki jo je napisal leta 1973, je za datum trčenja asteroida v Zemljo izbral 11. september, dan poznejšega terorističnega napada na ZDA. »Zgolj naključje z verjetnostjo 1:365,« je komentiral.
Arthur C. Clarke se je leta 1953 poročil z 22-letno ameriško ločenko Marilyn Mayfield, a sta se po šestih mesecih razšla. Od leta 1956 je ustvarjal na Šrilanki, ki se je takrat imenovala Cejlon. Veliko se je potapljal – kakor je sam rekel, se je tako najbolj približal breztežnosti v vesolju – še več pisal in snemal oddaje. Televizijskim gledalcem se je zlasti priljubil s Skrivnostnim svetom Arthurja C. Clarka.
Bolezen
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je na plan udaril sindrom postpolio, posledica poliomielitisa, infekcijske bolezni, ki jo je prebolel v otroštvu in je danes zaradi organiziranega cepljenja v razvitejšem svetu skorajda ni več. Priklenil ga je na invalidski voziček. Bister duh mu je vendarle ostal; za 90. rojstni dan si je zaželel troje: konec etničnih spopadov na Šrilanki, dokaze o zunajzemeljskem življenju in da bi v svetu začeli uporabljati čistejša goriva.
Konec devetdesetih let ga je britanska kraljica povzdignila v plemiški stan, Šrilanka ga je počastila z najvišjim državnim odlikovanjem in po njem imenovala svojo znanstveno akademijo. Njegov ugled pa so omajale obtožbe, da je spolno zlorabljal otroke, kar je sicer odločno zavrnil. Šrilanško pravosodje je nazadnje razsodilo, da za obsodbo ni dovolj dokazov.
Decembra 2007, na 90. rojstni dan, je Arthur C. Clarke posnel videospot in se v njem poslovil od prijateljev in pristašev.
Odkritje nesmrtnosti je pač napovedal šele za leto 2090.

vir: Delo.si
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936)

set · pipika Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39 Prispevkov: 2474

Douglas Adams 1952-2001

Ko se je zapiral milenij, so vsi sestavljali liste najboljših stvari stoletja. The best of. V vseh kategorijah. Med literarnimi listami je najbolj zaslovela tista, ki jo je lansirala Modern Library - "Najboljših 100 romanov 20. stoletja v angleščini". Pravzaprav so ven prišle tri liste: lista Odbora te založbe, lista bralcev in študentska lista. Douglasa Adamsa, kultnega britanskega pisatelja, kakopak ni bilo le na prvi, elitni, akademski listi, ki je z glasovi literarnih velikanov a la William Styron, Gore Vidal, Salman Rushdie in Joyce Carol Oates za prvaka razglasila Ulyssesa (James Joyce), na drugih dveh pa je bil, resda ne ravno visoko (51. in 72. mesto), toda obakrat z istim romanom - s Štoparskim vodičem po galaksiji (The Hitch Hiker's Guide to the Galaxy). Ki je padel z neba. Nenadoma leta 1979. No, Douglas Adams je nenadoma tudi umrl. Kar je bil za fane šok brez primere - star je bil namreč šele 49 let. V Santa Barbari ga je infarkt. V telovadnici.

To, kar je bil za Adamsa Štoparski vodič po galaksiji, je bil za Fitzgeralda Veliki Gatsby, za Salingerja Lovec v rži, za Goldinga Gospodar muh, za Hellerja Catch-22, za Huxleyja Krasni novi svet, za Keseyja Let nad kukavičjim gnezdom, za Tolkiena Gospodar prstanov, za Hammetta Malteški sokol in za Roberta Pirsiga Zen in umetnost vzdrževanja motociklov - roman, od katerega bi lahko živel do smrti. Roman, od katerega bi lahko do smrti živeli tudi njegovi otroci. In vnuki. In polovica Tretjega sveta. Iskreno rečeno, ne le zato, ker so ga prodali v nakladi 14 milijonov izvodov. In tudi ne le zato, ker je postal kulten in ker zaradi kultističnega nenehnega vračanja-k-isti-stvari čaka dolgo, stabilno, bogato življenje. Pač pa zato, ker je postal mini industrija. Štoparski vodič po galaksiji so namreč prelevili v TV serijo, dvojni album, računalniško igrico, monumentalno spletno stran (h2g2) in gledališko predstavo. In seveda, ne pozabite, da Štoparski vodič sploh ni štartal kot roman, ampak kot radijska serija - leta 1978. Leto kasneje jo je Adams, do tedaj radijski in televizijski scenarist (Doctor Who), predelal v roman. V bestseller. V megaseller. V senzacijo. V fenomen. V kolk generacij. V roman sui generis.

Šur, sledila so mnoga, zelo uspešna nadaljevanja (Restavracija na koncu sveta, Življenje, vesolje in vse itd.), toda ironično, Štoparskega vodiča, ki je bil hit vseh medijev, do sedaj niso spravili le na film. Ne da ni bilo interesa. Prej narobe. Mnogi so se prijavljali za vlogo Arthurja Denta. Rowan Atkinson. Jim Carrey. Celo Bruce Willis. Kot da je to kaj spremenilo. Nenehno ga obljubljajo in najavljajo, fani pa ves čas špekulirajo. Ni čudno, film Štoparski vodič po galaksiji je v predprodukciji že vse od izida romana. Trenutno ga meri in medi studio Disney, ki so ga Adamsovi "zaskrbljeni prijatelji" pozvali, da naj vendarle že preide od besed k dejanjem, še toliko bolj, ker se je Adams pred dvema letoma v Kalifornijo preselil prav zato, da bi pognal produkcijo. Napisal je celo scenarij. In Disney je že tudi določil režiserja. Nič. Spet rdeča luč. Menda zaradi previsokega, stomilijonskega budžeta, ki da je potreben za pakiranje te satirične sci-fi odisejade dveh dinamičnih intergalaktičnih štoparjev. Eh, in ko bodo budžet enkrat odobrili, si bodo bržčas kljub temu ponovno zastavili tisto dobro, staro, smešno vprašanje: je Štoparski vodič po galaksiji sploh prevedljiv v film? Vsekakor, tu ni več vprašanje, kako si ultra pikareskni Štoparski vodič po galaksiji na velikem platnu predstavlja režiser, Disney ali pa sam Adams, tehnofrik, ki je med prvimi lobiral za osebni računalnik, internet in računalniške igrice, ampak kako si ga na velikem platnu predstavljajo fani. Če namreč Štoparski vodič na platnu ne bo izgledal tako, kot si ga predstavljajo fani, se mu lahko pripeti to, kar se je pred leti pripetilo Herbertovemu kultnemu romanu Dune, ko je prišel na platno - fanov ni bilo. Ignorirali so ga. To ni to, David!

Štoparski vodič po galaksiji je kakopak otrok kontrakulturnih vrednot - psihedelije, tripov, kozmične duše, speed frikovstva, hepeninga, mavričnih posterjev, logike absurda, gravitacije svetlobe, straha pred atomsko bombo, transcendentalne meditacije, zen dade, hipijevske tehnofilije, ekstaze zgodovine in štopanja. Specifično, Adamsu se je Štoparski vodič po galaksiji utrnil leta 1971, ko je pri osemnajstih štopal po Evropi - s Štoparskim vodičem po Evropi pod pazduho, se razume. "Ležal sem na nekem polju, že rahlo zadet, ko mi je kapnilo, da bi bilo zelo dobro, če bi kdo napisal Štoparski vodič po galaksiji." Ne dvomim, da je leta 1971 v tedanji spaced-out Evropi nabasal na vse mogoče frike, ki jih je nekaj let kasneje prevedel v intergalaktična bitja - v Zaphoda Beeblebroxa, dvoglavega eks hipija... v Trillian, njegovo bejbo... v Marvina, paranoičnega, kronično depresivnega androida... v Veeta Voojagiga, s kemičnimi svinčniki obsedenega diplomiranca... in kakopak v Arthurja Denta, štoparskega Zemljana, in Forda Prefecta, njegovega prijatelja, kobajagi brezposelnega igralca, v resnici itija, ki le nekaj trenutkov pred uničenjem Zemlje zbežita v vesolje, kjer jima pot kaže Štoparski vodič po galaksiji.

Čas postane iluzija. Čas za kosilo pa iluzija in pol. Arthur se kmalu počuti kot vojaška akademija - po malem se onesvešča. Kar pride od teleportacije. "Raje se pripravi na skok v hyperspace. To je zelo neprijetno - kot bi bil pijan." "Zakaj pa je pijanost neprijetna?" "Vprašaj kozarec vode." Ha. Konec je s časom, ko so bili ljudje še junaški, ko so bile stave še visoke, ko so bili možje še pravi možje, ko so bile ženske še prave ženske in ko so bile male kosmate kreature s planeta Alpha Centauri še prave male kosmate kreature s planeta Alpha Centauri. Ja, ob koncu sedemdesetih, v času Vojne zvezd, sta se Zemlja in vesolje zdela res komična. Če nisi imel mamutskega smisla za humor in samoironijo, nisi preživel. Niti na Zemlji. Niti v vesolju.

"Odlično! Nekdo naju skuša ubiti!"

"Odlično."

"A ne veš, kaj to pomeni?"

"Ja. Da bova umrla."

"Že, toda razen tega."

"Razen česa?"

"Pomeni, da sva na sledi nečesa pomembnega!"

"Kako hitro se lahko spraviva s te sledi?"

Marcel Štefančič, jr.

vir: Mladina
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936)

ardent · pipika Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20 Prispevkov: 525

Hermann Hesse

Rodil se je v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Švici. Leta 1891 je začel obiskovati protestantsko semenišče v Maulbronnu (samostan Maulbronn – dežela Baden-Württemberg na jugozahodu Nemčije – so leta 1147 ustanovili cistercijani in velja danes za najbolje ohranjen srednjeveški samostanski kompleks na severni strani Alp), vendar je bil kaj hitro izključen. Nato je delal kot prodajalec v knjigarnah, kot mehanik in antikvar.

Leta 1899 je izdal prvo pesniško zbirko, po izidu romana Peter Camenzid (1904) pa se je popolnoma posvetil literarnemu ustvarjanju. Kmalu zatem se je odselil na podeželje, z željo zaživeti »daleč stran od mest in civilizacije«, čemur je ostal zvest do konca življenja. Če je do leta 1914 veliko potoval – največkrat v Italijo, nekaj mesecev pa je preživel tudi v Indiji (Indija je bila nasploh priljubljena delovna in življenjska destinacija njegovih bližnjikov: ded je bil misijonar in indolog, njegova hči – Hessejeva mati – je v Indiji preživela precejšen del mladosti, misijonarsko službo pa je tamkaj kratek čas opravljal tudi Hessejev oče) –, pa se po tem letu skoraj ni več odpravil na pot.

Med prvo svetovno vojno si je zaradi protivojne drže nakopal sovraštvo nemških nacionalistov, čemur so sledili številni javni napadi in grožnje. Trideseta leta je preživel v pripravljanju in pisanju monumentalnega romana v dveh delih z naslovom Igra steklenih biserov. Po opravljenem enajstletnem delu so ga očesne in druge zdravstvene težave odvrnile od novih večjih projektov.
Med zahodnimi filozofi so nanj najbolj vplivali Platon, Spinoza, Schopenhauer, Nietzsche in zgodovinar Burckhardt. Še bolj pa so nanj vplivale indijske in kitajske filozofije.

Leta 1946 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Pomembnejša dela: roman Peter Camenzind (1904), roman Demian (1919), roman Siddhartha (1922), roman Stepni volk (1927), roman Narcis in Zlatoust (1930), roman Potovanje na Vzhod (1932), roman Igra steklenih biserov - Magister Ludi (1943). Eseji o politiki so zbrani v delu Vojna in mir (1946). Pisal je tudi poezijo in krajše zgodbe, ki so bile izdane v številnih zbirkah.

Hessejev pisateljski opus zaznamuje presenetljiva enotnost in prepoznavnost. Ena poglavitnih značilnosti njegovega pisanja, ki korenini v njegovi strogi pietistični vzgoji, je kritično motrenje sveta in (pre)strogo prisluškovanje lastni vesti. Pridih mističnosti, ki ga začutimo v vseh delih, pa je povezan z avtorjevim dobrim poznavanjem vzhodnjaških religij oziroma filozofij, predvsem indijskih in kitajskih. Jezik zaznamuje lirična subtilnost, a tudi mogočni simbolizem, v katerem odzvanja platonistična vera v primarnost sveta idej.
Hessejevi junaki so duhovno visoko razviti posamezniki, ki se trudijo iztrgati »čredni morali« in zaživeti samo po svojih osebnih zakonitostih.
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente

ardent · pipika Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20 Prispevkov: 525

Tekumseh

Tekumseh - sporočila indijanskega poglavarja Tekumseh ( ime pomeni panter, ki gre preko neba ) je bil iz plemena Šoni.Želel je združiti vsa indijanska plemena v boj proti belcem in jih pregnati tam, od koder so prišli. Vendar mu to ni uspelo. Prav tako je bil proti prodaji zemlje belcem ker, da ona pripada samo bogu.

Prav tako so znane njegove izjave o belski dvoličnosti: “Indijanci so v preteklosti bili zelo srečni. Zdaj so zelo ponižani od belcev, kateri niso nikoli zadovoljni s pridobljenim in iščejo še več. Vi želite, da vam mi zaupamo. Kako naj bi imeli zaupanje v to kar govorite? Ko je Kristus prišel na zemljo, ste ga ubili. Ubili ste sina vašega boga . Prikovali ste ga na križ. Mislili ste, da je umrl, vendar ste se zmotili. Šele po njegovi smrti ste ga zaceli spoštovati in verovati vanj. In ubijati tiste, ki v njega ne verujejo. Kakšna vrsta ljudi ste? In poleg tega želite, da vam zaupamo?

Urok indijanskega poglavarja Tekumseha ( 1811 )

Tekumseh je pred skoraj 200 leti izrekel urok, da bodo vsi ameriški predsedniki izvoljeni v letu, ki se konca z nič, umrli še pred iztekom mandata, v časovnem obdobju 20 letnega intervala: »umiranje predsednikov bo vaše ljudstvo opominjalo na umiranje mojega ljudstva!«

Sedanji predsednik George W. Bush je prav tako izvoljen v letu ki se konca z 0. Se mu bo uspelo izogniti uroku ?!

Tecumseh je urok poslal generali Harrisonu po končani bitki pri Tippecanoeju, ki je pomenila dokončen zlom indijancev.

Urok je bil, da bodo izvoljeni predsedniki umrli ali bili ustreljeni pred iztekom mandata. 1 - 1840 General William Henry Harrison - umrl za pljučnico 2 - 1960 Abraham Lincoln 3 - 1980 James Abram Garfield 4 - 1900 William Mckinley 5 - 1920 Warren Gamaliel Harding 6 - 1940 Franklin Roosvelt 7 - 1960 John Fitzgerald Kennedy 8 - 1980 Ronald Reagan ( edini preživel atentat - vse cerkve so imele molitve proti uroku , ko je ležal v bolnišnici ) 9 - 2000 George W. Bush ( zdaj )

Misli indijanskega poglavarja filozofa in mistika - Tekumseha ( 1770 - 1813 ):

1. V svojem življenju živi tako, da strah od smrti nikoli ne pride v tvoje srce.

2. Nobenega ne vznemirjaj zaradi njegove vere.

3. Spoštuj tuja prepričanja in naj drugi spoštujejo tvoja.

4. Ljubi svoje življenje, razvijaj ga in olepšuj vse stvari v svojem življenju.

5. Skušaj živeti čim bolj dolgo in sluziti svojemu narodu.

6. Pripravi posmrtno pesem za dan prehoda v drugi svet.

7. Zmeraj pozdravi prijatelja in tudi tujca, če se srečata v osami.

8. Pokaži spoštovanje do vseh živih bitij vendar ne klečeplazi pred nikomur.

9. Ko se zjutraj prebudiš, se zahvali svetlobi za svoje življenje in moč.

10. Bodi zahvalen za hrano in radost življenja.

11. V kolikor ne spoznaš razloga za zahvalo, poišči napako v sebi.

12. Ne dotikaj se ognjene pijače, ker od nje modrijani postanejo norci in duh izgubi svojo vizijo.

13. Ko pride tvoja smrtna ura, ne bodi podoben tistim, ki imajo srce prepolno straha in jočejo ter prosijo še za nekaj življenja, ki bi ga preživeli na drugačen način.

14. Takrat zapoj svojo posmrtno pesem kot junak, ki se vrača domov.
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente

ardent · pipika Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20 Prispevkov: 525

Michel de Montaigne

leta 1533 se je rodil francoski renesančni filozof moralist in pisatelj Michel de Montaigne, ki je sklenil, da je človeški razum nemočen pri iskanju pravice in resnice, da pa se mora človek prilagajati in odkriti določene norme v zasebnem in javnem življenju. Bil je sin uglednega bordojskega meščana, ki je bil celo župan mesta, in že v zgodnjem otroštvu je imel nemškega vzgojitelja, s katerim se je lahko pogovarjal samo latinsko. Študiral je logiko, dialektiko in pravo ter po študiju postal član bordojskega parlamenta. Leta 1565 se je poročil in imel pet hčera, od katerih je preživela samo ena. Leta 1570 je prodal svoje mesto v bordojskem parlamentu in se umaknil v knjižnico na svojem gradu Montaigne in se posvetil literarnemu ustvarjanju.
Med letoma 1571 in 1580 je napisal prva dva zvezka svojega najbolj znanega dela z naslovom Eseji, potem se je za dve leti in pol odpravil na potovanje. Obiskal je Loreno, Alzacijo, Švico, Bavarsko, Tirolsko, Benetke in Rim. Potem so ga za štiri leta imenovali za župana Bordeauxa, leta 1588 je objavil novo izdajo Esejev in jih razširil s tretjo knjigo. To delo je sicer širil in popravljal vse do smrti septembra 1592.

Njegove Eseje, s katerimi je utemeljil novo literarno zvrst, je sicer precej težko analizirati. Gre za dolgo konverzacijo, v kateri avtor naključno predstavlja svoje spomine in razmišljanja. Ti so nasledek osebnih izkušenj, predvsem pa ekstenzivnega branja in študija. Kot pravi, je na položaj »subjekta svoje knjige« postavil samega sebe, upravičuje ga dejstvo, da z opisovanjem samega sebe pogosto opisuje človeško naravo na splošno. Montaigne je kot pisatelj očarljiv in neizumetničen sobesednik, ki izžareva obilo energije in barvitosti. Poleg tega je namerno opolzek in blizu skeptikom, po drugi strani izraža globoko vero v stvarnika.
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente

ardent · pipika Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20 Prispevkov: 525

Anna Eleanor Roosevelt

Rodila se je 11. oktobra 1884 v New Yorku Elliottu Rooseveltu in Anni Eleanor Hall.

Bila je najljubša nečakinja in krščenka Theodora Roosevelta, ki ji je bil kot nadomestni oče. Po smrti staršev je mlado Anno Eleanor vzgajala njena babica po materini strani, Mary Ludlow Hall. Družina ni marala dekleta, pa tudi njena bodoča tašča Sara Delano Roosevelt ni bila zadovoljna, da si je Franklin za ženo izbral oddaljeno sestrično, saj ni bila tako lepa in bogata, kot je Sara želela.

Na koncu se je nesrečne mladenke usmilil striček Ted, s katerim je živela. Njegova sestra Anna Cowels je Anno opogumila, da se je ta odločila za šolanje v Londonu, v Allenswoodu, kjer je bila med letoma 1899 in 1902. Takoj po povratku v ZDA se je zbližala s Franklinom, ki ji je začel dvoriti. Novembra 1903 sta se zaročila, zaradi njegove matere pa sta morala poroko prestaviti za 16 mesecev. Sara je upala, da si bo sin premislil, zato ga je poslala na potovanje.

17. marca 1905 se je par poročil, Sara pa se ni nehala vmešavati v njuno življenje. Izbrala je hišo, v kateri sta živela, jo opremila in najela služabnike. Franklinu in Eleanor se je v zakonu rodilo šest otrok: Anna Eleanor mlajša, James, Franklin Delano mlajši (1909-1909), Elliott, Franklin Delano mlajši in John Aspinwall.

Ko je bil leta 1933 Franklin izvoljen za predsednika, se je razgledana in izobražena Eleanor začela ukvarjati s politiko. Promovirala je njegov načrt “New Deal” in državljanske pravice. Sicer pa Eleanor v zakonu ni bila srečna, saj jo je njen mož varal, pa tudi sama naj bi imela ljubezensko razmerje s prijateljico Loreno Hickok. Po njegovi smrti leta 1945 se je zavzemala za človekove pravice, med drugim je bila tudi vodja komiteja za človekove pravice pri OZN, ki je sestavila in odobrila Univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah.

Predsednik Truman je Rooseveltovo imenoval za prvo damo sveta, in jo na ta način počastil za njeno zavzemanje za človekove pravice. Vse do svoje smrti je bila Eleanor aktivna v politiki, nasprotovala pa je sprejetju amandmaja o enakosti moških in žensk v ameriškem kongresu. Leta 1960 je Eleanor zbolela za anemijo, med zdravljenjem pa je zbolela še za tuberkulozo kostnega mozga. Umrla je v svojem stanovanju na Manhattnu, pokopali so jo 10. novembra 1962 poleg moža v newyorškem Hyde Parku
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente

ardent · pipika Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20 Prispevkov: 525

Mary Wollstonecraft

Mary Wollstonecraft, britanska pisateljica, filozofinja in feministka, * 27. april 1759, Spitalfields, Anglija, † 10. september 1797, London, Anglija.

Avtorica več romanov, razprav, potopisa, zgodovinske knjige, bontona in knjige za otroke je znana predvsem po svojem Zagovoru pravic ženske (1792). V Zagovoru je utemeljevala tezo, da je narava ženske pravzaprav posledica napačne vzgoje, ki so jo ženskam naložili moški. Zavzemala se je tudi za družbeno ureditev na temelju razuma in brez predsodkov.

Wollstonecraftova se je poročila s filozofom Williamom Godwinom, enim izmed očetov anarhističnega gibanja, in je bila mati Mary Shelley, avtorice Frankensteina.

Bibliografija

* O vzgoji hčera (Thoughts on the Education of Daughters; 1787)
* Mary: domišljijska zgodba (Mary: A Fiction; 1788)
* Izvirne zgodbe iz resničnega življenja (Original Stories from Real Life; 1788)
* O pomenu verskih prepričanj (Of the Importance of Religious Opinions; 1788) (prevod)
* Bralka (The Female Reader; 1789) (antologija)
* Vnuček (1790) (Young Grandison; prevod)
* Elementi morale (Elements of Morality; 1790) (prevod)
* Zagovor pravic ljudi (A Vindication of the Rights of Men; 1790)
* Zagovor pravic žensk (A Vindication of the Rights of Woman; 1792)
* Zgodovinski in moralni pogled na francosko revolucijo (An Historical and Moral View of the French Revolution; 1794)
* Pisma, napisana med kratkim bivanjem na Švedskem, Norveškem in Danskem (Letters Written during a Short Residence in Sweden, Norway and Denmark; 1796)
* prispevki za Analytical Review (1788-1797) (objavljeni anonimno)
* Votlina domišljije (The Cave of Fancy; 1798, objavljeno po smrti)
* Marija ali napake ženske (Maria, or The Wrongs of Woman; 1798, objavljeno po smrti)
* Pisma Imlayu (Letters to Imlay; 1798, objavljeno po smrti)
* Pisma o delu z dojenčki (Letters on the Management of Infants; 1798, objavljeno po smrti)
* Lekcije (Lessons; 1798, objavljeno po smrti)
* O poeziji in naši ljubezni do lepot narave (On Poetry and our Relish for the Beauties of Nature; 1798, objavljeno po smrti)

vir: Wikipedia
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente

ardent · pipika Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20 Prispevkov: 525

MIKI MUSTER akademski kipar, ilustrator in animator

Miki Muster Kdo od Slovencev ne pozna Zvitorepca, Lakotnika, Trdonje, medvedka Neewe, Ostrostrelca, Stezosledca, Zadnjega Mohikanca in ostalih junakov številnih stripov in slikanic? Pa nagajive zajčke s televizijskega Cikcaka, Reklame za trgovino Merkator, Viki kremo, Čunga Lunga, Jelovico in drugih zgodbic?

Avtor teh ljudskih stvaritev je Miki Muster, brez dvoma eden Najboljših ustvarjalcev in risarjev slikanic in stripov ter filmskih risank v slovenskem in evropskem merilu.
Naš najboljši avtor stripov in animiranih filmov je miren, zbran človek, zadržanega in prijetnega vedenja, urejene zunanjosti, ljubezniv sogovornik, ki so mu puhle besede tuje, ki je stvaren in ravno prav zgovoren. Nasmešek se mu poredko prikrade na lica, a kadar se, je blag, nevsiljiv, prijeten. Tak je Miki Muster.

Rodil se je 22. novembra 1925. leta v Murski Soboti. Zgodnje otroštvo je preživel v Krmelju, kjer je njegov oče služboval kot prvi zdravnik v rudarski bolnišnici. Tu je končal prvi razred osnovne šole, dokončal pa v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisal na Likovno akademijo v Ljubljani, kjer je dokončal študij kiparstva. Od leta 1952 do leta 1973 je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca v časopisnem podjetju TT (Tedenska tribuna), od 1. januarja 1974 pa ustvarja kot svobodni umetnik. Od leta 1973 pa do leta 1990 je uspešno ustvarjal v Nemčiji. Štejemo ga med začetnika slovenskega stripa in eden najuspešnejših ustvarjalcev na področju stripa in risanega filma v evropskem merilu. Danes živi in ustvarja v mirnem predelu Ljubljane, v Rožni dolini.

S stripom se je začel resneje ukvarjati že v študentskih letih, za risani film pa se je navdušil že kot otrok. "Spominjam se; živeli smo še v Krmelju, bil sem star morda kakih sedem let, ko smo šli v Ljubljano v kino. Predfilm je bila risanka - nekakšni hudički so kurili ogenj in skakali okoli njega. To je bilo moje prvo srečanje z animiranim filmom in to mi je ostalo v večnem spominu," se spominja Muster.

Ko je Muster začel risati, so pri nas poznali le Disneya. Muster ga je spoznal že kot otrok. Nekoč si je ogledal njegovo risanko in po tem so bile vse njegove misli združene le v to, kako bi sam napravil nekaj podobnega. Sam o tem pripoveduje takole: "Mislim, da je bilo to 1938. leta, ko še nisem bi star trinajst let. V Ljubljani so vrteli celovečerni film Sneguljčica in sedem škratov. Bil sem zastrupljen. Sanjaril sem samo še o tem, da bi tudi jaz ustvarjal risane filme. Vsak košček papirja, vsi robovi šolskih zvezkov so bili porisani s škrati."

Tako je spoznal Disneyev stil in ga kmalu obvladal. Vendar ga Muster ni kopiral, prevzel je le njegovo gledanje na figuro. Sam o tem razmišlja takole: "Čar Disneyevih figur je v tem, da ni vzel človeka. Počlovečil je predmete in živali ter jim dal privlačno obliko. Zato so bolj priljubljene kot realistične človeške figure, kljub temu, da so risane. Živalim je dal človeški karakter, vsakemu je poiskal ustrezno žival, ki predstavlja določen tip človeka. Človek se lažje istoveti z živaljo. To vemo že iz otroških let."

Mustrova risba je z leti dozorevala in se spreminjala. Karakter njegovih junakov se je oblikoval in dobival nove poteze. Diplomiral je iz kiparstva, a vendar ga je vseskozi zanimal strip. Vedno si je želel študirati risani film, pa za to ni imel možnosti. Najbližje risanemu filmu je bilo kiparstvo.
Za risani film je treba imeti občutek za tretjo dimenzijo, kiparstvo pa je študij giba. Pri filmu je treba upoštevati tri dimenzije: figura se obrača tako, da je obdelana z vseh strani.
"Tudi med študijem kiparstva mu misel na risani film ni dala miru. Ker ni bilo nobene tovrstne literature, niti se takrat v Evropi še nihče ni ukvarjal s tem, ni bilo nikogar, ki bi mi lahko svetoval ali kaj pokazal. Zato sem se lotil eksperimentiranja na svojo roko. Leta in leta trdega dela so bila potrebna, da sem prišel do prvih rezultatov. Vse sem moral odkriti sam, pa tudi materialov takrat ni bilo, saj včasih še papirja nismo imeli."
Sčasoma si je pridobil tudi jasno prepoznavnost. Pri svojem ustvarjanju je pero zamenjal s čopičem, s čimer si je pridobil fleksibilnost in pri stripu potrebno mehkobo. Vsakdo, ki je videl njegovo risbo, strip ali slikanico, je takoj vedel - to je Miki Muster.

Prvi lik, ki ga je Miki Muster obudil v življenje, je gotovo Zvitorepec. Dogodivščine Zvitorepca je risal in pisal neprekinjeno polnih petindvajset let. "Poskušal sem ustvariti slovenski strip. Iskal sem junaka iz naših pravljic. V njih je najbolj pogosta žival lisica zvitorepka, jaz pa sem jo spremenil v Lisjaka Zvitorepca, mojega junaka." Kasneje se temu junaku pridružila še Lakotnik in Trdonja. Ta nepozabna trojica postane središče vsega dogajanja v Mustrovih zgodbah, ki jih je preko štirideset.
Obenem pa se je Miki Muster ukvarjal tudi z animiranim filmom. Ravno Zvitorepec je bil prvi junak, ki je s pomočjo njegovega svinčnika naredil dva tri korake in preskočil plot. Prvim poskusom so sledila tudi prva naročila za risane filme. Med prvimi je bilo podjetje Viba film iz Ljubljane, ki je naročilo več tridesetminutnih filmov. To so bili filmi Puščica, Zimska zgodba in Kurir Nejček. Od leta 1967 pa se je Muster popolnoma posvetil televizijskim risanim filmom. Tega pionirskega dela, ki je počasi prineslo tudi kakovost na visoki ravni, se Muster takole spominja: "Zvočne sinhronizacije takrat nismo poznali in smo govor, glasbo, šume oddajali kar v živo. V tonskem studiu smo se drenjali napovedovalec, jaz z magnetofonom in rekviziti, s katerimi sem ustvarjal šume in razne hrupe, pa še kdo. Risana reklama je bila kratka in včasih zlepljena iz več kot petdesetih koščkov filma. Imeli smo srečo, saj se na projekciji v živo film ni nikoli strgal. Bilo je veliko entuziazma, zagnanosti, veselja."

Tako je v obdobju od leta 1967 do leta 1990 nastalo okoli 380 reklamnih spotov, med katerimi so bili najbolj popularni Cikcak zajčki, Šumi (bonboni visoki C), trgovino Mercator, Kolinska (Viki krema, Čunga lunga) Podravka (Medolino in juhe), Medex, Fructal dvojni A), Dana in Jelovica (Ne bo vam uspelo). Poleg tega pa je delal še za druge stalne naročnike, kot so bili Elan, Aero, Emo, Teramika in drugi.
Želja po raziskovanju in ustvarjanju pravega risanega filma ga je pripeljala v tujino, kjer je leta 1973 kot svobodni umetnik pri Bavaria filmu v Münchnu začel animirati serijske filme. Ko je sredi sedemdesetih let srečal Guillerma Mordilla, humorista in karikaturista, je nastala serija štiristotih risanih filmov, v skupni dolžini tristo minut. Ta serija je imela izreden uspeh in so jo vrteli po vsem svetu. Muster-Mordillove risanke odkupili televizijski studiji iz tridesetih držav, kljub temu pa boste v filmski špici zaman iskali avtorjev podpis, saj so vsi krediti za realizacijo šli Mordillu, ki si je lik izmislil in producentu Manfredu Schmidtu. Prav tako se je uspešno lotil tudi filmov o Nicku Knattertonu po istoimenskem stripu Manfreda Schmidta.

Miki Muster je v Nemčiji ostal do leta 1990. V tem času je ustvaril okoli 600 minut risanega filma. Serija Mordillo (300 minut), serija enaindvajsetih filmov Oma bitte kommen (105 minut), serija o detektivu Nicku Knattertonu (200 minut) in filmi o otroškem varčevanju (20 minut) so sad ustvarjalnega, trdega in resnega dela. "Skupaj sem v tem času ustvaril za deset ur risanega filma, kar v povprečku znese sedem sekund dnevno. Vse sem delal sam. Od scenarijev, animacije, kopiranja in slikanja ozadij. Le barvali in snemali so drugi. Pri tem sem vsako leto zrisal še pet do deset reklamnih spotov za ljubljansko televizijo, risal pa sem tudi stripe za nemške naročnike."
Slikanice, ki jih je Miki Muster zrisal po prirejenih zgodbah svetovnih avtorjev, delno tudi po originalnih zgodbah slovenskih pisateljev, eno pa je napisal tudi sam, so izhajale približno deset let kot podlistek v dnevnem časopisu Slovenski poročevalec od leta 1955 dalje. Nekaj jih je bilo pozneje tudi enkrat ali dvakrat ponatisnjenih v knjižni obliki.
Ob vsem tem pa so seveda nastajale stripovske zgodbe, ki jih je Miki Muster napisal in narisal v obdobju od leta 1952 do leta 1973, ko je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca, pri časopisnem podjetju TT. Izhajale so v prvem povojnem ilustriranem slovenskem, tedniku PPP (Poletove podobe in povesti), ki je začel izhajati leta 1952, in v časopisu TT (Tedenska tribuna).
Razen petih zgodb so bile vse vsaj še enkrat ponatisnjene. Enkrat kot posamezne zgodbe v zvezkih, enkrat pa kot zbrana dela v osmih knjigah, ki so obsegale od 200 do 470 strani. Nekaj zgodb je v šestdesetih letih ponatisnil tržaški Novi list, nekaj mariborski Večer, nekaj pa Dolenjski list. Sedaj pa so v pripravi prevodi v več tujih jezikov.

Najboljši in najplodovitejši slovenski avtor stripov in animiranih filmov Miki Muster za svoje delo ni prej veliko nagrad, ker se ni nikoli udeleževal posebnih "uradnih" sestankov združenj ilustratorjev in je bil ves čas samotni jezdec, ki je ustvarjal stran od drugih. Leta 1978 je jugoslovansko združenje Klub devete umetnosti ustanovilo nagrado Andrija za dosežke na področju stripa. Prvi jo je prejel Miki Muster za svoje življenjsko delo. Ob podelitvi so zapisali: "MIKI MUSTER kot doslej najbolj izraziti slovenski ustvarjalec grafične literature, kot avtor, ki je v disnejevski tradiciji karikaturističnega živalskega stripa ustvaril svojstvene kvalitetne dosežke zlasti v zgodnejšem obdobju, iz katerega vrsta stripov tako po risarski neoporečnosti kot po scenaristični obdelavi spada med temelje slovenskega in jugoslovanskega stripa in se hkrati uvršča med klasike evropske devete umetnosti."
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente

ardent · pipika Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20 Prispevkov: 525

Rudyard Kipling

Joseph Rudyard Kipling [džóuzef rudjárd kípling], angleški pisatelj in pesnik, * 30. december 1865, Bombaj, Indija, † 18. januar 1936, London, Anglija.

Kipling je najbolj znan po otroški knjigi Knjiga o džungli (1894), indijskem vohunskem romanu Kim (1901), pesmih Gunga Din (1892) in If— (1895) ter številnih krajših zgodbah.

Največjo priljubljenost je užival v prvem desetletju 20. stoletja. Takrat (leta 1907) je prejel tudi Nobelovo nagrado za književnost; do danes je še zmeraj najmlajši prejemnik te nagrade. V času, ko je ustvarjal, je bil poznan predvsem kot pesnik. Zavrnil je tudi številne prestižne nagrade in tudi plemiški naziv.
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli