 |
PKC.si FORUMI
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
jakačan
dr. pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 12:28
Prispevkov: 3237
|
 Objavljeno: Ponedeljek 21 Jan 2008 01:01 Naslov sporočila: MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA |
 |
|
Malo daljši tekst, ki sem ga našel na zumu. Zapisal ga je tekumze in če mu ni odveč, bi lahko napovedano nadaljevanje sam skopiral semkale. Zdi se mi zanimivo, čeprav daljše razmišljanje, in če bo imel kdo voljo, lahko rečemo kakšno na to temo. Po svoje smo jo seveda že večkrat obdelali, toda tekumzejev slog je še posebno izrazit in bogat, zato po moje tekst zasluži objavo tudi na tem mestu...
| Citiram: |
MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA
S krščanstvom sem usodno zaznamovan; ne morem mu uiti, tudi če bi mu hotel, kajti v meni je in bežati od krščanstva bi bilo bežati od lastnih ustnic. Krščanstvo mi je v velik navdih, je pa tudi muka in trpljenje. In ko postopno spoznavam krščanstvo, vidim, da nima samo svetlih plati, pač pa ima tudi temno plat, tako kot vse na tem svetu. In morda je ravno v tej dvostranskosti krščanstva njegova največja moč – krščanstvo je namreč paradoksalna religija par exellence.
Ni naključje, da je režiserjem grozljivk od Exorcista do Stigmate v velik navdih prav krščanstvo. Krščanstvo, ki se kot religija začne s prvotnimi občestvi, ki so jih ustanovili apostoli, in pa s pavlinsko interetacijo lika Jezusa iz Nazareta in njegovega pomena v kontekstu odrešenjske zgodovine, je sestavljeno iz prvin, ki so resnično grozljive. Centralna ideja krščanstva – vsaj po klasični interpretaciji - je ideja Sina, k is trpljenjem in smrtjo zadosti za grehe človeštva. Nekateri v tej ideji vidijo izraz najvišje ljubezni: vidijo lik Boga, ki se spusti iz Plerome v Kozmos, da bi odrešil človeka. V tej ideji pa je moč videti tudi lik Boga, ki zahteva krvavo žrtev, da bi bilo zadoščeno pravičnosti; vidim Boga, ki je ali nemočen ali pa krut, da disharmonije v Pleromi ne zna vzpostaviti drugače kot s srhljivo smrtjo svojega lastnega Sina. In pred oči mi pridejo vse podobe, ki tvorijo sceno pasijona: rimski trojni biči, ki so obteženi s svinčenimi kuglicami, da kože ne le udarijo, temveč stolčejo; stolčejo do golega mesa; na misel mi pride trnova krona, zlasti pa križ sam: to najstrahotnejše mučilno orodje vseh časov. Človek, ki so ga pribili ali privezali na križ (običajno oboje, saj bi kosti, če bi bile samo pribite, pod težo žebljev popustile), je umiral dneve dolgo; naposled pa je umrl zaradi zadušitve, ker je omahujoče telo, ki ni imelo več moči, medse stisnilo pljuča. Smrt Jezusa iz Nazareta, ki je bila po pričevanju evangelistov hitra, saj je agonija trajala le tri ure, je bila v bistvu Milost – drugi križani obsojenci, denimo sužnji, ki so se uprli pod Spartakom, so hirali po več dni. Druga, nič manj pomembna podoba krščanstva, je zakrament evharistije. Kruh in vino se po Milosti v deju transusubstancije (spremenjenja) spremeni v telo in kri Jezusa Kristusa, ki ga nato verniki zuažijejo/zaužijemo; evharistijo bi lahko označil kot neke vrste mistični kanibalizem ali (skovanka je moja) teofagija – »zaužitje Boga«. Prvine, ki so tu navzoče, niso nič manj grozljive kot v sceni križanja: črna, gosta kri, kri božjega Sina; in belo, izmučeno, prebičano meso, meso Odrešenika. Resnično, če želim biti pravičen do sebe samega in svojega razumevanja krščanstva: trpljenje Sina kot zadostitev za greh in teofagija, zaužitje Boga, so velike Skrivnosti – in morda je silna moč podob teh Skrivnosti, moč, ki ima močan vpliv tudi na mojo dušo, ravno v grozljivosti teh podob – tako strašno človeške so, tako strašno, kako naj rečem, intimne, skoraj fiziološke (na primer kri in voda, ki pritečeta iz Srca Jezusovega), da se človekadotaknejo v najglobji biti in vanj vtisnejo neizbirsen pečat. Nekaj v krščanstvu je, kar »zleze pod kožo in se spusti do samega srca« - pa naj bo to dobro ali slabo. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
jakačan
dr. pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 12:28
Prispevkov: 3237
|
| Objavljeno: Ponedeljek 21 Jan 2008 01:04 Naslov sporočila: |
|
|
btw. ... teogafija, odlična pogruntavščina ... za ... bogožerstvo ... hehe
lahek obrok press  |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
franjagerdej
pšanc
Pridružen/-a: 29.03. 2008, 17:59
Prispevkov: 104
Kraj: Poljana
|
| Objavljeno: Petek 02 Maj 2008 12:53 Naslov sporočila: Re: MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA |
|
|
| jakačan je napisal/a: |
Malo daljši tekst, ki sem ga našel na zumu. Zapisal ga je tekumze in če mu ni odveč, bi lahko napovedano nadaljevanje sam skopiral semkale. Zdi se mi zanimivo, čeprav daljše razmišljanje, in če bo imel kdo voljo, lahko rečemo kakšno na to temo. Po svoje smo jo seveda že večkrat obdelali, toda tekumzejev slog je še posebno izrazit in bogat, zato po moje tekst zasluži objavo tudi na tem mestu...
| Citiram: |
MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA
S krščanstvom sem usodno zaznamovan; ne morem mu uiti, tudi če bi mu hotel, kajti v meni je in bežati od krščanstva bi bilo bežati od lastnih ustnic. Krščanstvo mi je v velik navdih, je pa tudi muka in trpljenje. In ko postopno spoznavam krščanstvo, vidim, da nima samo svetlih plati, pač pa ima tudi temno plat, tako kot vse na tem svetu. In morda je ravno v tej dvostranskosti krščanstva njegova največja moč – krščanstvo je namreč paradoksalna religija par exellence.
Ni naključje, da je režiserjem grozljivk od Exorcista do Stigmate v velik navdih prav krščanstvo. Krščanstvo, ki se kot religija začne s prvotnimi občestvi, ki so jih ustanovili apostoli, in pa s pavlinsko interetacijo lika Jezusa iz Nazareta in njegovega pomena v kontekstu odrešenjske zgodovine, je sestavljeno iz prvin, ki so resnično grozljive. Centralna ideja krščanstva – vsaj po klasični interpretaciji - je ideja Sina, k is trpljenjem in smrtjo zadosti za grehe človeštva. Nekateri v tej ideji vidijo izraz najvišje ljubezni: vidijo lik Boga, ki se spusti iz Plerome v Kozmos, da bi odrešil človeka. V tej ideji pa je moč videti tudi lik Boga, ki zahteva krvavo žrtev, da bi bilo zadoščeno pravičnosti; vidim Boga, ki je ali nemočen ali pa krut, da disharmonije v Pleromi ne zna vzpostaviti drugače kot s srhljivo smrtjo svojega lastnega Sina. In pred oči mi pridejo vse podobe, ki tvorijo sceno pasijona: rimski trojni biči, ki so obteženi s svinčenimi kuglicami, da kože ne le udarijo, temveč stolčejo; stolčejo do golega mesa; na misel mi pride trnova krona, zlasti pa križ sam: to najstrahotnejše mučilno orodje vseh časov. Človek, ki so ga pribili ali privezali na križ (običajno oboje, saj bi kosti, če bi bile samo pribite, pod težo žebljev popustile), je umiral dneve dolgo; naposled pa je umrl zaradi zadušitve, ker je omahujoče telo, ki ni imelo več moči, medse stisnilo pljuča. Smrt Jezusa iz Nazareta, ki je bila po pričevanju evangelistov hitra, saj je agonija trajala le tri ure, je bila v bistvu Milost – drugi križani obsojenci, denimo sužnji, ki so se uprli pod Spartakom, so hirali po več dni. Druga, nič manj pomembna podoba krščanstva, je zakrament evharistije. Kruh in vino se po Milosti v deju transusubstancije (spremenjenja) spremeni v telo in kri Jezusa Kristusa, ki ga nato verniki zuažijejo/zaužijemo; evharistijo bi lahko označil kot neke vrste mistični kanibalizem ali (skovanka je moja) teofagija – »zaužitje Boga«. Prvine, ki so tu navzoče, niso nič manj grozljive kot v sceni križanja: črna, gosta kri, kri božjega Sina; in belo, izmučeno, prebičano meso, meso Odrešenika. Resnično, če želim biti pravičen do sebe samega in svojega razumevanja krščanstva: trpljenje Sina kot zadostitev za greh in teofagija, zaužitje Boga, so velike Skrivnosti – in morda je silna moč podob teh Skrivnosti, moč, ki ima močan vpliv tudi na mojo dušo, ravno v grozljivosti teh podob – tako strašno človeške so, tako strašno, kako naj rečem, intimne, skoraj fiziološke (na primer kri in voda, ki pritečeta iz Srca Jezusovega), da se človekadotaknejo v najglobji biti in vanj vtisnejo neizbirsen pečat. Nekaj v krščanstvu je, kar »zleze pod kožo in se spusti do samega srca« - pa naj bo to dobro ali slabo. |
|
Se mi zdi, da je vse lahko tudi drugače razumljeno--kaj pa če je Jezus le umiral tri dni na križu in tretji dan ODŠEL IZ TELESA?
Nato se je pokazal kot prikazen!
Mislim, da še nismo vsega razvozlali!
_________________
Za prijatelje si je treba čas uzet, se poveselit in znat potrpet! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Roman
pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 18:44
Prispevkov: 667
|
| Objavljeno: Sobota 03 Maj 2008 09:07 Naslov sporočila: |
|
|
| Jakačan, zatipkal si se, izraz je teofagija. Sicer pa so verstva večinoma prav človeško kruta, to ni nič novega. Če je krut človek, kakšno je tedaj lahko njegovo verstvo, njegov bog? In kako gre vse to skupaj z izpridigano dobroto, usmiljenjem, pravičnostjo? Je krutost lahko sestavni del pravičnosti? Pomeni to, da je človek pošten, dober in usmiljen samo pod prisilo? |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
franjagerdej
pšanc
Pridružen/-a: 29.03. 2008, 17:59
Prispevkov: 104
Kraj: Poljana
|
| Objavljeno: Sobota 03 Maj 2008 11:06 Naslov sporočila: |
|
|
| Roman je napisal/a: |
| Jakačan, zatipkal si se, izraz je teofagija. Sicer pa so verstva večinoma prav človeško kruta, to ni nič novega. Če je krut človek, kakšno je tedaj lahko njegovo verstvo, njegov bog? In kako gre vse to skupaj z izpridigano dobroto, usmiljenjem, pravičnostjo? Je krutost lahko sestavni del pravičnosti? Pomeni to, da je človek pošten, dober in usmiljen samo pod prisilo? |
Točno tako--človek ne ZMORE biti pošten, če ga nekaj ali nekdo v to ne prisili- ker ne vidi SMISLA, niti v poštenju, niti v delanju dobrih del, niti v potrpljenju!
Pa Bog ni ustvaril hudobnega človeka--zgolj z SVOBODNO voljo, ga je ustvaril in ta svobodna volja, je prilagojena na lagodje, lakomnost, zavist--prva stopnja človečnosti je---glih za glih,zob za zob; druga stopnja je ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi, tretja-stori drugemu, kar želiš, da bi drugi storil tebi--četrta praktično nedosegljiva norma, ki je možna samo z močno vzgojo, z debelo palico od zgoraj-tu sem se šolala np jaz, ko ti vzame Svet potomca--ŽIVI ZA SOČLOVEKA in UMRI ZA ZMAGO RESNICE-BOGA, ki je itak Resnica!
_________________
Za prijatelje si je treba čas uzet, se poveselit in znat potrpet! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
markoe
pišče
Pridružen/-a: 04.05. 2008, 15:45
Prispevkov: 64
|
| Objavljeno: Torek 06 Maj 2008 16:58 Naslov sporočila: Re: MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA |
|
|
| jakačan je napisal/a: |
Malo daljši tekst, ki sem ga našel na zumu. Zapisal ga je tekumze in če mu ni odveč, bi lahko napovedano nadaljevanje sam skopiral semkale. Zdi se mi zanimivo, čeprav daljše razmišljanje, in če bo imel kdo voljo, lahko rečemo kakšno na to temo. Po svoje smo jo seveda že večkrat obdelali, toda tekumzejev slog je še posebno izrazit in bogat, zato po moje tekst zasluži objavo tudi na tem mestu...
| Citiram: |
MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA
S krščanstvom sem usodno zaznamovan; ne morem mu uiti, tudi če bi mu hotel, kajti v meni je in bežati od krščanstva bi bilo bežati od lastnih ustnic. Krščanstvo mi je v velik navdih, je pa tudi muka in trpljenje. In ko postopno spoznavam krščanstvo, vidim, da nima samo svetlih plati, pač pa ima tudi temno plat, tako kot vse na tem svetu. In morda je ravno v tej dvostranskosti krščanstva njegova največja moč – krščanstvo je namreč paradoksalna religija par exellence.
Ni naključje, da je režiserjem grozljivk od Exorcista do Stigmate v velik navdih prav krščanstvo. Krščanstvo, ki se kot religija začne s prvotnimi občestvi, ki so jih ustanovili apostoli, in pa s pavlinsko interetacijo lika Jezusa iz Nazareta in njegovega pomena v kontekstu odrešenjske zgodovine, je sestavljeno iz prvin, ki so resnično grozljive. Centralna ideja krščanstva – vsaj po klasični interpretaciji - je ideja Sina, k is trpljenjem in smrtjo zadosti za grehe človeštva. Nekateri v tej ideji vidijo izraz najvišje ljubezni: vidijo lik Boga, ki se spusti iz Plerome v Kozmos, da bi odrešil človeka. V tej ideji pa je moč videti tudi lik Boga, ki zahteva krvavo žrtev, da bi bilo zadoščeno pravičnosti; vidim Boga, ki je ali nemočen ali pa krut, da disharmonije v Pleromi ne zna vzpostaviti drugače kot s srhljivo smrtjo svojega lastnega Sina. In pred oči mi pridejo vse podobe, ki tvorijo sceno pasijona: rimski trojni biči, ki so obteženi s svinčenimi kuglicami, da kože ne le udarijo, temveč stolčejo; stolčejo do golega mesa; na misel mi pride trnova krona, zlasti pa križ sam: to najstrahotnejše mučilno orodje vseh časov. Človek, ki so ga pribili ali privezali na križ (običajno oboje, saj bi kosti, če bi bile samo pribite, pod težo žebljev popustile), je umiral dneve dolgo; naposled pa je umrl zaradi zadušitve, ker je omahujoče telo, ki ni imelo več moči, medse stisnilo pljuča. Smrt Jezusa iz Nazareta, ki je bila po pričevanju evangelistov hitra, saj je agonija trajala le tri ure, je bila v bistvu Milost – drugi križani obsojenci, denimo sužnji, ki so se uprli pod Spartakom, so hirali po več dni. Druga, nič manj pomembna podoba krščanstva, je zakrament evharistije. Kruh in vino se po Milosti v deju transusubstancije (spremenjenja) spremeni v telo in kri Jezusa Kristusa, ki ga nato verniki zuažijejo/zaužijemo; evharistijo bi lahko označil kot neke vrste mistični kanibalizem ali (skovanka je moja) teofagija – »zaužitje Boga«. Prvine, ki so tu navzoče, niso nič manj grozljive kot v sceni križanja: črna, gosta kri, kri božjega Sina; in belo, izmučeno, prebičano meso, meso Odrešenika. Resnično, če želim biti pravičen do sebe samega in svojega razumevanja krščanstva: trpljenje Sina kot zadostitev za greh in teofagija, zaužitje Boga, so velike Skrivnosti – in morda je silna moč podob teh Skrivnosti, moč, ki ima močan vpliv tudi na mojo dušo, ravno v grozljivosti teh podob – tako strašno človeške so, tako strašno, kako naj rečem, intimne, skoraj fiziološke (na primer kri in voda, ki pritečeta iz Srca Jezusovega), da se človekadotaknejo v najglobji biti in vanj vtisnejo neizbirsen pečat. Nekaj v krščanstvu je, kar »zleze pod kožo in se spusti do samega srca« - pa naj bo to dobro ali slabo. |
|
Tekmuzejev slog je res bogat in ga je pravi užitek brati. Ampak nebi rekel da gre za neko paradoksalnost. Milina in groza, to je tisto kar človek počne.
Ima pa tekmuze prav, enkrat ko ti krščanstvo "zleze pod kožo" v taki ali drugačni obliki ti ostane kot nek pečat. Je dobro, na trenutke božansko in včasih, bolje včekrat tako kruto zelo kruto. Če samo pogledam sebe in svoj pogled na krščanstvo in če pogledam zgodovino kriščanstva, potem bi lahko sam sebe smatral kot pripadnika neke krvave neusmiljene horde barbarov brez najmanjšega občutka za usmiljenje. Po drugi strani pa imaš trenutke, ki so tako nepomembni za zgodovino, tako marginalni, pa hrati tako veličastni, da je zgodovina pravzaprav postane nepomembna in marginalna. Vsa tista negativnost (npr pedofilija, hedonizem papežev, klerofašizem, izdajstvo, bla bla nekaterih škofov in kardinalov, pa še bi se našlo) je taka teža, ki te kot kristjana tako zelo prizadane, da bi včasih najraje vse skupaj pognal nekam, ker si mislim, da bi se s tem osvobodil te zgodovinske teže in začel dihati normalno in svobodno. Ampak ko trezno premislim, ugotovim, da nebi bil čisto nič več svoboden, pečat prednikov svetel in temen in pečat prednika prednikov bi ostal, nebi izginil. Zato mi ne preostane nič drugega kot da ta pečat ne tajim in poskušam živeti po principih tistih svetlih plati, ki v zgodovni nič ne pomenijo vendar predstavljajo, vsaj za mene, nek smisel za katerega je vredno živeti
_________________
Vse je ničvredno, če nimaš svobode. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
SebastjanErlah
pipika
Pridružen/-a: 27.04. 2008, 21:15
Prispevkov: 497
|
| Objavljeno: Torek 06 Maj 2008 17:36 Naslov sporočila: Re: MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA |
|
|
| markoe je napisal/a: |
| jakačan je napisal/a: |
Malo daljši tekst, ki sem ga našel na zumu. Zapisal ga je tekumze in če mu ni odveč, bi lahko napovedano nadaljevanje sam skopiral semkale. Zdi se mi zanimivo, čeprav daljše razmišljanje, in če bo imel kdo voljo, lahko rečemo kakšno na to temo. Po svoje smo jo seveda že večkrat obdelali, toda tekumzejev slog je še posebno izrazit in bogat, zato po moje tekst zasluži objavo tudi na tem mestu...
| Citiram: |
MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA
S krščanstvom sem usodno zaznamovan; ne morem mu uiti, tudi če bi mu hotel, kajti v meni je in bežati od krščanstva bi bilo bežati od lastnih ustnic. Krščanstvo mi je v velik navdih, je pa tudi muka in trpljenje. In ko postopno spoznavam krščanstvo, vidim, da nima samo svetlih plati, pač pa ima tudi temno plat, tako kot vse na tem svetu. In morda je ravno v tej dvostranskosti krščanstva njegova največja moč – krščanstvo je namreč paradoksalna religija par exellence.
Ni naključje, da je režiserjem grozljivk od Exorcista do Stigmate v velik navdih prav krščanstvo. Krščanstvo, ki se kot religija začne s prvotnimi občestvi, ki so jih ustanovili apostoli, in pa s pavlinsko interetacijo lika Jezusa iz Nazareta in njegovega pomena v kontekstu odrešenjske zgodovine, je sestavljeno iz prvin, ki so resnično grozljive. Centralna ideja krščanstva – vsaj po klasični interpretaciji - je ideja Sina, k is trpljenjem in smrtjo zadosti za grehe človeštva. Nekateri v tej ideji vidijo izraz najvišje ljubezni: vidijo lik Boga, ki se spusti iz Plerome v Kozmos, da bi odrešil človeka. V tej ideji pa je moč videti tudi lik Boga, ki zahteva krvavo žrtev, da bi bilo zadoščeno pravičnosti; vidim Boga, ki je ali nemočen ali pa krut, da disharmonije v Pleromi ne zna vzpostaviti drugače kot s srhljivo smrtjo svojega lastnega Sina. In pred oči mi pridejo vse podobe, ki tvorijo sceno pasijona: rimski trojni biči, ki so obteženi s svinčenimi kuglicami, da kože ne le udarijo, temveč stolčejo; stolčejo do golega mesa; na misel mi pride trnova krona, zlasti pa križ sam: to najstrahotnejše mučilno orodje vseh časov. Človek, ki so ga pribili ali privezali na križ (običajno oboje, saj bi kosti, če bi bile samo pribite, pod težo žebljev popustile), je umiral dneve dolgo; naposled pa je umrl zaradi zadušitve, ker je omahujoče telo, ki ni imelo več moči, medse stisnilo pljuča. Smrt Jezusa iz Nazareta, ki je bila po pričevanju evangelistov hitra, saj je agonija trajala le tri ure, je bila v bistvu Milost – drugi križani obsojenci, denimo sužnji, ki so se uprli pod Spartakom, so hirali po več dni. Druga, nič manj pomembna podoba krščanstva, je zakrament evharistije. Kruh in vino se po Milosti v deju transusubstancije (spremenjenja) spremeni v telo in kri Jezusa Kristusa, ki ga nato verniki zuažijejo/zaužijemo; evharistijo bi lahko označil kot neke vrste mistični kanibalizem ali (skovanka je moja) teofagija – »zaužitje Boga«. Prvine, ki so tu navzoče, niso nič manj grozljive kot v sceni križanja: črna, gosta kri, kri božjega Sina; in belo, izmučeno, prebičano meso, meso Odrešenika. Resnično, če želim biti pravičen do sebe samega in svojega razumevanja krščanstva: trpljenje Sina kot zadostitev za greh in teofagija, zaužitje Boga, so velike Skrivnosti – in morda je silna moč podob teh Skrivnosti, moč, ki ima močan vpliv tudi na mojo dušo, ravno v grozljivosti teh podob – tako strašno človeške so, tako strašno, kako naj rečem, intimne, skoraj fiziološke (na primer kri in voda, ki pritečeta iz Srca Jezusovega), da se človekadotaknejo v najglobji biti in vanj vtisnejo neizbirsen pečat. Nekaj v krščanstvu je, kar »zleze pod kožo in se spusti do samega srca« - pa naj bo to dobro ali slabo. |
|
Tekmuzejev slog je res bogat in ga je pravi užitek brati. Ampak nebi rekel da gre za neko paradoksalnost. Milina in groza, to je tisto kar človek počne.
Ima pa tekmuze prav, enkrat ko ti krščanstvo "zleze pod kožo" v taki ali drugačni obliki ti ostane kot nek pečat. Je dobro, na trenutke božansko in včasih, bolje včekrat tako kruto zelo kruto. Če samo pogledam sebe in svoj pogled na krščanstvo in če pogledam zgodovino kriščanstva, potem bi lahko sam sebe smatral kot pripadnika neke krvave neusmiljene horde barbarov brez najmanjšega občutka za usmiljenje. Po drugi strani pa imaš trenutke, ki so tako nepomembni za zgodovino, tako marginalni, pa hrati tako veličastni, da je zgodovina pravzaprav postane nepomembna in marginalna. Vsa tista negativnost (npr pedofilija, hedonizem papežev, klerofašizem, izdajstvo, bla bla nekaterih škofov in kardinalov, pa še bi se našlo) je taka teža, ki te kot kristjana tako zelo prizadane, da bi včasih najraje vse skupaj pognal nekam, ker si mislim, da bi se s tem osvobodil te zgodovinske teže in začel dihati normalno in svobodno. Ampak ko trezno premislim, ugotovim, da nebi bil čisto nič več svoboden, pečat prednikov svetel in temen in pečat prednika prednikov bi ostal, nebi izginil. Zato mi ne preostane nič drugega kot da ta pečat ne tajim in poskušam živeti po principih tistih svetlih plati, ki v zgodovni nič ne pomenijo vendar predstavljajo, vsaj za mene, nek smisel za katerega je vredno živeti |
Pod tole se podpišem (no, razen pod nekatere slovnične napake ne - nebi se piše narazen---- > ne bi ).
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
franjagerdej
pšanc
Pridružen/-a: 29.03. 2008, 17:59
Prispevkov: 104
Kraj: Poljana
|
| Objavljeno: Torek 06 Maj 2008 17:36 Naslov sporočila: Re: MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA |
|
|
| markoe je napisal/a: |
| jakačan je napisal/a: |
Malo daljši tekst, ki sem ga našel na zumu. Zapisal ga je tekumze in če mu ni odveč, bi lahko napovedano nadaljevanje sam skopiral semkale. Zdi se mi zanimivo, čeprav daljše razmišljanje, in če bo imel kdo voljo, lahko rečemo kakšno na to temo. Po svoje smo jo seveda že večkrat obdelali, toda tekumzejev slog je še posebno izrazit in bogat, zato po moje tekst zasluži objavo tudi na tem mestu...
| Citiram: |
MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA
S krščanstvom sem usodno zaznamovan; ne morem mu uiti, tudi če bi mu hotel, kajti v meni je in bežati od krščanstva bi bilo bežati od lastnih ustnic. Krščanstvo mi je v velik navdih, je pa tudi muka in trpljenje. In ko postopno spoznavam krščanstvo, vidim, da nima samo svetlih plati, pač pa ima tudi temno plat, tako kot vse na tem svetu. In morda je ravno v tej dvostranskosti krščanstva njegova največja moč – krščanstvo je namreč paradoksalna religija par exellence.
Ni naključje, da je režiserjem grozljivk od Exorcista do Stigmate v velik navdih prav krščanstvo. Krščanstvo, ki se kot religija začne s prvotnimi občestvi, ki so jih ustanovili apostoli, in pa s pavlinsko interetacijo lika Jezusa iz Nazareta in njegovega pomena v kontekstu odrešenjske zgodovine, je sestavljeno iz prvin, ki so resnično grozljive. Centralna ideja krščanstva – vsaj po klasični interpretaciji - je ideja Sina, k is trpljenjem in smrtjo zadosti za grehe človeštva. Nekateri v tej ideji vidijo izraz najvišje ljubezni: vidijo lik Boga, ki se spusti iz Plerome v Kozmos, da bi odrešil človeka. V tej ideji pa je moč videti tudi lik Boga, ki zahteva krvavo žrtev, da bi bilo zadoščeno pravičnosti; vidim Boga, ki je ali nemočen ali pa krut, da disharmonije v Pleromi ne zna vzpostaviti drugače kot s srhljivo smrtjo svojega lastnega Sina. In pred oči mi pridejo vse podobe, ki tvorijo sceno pasijona: rimski trojni biči, ki so obteženi s svinčenimi kuglicami, da kože ne le udarijo, temveč stolčejo; stolčejo do golega mesa; na misel mi pride trnova krona, zlasti pa križ sam: to najstrahotnejše mučilno orodje vseh časov. Človek, ki so ga pribili ali privezali na križ (običajno oboje, saj bi kosti, če bi bile samo pribite, pod težo žebljev popustile), je umiral dneve dolgo; naposled pa je umrl zaradi zadušitve, ker je omahujoče telo, ki ni imelo več moči, medse stisnilo pljuča. Smrt Jezusa iz Nazareta, ki je bila po pričevanju evangelistov hitra, saj je agonija trajala le tri ure, je bila v bistvu Milost – drugi križani obsojenci, denimo sužnji, ki so se uprli pod Spartakom, so hirali po več dni. Druga, nič manj pomembna podoba krščanstva, je zakrament evharistije. Kruh in vino se po Milosti v deju transusubstancije (spremenjenja) spremeni v telo in kri Jezusa Kristusa, ki ga nato verniki zuažijejo/zaužijemo; evharistijo bi lahko označil kot neke vrste mistični kanibalizem ali (skovanka je moja) teofagija – »zaužitje Boga«. Prvine, ki so tu navzoče, niso nič manj grozljive kot v sceni križanja: črna, gosta kri, kri božjega Sina; in belo, izmučeno, prebičano meso, meso Odrešenika. Resnično, če želim biti pravičen do sebe samega in svojega razumevanja krščanstva: trpljenje Sina kot zadostitev za greh in teofagija, zaužitje Boga, so velike Skrivnosti – in morda je silna moč podob teh Skrivnosti, moč, ki ima močan vpliv tudi na mojo dušo, ravno v grozljivosti teh podob – tako strašno človeške so, tako strašno, kako naj rečem, intimne, skoraj fiziološke (na primer kri in voda, ki pritečeta iz Srca Jezusovega), da se človekadotaknejo v najglobji biti in vanj vtisnejo neizbirsen pečat. Nekaj v krščanstvu je, kar »zleze pod kožo in se spusti do samega srca« - pa naj bo to dobro ali slabo. |
|
Tekmuzejev slog je res bogat in ga je pravi užitek brati. Ampak nebi rekel da gre za neko paradoksalnost. Milina in groza, to je tisto kar človek počne.
Ima pa tekmuze prav, enkrat ko ti krščanstvo "zleze pod kožo" v taki ali drugačni obliki ti ostane kot nek pečat. Je dobro, na trenutke božansko in včasih, bolje včekrat tako kruto zelo kruto. Če samo pogledam sebe in svoj pogled na krščanstvo in če pogledam zgodovino kriščanstva, potem bi lahko sam sebe smatral kot pripadnika neke krvave neusmiljene horde barbarov brez najmanjšega občutka za usmiljenje. Po drugi strani pa imaš trenutke, ki so tako nepomembni za zgodovino, tako marginalni, pa hrati tako veličastni, da je zgodovina pravzaprav postane nepomembna in marginalna. Vsa tista negativnost (npr pedofilija, hedonizem papežev, klerofašizem, izdajstvo, bla bla nekaterih škofov in kardinalov, pa še bi se našlo) je taka teža, ki te kot kristjana tako zelo prizadane, da bi včasih najraje vse skupaj pognal nekam, ker si mislim, da bi se s tem osvobodil te zgodovinske teže in začel dihati normalno in svobodno. Ampak ko trezno premislim, ugotovim, da nebi bil čisto nič več svoboden, pečat prednikov svetel in temen in pečat prednika prednikov bi ostal, nebi izginil. Zato mi ne preostane nič drugega kot da ta pečat ne tajim in poskušam živeti po principih tistih svetlih plati, ki v zgodovni nič ne pomenijo vendar predstavljajo, vsaj za mene, nek smisel za katerega je vredno živeti |
Ja, pa ni druge možnosti, kakor da greš z mislimi v obdobje ko se je pisalo leto Gospodovo 33 in začneš pod križem križanega, delaš to kar je učil in delal On, se ne oziraš na nič kar je bilo, kar še bo!
Tako se lažje preživi!
Pa tudi lastnim otrokom si zgled in še okolici!
_________________
Za prijatelje si je treba čas uzet, se poveselit in znat potrpet! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
jakačan
dr. pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 12:28
Prispevkov: 3237
|
| Objavljeno: Torek 06 Maj 2008 19:05 Naslov sporočila: Re: MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA |
|
|
| markoe je napisal/a: |
| jakačan je napisal/a: |
Malo daljši tekst, ki sem ga našel na zumu. Zapisal ga je tekumze in če mu ni odveč, bi lahko napovedano nadaljevanje sam skopiral semkale. Zdi se mi zanimivo, čeprav daljše razmišljanje, in če bo imel kdo voljo, lahko rečemo kakšno na to temo. Po svoje smo jo seveda že večkrat obdelali, toda tekumzejev slog je še posebno izrazit in bogat, zato po moje tekst zasluži objavo tudi na tem mestu...
| Citiram: |
MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA
S krščanstvom sem usodno zaznamovan; ne morem mu uiti, tudi če bi mu hotel, kajti v meni je in bežati od krščanstva bi bilo bežati od lastnih ustnic. Krščanstvo mi je v velik navdih, je pa tudi muka in trpljenje. In ko postopno spoznavam krščanstvo, vidim, da nima samo svetlih plati, pač pa ima tudi temno plat, tako kot vse na tem svetu. In morda je ravno v tej dvostranskosti krščanstva njegova največja moč – krščanstvo je namreč paradoksalna religija par exellence.
Ni naključje, da je režiserjem grozljivk od Exorcista do Stigmate v velik navdih prav krščanstvo. Krščanstvo, ki se kot religija začne s prvotnimi občestvi, ki so jih ustanovili apostoli, in pa s pavlinsko interetacijo lika Jezusa iz Nazareta in njegovega pomena v kontekstu odrešenjske zgodovine, je sestavljeno iz prvin, ki so resnično grozljive. Centralna ideja krščanstva – vsaj po klasični interpretaciji - je ideja Sina, k is trpljenjem in smrtjo zadosti za grehe človeštva. Nekateri v tej ideji vidijo izraz najvišje ljubezni: vidijo lik Boga, ki se spusti iz Plerome v Kozmos, da bi odrešil človeka. V tej ideji pa je moč videti tudi lik Boga, ki zahteva krvavo žrtev, da bi bilo zadoščeno pravičnosti; vidim Boga, ki je ali nemočen ali pa krut, da disharmonije v Pleromi ne zna vzpostaviti drugače kot s srhljivo smrtjo svojega lastnega Sina. In pred oči mi pridejo vse podobe, ki tvorijo sceno pasijona: rimski trojni biči, ki so obteženi s svinčenimi kuglicami, da kože ne le udarijo, temveč stolčejo; stolčejo do golega mesa; na misel mi pride trnova krona, zlasti pa križ sam: to najstrahotnejše mučilno orodje vseh časov. Človek, ki so ga pribili ali privezali na križ (običajno oboje, saj bi kosti, če bi bile samo pribite, pod težo žebljev popustile), je umiral dneve dolgo; naposled pa je umrl zaradi zadušitve, ker je omahujoče telo, ki ni imelo več moči, medse stisnilo pljuča. Smrt Jezusa iz Nazareta, ki je bila po pričevanju evangelistov hitra, saj je agonija trajala le tri ure, je bila v bistvu Milost – drugi križani obsojenci, denimo sužnji, ki so se uprli pod Spartakom, so hirali po več dni. Druga, nič manj pomembna podoba krščanstva, je zakrament evharistije. Kruh in vino se po Milosti v deju transusubstancije (spremenjenja) spremeni v telo in kri Jezusa Kristusa, ki ga nato verniki zuažijejo/zaužijemo; evharistijo bi lahko označil kot neke vrste mistični kanibalizem ali (skovanka je moja) teofagija – »zaužitje Boga«. Prvine, ki so tu navzoče, niso nič manj grozljive kot v sceni križanja: črna, gosta kri, kri božjega Sina; in belo, izmučeno, prebičano meso, meso Odrešenika. Resnično, če želim biti pravičen do sebe samega in svojega razumevanja krščanstva: trpljenje Sina kot zadostitev za greh in teofagija, zaužitje Boga, so velike Skrivnosti – in morda je silna moč podob teh Skrivnosti, moč, ki ima močan vpliv tudi na mojo dušo, ravno v grozljivosti teh podob – tako strašno človeške so, tako strašno, kako naj rečem, intimne, skoraj fiziološke (na primer kri in voda, ki pritečeta iz Srca Jezusovega), da se človekadotaknejo v najglobji biti in vanj vtisnejo neizbirsen pečat. Nekaj v krščanstvu je, kar »zleze pod kožo in se spusti do samega srca« - pa naj bo to dobro ali slabo. |
|
Tekmuzejev slog je res bogat in ga je pravi užitek brati. Ampak nebi rekel da gre za neko paradoksalnost. Milina in groza, to je tisto kar človek počne.
Ima pa tekmuze prav, enkrat ko ti krščanstvo "zleze pod kožo" v taki ali drugačni obliki ti ostane kot nek pečat. Je dobro, na trenutke božansko in včasih, bolje včekrat tako kruto zelo kruto. Če samo pogledam sebe in svoj pogled na krščanstvo in če pogledam zgodovino kriščanstva, potem bi lahko sam sebe smatral kot pripadnika neke krvave neusmiljene horde barbarov brez najmanjšega občutka za usmiljenje. Po drugi strani pa imaš trenutke, ki so tako nepomembni za zgodovino, tako marginalni, pa hrati tako veličastni, da je zgodovina pravzaprav postane nepomembna in marginalna. Vsa tista negativnost (npr pedofilija, hedonizem papežev, klerofašizem, izdajstvo, bla bla nekaterih škofov in kardinalov, pa še bi se našlo) je taka teža, ki te kot kristjana tako zelo prizadane, da bi včasih najraje vse skupaj pognal nekam, ker si mislim, da bi se s tem osvobodil te zgodovinske teže in začel dihati normalno in svobodno. Ampak ko trezno premislim, ugotovim, da nebi bil čisto nič več svoboden, pečat prednikov svetel in temen in pečat prednika prednikov bi ostal, nebi izginil. Zato mi ne preostane nič drugega kot da ta pečat ne tajim in poskušam živeti po principih tistih svetlih plati, ki v zgodovni nič ne pomenijo vendar predstavljajo, vsaj za mene, nek smisel za katerega je vredno živeti |
Pa vendar bi moral izstopiti oziroma se tudi v institucionalnem smislu postaviti na distanco. Sicer s svojim članstvom legitimiraš prav tisto, kar zgoraj kritiziraš in/ali zavračaš.
Parafraza: Sem slišal, da je menda nek gestapovec leta 1942 npotepuškega kužka pobožal in mu dal celo pest pasjih briketov. Da ni to trenutek, ki je tako nepomemben za zgodovino, tako marginalen, pa hkrati tako veličasten, da zgodovina pravzaprav postane nepomembna in marginalna?
Boš zaradi tega trenutka ostal član nacionalsocialistične stranke?
Ali pač ugotovil, da so lepi trenutki, ki ne pridejo v zgodovino, zgolj lepi trenutki, ki so jih zmogli posamezniki in/ali skupine v imenu Ljubezni, Sočutja in Usmiljenja - ne glede na to, ali bi delovali v kakšni verski, politični ali drugi ogranizaciji?!
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
SebastjanErlah
pipika
Pridružen/-a: 27.04. 2008, 21:15
Prispevkov: 497
|
| Objavljeno: Torek 06 Maj 2008 19:18 Naslov sporočila: |
|
|
Hm...jaz sem pa nekoč nekje pisal takole o tem:
Malce pred časom, ko tole pišem, sem naletel na vprašanja, ki sicer niso bila namenjena konkretno meni, pa sem vseeno odgovoril nanja. Če ne zaradi drugega, zaradi mene samega. To bi tudi želel deliti z vami.
Naj najprej za začetek, kot se spodobi, navedem vprašanja, ki so me zbodla. Takole gredo: zakaj bi si sploh želel biti “pokoren sin Cerkve”, ki bi tvoja razmišljanja tako ali tako označila za nezaželena in krivoverska? Zakaj bi želel biti del nečesa, kar te zavrača že v tvojem bistvu in zate nikoli ne bo našlo lepe besede? Se ti vera, ki te odkrito črti, če se ne boš preoblikoval po njenih merilih, vseeno zdi lepa in vredna tvoje pozornosti? Zakaj?
Hm…zanimiva vprašanja. Bistvo njih se začrtuje v vprašalnici „zakaj?“ Vera sama po sebi ne more črtiti, črtijo lahko le njeni predstavniki oziroma nosilci. Enako velja za religijo.
Ko sem bil še mlajši in se spopadal z raznimi vprašanji, kot si jih mnogi zastavljajo danes, sem tudi sam obupaval. Po drugi strani pa, glej ga no trmo, vztrajal in se v tistem dvomu še bolj oklepal tega, kar mi je bilo dano skozi krščanstvo in Cerkev. Tekom tega obdobja sem spoznal vrednost tiste znamenite Jezusove spodbude:”Trkajte in se vam bo odprlo. Iščite in boste našli.”
Po drugi strani pa sem se naučil, da od religije ne pričakujem preveč. Od religije ne pričakujem, da se bo dvignila nad človeško “pokvarjenost”, saj se zavedam, da ima vsaka religija tudi povsem človeško plat, kar je pogoj, da je za ljudi. Pa tudi nosilci religije so ljudje in tako pogojeni ter umeščeni v določeno zgodovinsko situacijo.
In ja, hočem biti del tega. Hočem biti del občestva Cerkve. Hočem biti eden od nosilcev te religije, ki ji pripadam. Hočem biti del Kristusovega skrivnostnega telesa, in vzklikati:”Življenje je meni Kristus in smrt dobiček!” Zakaj? Ker tako zelo ljubim Kristusa in Cerkev, ki je njegovo skrivnostno telo. Tako zelo, da ob njenih napakah sorazmerno z mojo ljubeznijo trpim. Vsako njeno napako občutim kot tisti bič, ki je udarjal pred dva tisoč leti po Jezusovem telesu. Ampak vem, da to ni končna postaja. Končna postaja je drugje, onkraj vsega tega človeškega…Onkraj dobrega in zlega. Cilj je tam, kakor je rekel preprok Izaija, kjer „se bosta volk in jagnje pasla skupaj“.
in pa:
V življenju velikokrat ponavljana formula, ki se postavlja:
- kako lahko sledim tej RKC, v kateri duhovščina spolno zlorablja otroke
- kako lahko sledim tej RKC, ki ima v večih ozirih do človeka bolj kot materinski, mačehovski odnos
- kako lahko sledim tej RKC, ki je v preteklosti bila omadeževana z nedolžno krvjo v imenu Jezusa Kristusa
- kako lahko sledim tej RKC, katera se včasih glede na potrebe sveta zdi tako okorna
- kako lahko sledim tej RKC, ki vztraja pri takem načinu prenašanja vere iz roda v rod, kot jo ima
- kako lahko sledim tej RKC, ki velikokrat z zakramenti dela kot svinja z mehom
in tako in tako dalje…
In v tišini premišljevanja Jezusove besede:
Mt 16,23
23 On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«
in dalje:
Mt 6,33
33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.
in nato premišljevanje o Božjem Kraljestvu in Kraljestvu Sina Človekovega in zopet besede iz Svetega Pisma:
Jn 6,64
64 Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal.
Kdor more naj razume  |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
| Objavljeno: Torek 06 Maj 2008 20:03 Naslov sporočila: |
|
|
veš, Seba, človek je lahko dober brez teizma.
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
franjagerdej
pšanc
Pridružen/-a: 29.03. 2008, 17:59
Prispevkov: 104
Kraj: Poljana
|
| Objavljeno: Torek 06 Maj 2008 20:39 Naslov sporočila: |
|
|
SebastjanErlah----če je Jezus vedel celo-kdo ga bo izdal in če je Marija vedela kaj se bo dogajalo z njenim sinom, če je sin vedel, kaj se bo dogajalo z njim--potem vse skupaj nima pomena!
Da ne bo pomote:Jezus je poosebljena Ljubezen, ki je za nas hodil po trnovi poti, da bi mi spoznali kako je treba živeti, da se pride iz životarjenja v Življenje!
Vendar se vparšaj SebastjanErlah- katera mati bi hotela roditi otroka, če bi ji nekdo povedal, da bo zasmehovan, mučen, umrl na križu v svojih najlepših letih?
Si gledal film o Jezusovi mladosti--TAKO JE BILO!
Jezus je bil poslanec, Maziljenec Boga Očeta, ampak mazilil ga je z trpljenjem za naše SPREGLEDANJE!
Ni nam treba spoznati Nebes, ne, znati se moramo obvarovati Pekla!
Če hočemo uiti Peklu--moramo živeti po Kristusovih navodilih---živeti za sočloveka, za zmago resnice- biti pripravljen tudi umreti!
_________________
Za prijatelje si je treba čas uzet, se poveselit in znat potrpet! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
jakačan
dr. pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 12:28
Prispevkov: 3237
|
| Objavljeno: Torek 06 Maj 2008 20:39 Naslov sporočila: |
|
|
| set je napisal/a: |
| veš, Seba, človek je lahko dober brez teizma. |
Točno tako. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
jakačan
dr. pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 12:28
Prispevkov: 3237
|
| Objavljeno: Torek 06 Maj 2008 20:45 Naslov sporočila: |
|
|
| franjagerdej je napisal/a: |
| SebastjanErlah----če je Jezus vedel celo-kdo ga bo izdal |
Če je bil bog, potem je moral vedeti.
Celo več - Juda ga je moral izdati, da je bil Jezus sploh lahko podvržen obsodbi in nato križanju - da je lahko nato umrl (za vaše grehe) in vstal od mrtvih, kakor pravijo tiste svetopisemske legende.
Če ga Juda ne bi izdal, bi Jezus gotovo nadaljeval s svojo lesarsko obrtjo, se oženil, naplodil par mulcev in dočakal prijetno starost tam kje okoli Jeruzalema. Pestoval bi vnuke, morebiti našel kakšen hobi ... in nato, kot vsi normalni ljudje, enkrat na starost umrl.
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
SebastjanErlah
pipika
Pridružen/-a: 27.04. 2008, 21:15
Prispevkov: 497
|
| Objavljeno: Sreda 07 Maj 2008 06:51 Naslov sporočila: |
|
|
| set je napisal/a: |
| veš, Seba, človek je lahko dober brez teizma. |
O tem ni dvoma. Lahko je celo boljši. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
franjagerdej
pšanc
Pridružen/-a: 29.03. 2008, 17:59
Prispevkov: 104
Kraj: Poljana
|
| Objavljeno: Sreda 07 Maj 2008 09:00 Naslov sporočila: |
|
|
| jakačan je napisal/a: |
| franjagerdej je napisal/a: |
| SebastjanErlah----če je Jezus vedel celo-kdo ga bo izdal |
Če je bil bog, potem je moral vedeti.
Celo več - Juda ga je moral izdati, da je bil Jezus sploh lahko podvržen obsodbi in nato križanju - da je lahko nato umrl (za vaše grehe) in vstal od mrtvih, kakor pravijo tiste svetopisemske legende.
Če ga Juda ne bi izdal, bi Jezus gotovo nadaljeval s svojo lesarsko obrtjo, se oženil, naplodil par mulcev in dočakal prijetno starost tam kje okoli Jeruzalema. Pestoval bi vnuke, morebiti našel kakšen hobi ... in nato, kot vsi normalni ljudje, enkrat na starost umrl.
|
Jakačan, NI vedel, da bo to ravno Juda, do zadnjega, vedel je, da bo EDEN izmed 12 učencev, po obnašanju Juda zadni večer, pri večerji, ko ga je Juda že ovadil, takrat je po obnašanju Juda prišel do zaključka, da je Juda ta!
Še en dokaz, da in Bog in Hudič delata po ljudeh---po Jezusu je deloval Bog Oče (vedenje Jezusa) po Judu Iškarjotu pa je deloval Hudič. (če je moral--ali je potem odgovoren-Ne, torej ni moral, temveč se je za Hudiča odločil sam!)
Kdo mu je dal možnost odločanja po svobodni voli---Bog!
Zato mu je Bog tudi odpustil, ker je bil itek sam Bog odgovoren za njihova dela--da je speljal proces---tako je ostalo DOBRO in ostalo je ZLO, ki se seli v Aleksandre, v Jakačane, v Franje........
_________________
Za prijatelje si je treba čas uzet, se poveselit in znat potrpet! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
markoe
pišče
Pridružen/-a: 04.05. 2008, 15:45
Prispevkov: 64
|
| Objavljeno: Sreda 07 Maj 2008 10:16 Naslov sporočila: Re: MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA |
|
|
| jakačan je napisal/a: |
Pa vendar bi moral izstopiti oziroma se tudi v institucionalnem smislu postaviti na distanco. Sicer s svojim članstvom legitimiraš prav tisto, kar zgoraj kritiziraš in/ali zavračaš.
Parafraza: Sem slišal, da je menda nek gestapovec leta 1942 npotepuškega kužka pobožal in mu dal celo pest pasjih briketov. Da ni to trenutek, ki je tako nepomemben za zgodovino, tako marginalen, pa hkrati tako veličasten, da zgodovina pravzaprav postane nepomembna in marginalna?
Boš zaradi tega trenutka ostal član nacionalsocialistične stranke?
Ali pač ugotovil, da so lepi trenutki, ki ne pridejo v zgodovino, zgolj lepi trenutki, ki so jih zmogli posamezniki in/ali skupine v imenu Ljubezni, Sočutja in Usmiljenja - ne glede na to, ali bi delovali v kakšni verski, politični ali drugi ogranizaciji?!
|
Glej Jaklačan, precej časa sem razmišljal kako naj vsebinsko odgovorim na ta tvoj odgovor, da se ne bi vse začelo in končalo z retoriko. Na kratko bi ti odgovoril, zakaj tako, pa boš videl na koncu tega posta. Človek mora zadevo gledati skozi celostno zgodovino in ne samo parcijalno in iz zgodovine potegniti sklepe. Zelo na kratko bom preletel ta zgodovinski film, ker vem da je vsem zgodovina javno dostopna in bi natančnejša razlaga ravno zbledela ta film. Torej: Babilon, Egipt, Grčija, Rim, propad rimskega cesartstva, srednji vek, križarske vojne, renesansa, franskocska revolucija, svetovne vojne. Nekako po Heglovski dialektiki lahko potem potegneš neke sklepe. Pa vzemiva krščanstvo v njenem fudamentu, ko se je dvanajstim nepomembni ribičem svet čez noč obrnil na glavo, torej tistem fudamentu, ki zavrča vsako nasilje človeka nad človekom in izkoriščanje človeka po človeku, potem enostavno lahkko potegneš sklep da nacizem, ki mi ga daješ kot paralelo krščanstvu, nacizem, ki v svojem fudamentu negira tako človeka kot celo zgodovino, da ta nacizem nima nič skupnega s krščanstvom kot religijo. Krščanstvo ne proizvaja samo papežev, škofov, kardinalov ampak tudi in predsvsem ljudi, filozofe, pesnike, pisatelje, skladatelje, znanstvenike. To je dejstvo in zgodovina kot ekskatna znanost to potrjuje in vsak, ki temu oporaka sebi laže.
Na koncu še kratko o nas Slovencih. Začelo se je z brižinskimi spomeniki. Do tadaj praktično nismo bili omembe vredni, šele ta kulturni spomenik nas povzdigne v nek narod, vsak narod pa če je nerod ima svojo kulturo. Lahko nadaljujem s Trubarjem, pa Vego, pa Slomškom. Pa da ne naštevam smo neke duhovnike, pojdi malo na koroško zemejstvo pa si poglej rojstno hišo Štefana po katerm nosi danes ime naš nacionalni znastveni inštitut. Seveda ne pozabimo Cankarja, Kosovela, Balantiča in še mnoge druge. Seveda bom nadaljeval tudi z OF-om. Tu moram vključiti svojega dragega in nepozabnega deda, ki se je v ta boj na strani OF-a vklučil od samega začetka in kot oče dvočlanske familije nosil torbo v glavi po Ljubljani da ne omenjam njegove mladosntiške tragične izkušnje v Boki Kotorski. Seveda jaz ne nosim zato nobenih zaslog kot tudi noben od nas saj smo premladi. Vse to lahko od svojih prednikov sprejemamo samo kot dar, ki ga je potrebno čuvati in negovati. In ko sem prej kot kristjan govoril kako težko je to breme krščanske zgodovine lahko pa kot Slovenec rečem kako težko je to breme povojne in tudi medvojne slovenkse zogodovine. Pa vendar se zaradi nasilja nasilnežev ne bom odrekel tisti pozitivni stani OF-a in njene zgodovine, kot se ne bom odrekel krščanstvu. Vse skupaj vsak v svojem času je nekaj naredil.
Temu se ne odreka niti Evropa, ki ne izpodbija ne krščanstva ne protinacističnega boja, zakaj neki bi se, nasprotuje pa vsemu sovraštvu. Evropa ne postaja štala klerofašističnih in komunističnih zmerjanj ampak vse bolj in bolj postaja središče medverskega, medkulturnega, znastvenaga dialoga, DIALOGA in to je tisto kar daje upanje in je treba spodbujati in braniti za vsako ceno. Za dialog pa so zmožni samo tisti, ki imajo en sam cilj in to je ČLOVEK.
Tako, nekako sem poskušal vsebinsko odgovoriti na ta tvoja vprašanja.
Moram pa reči, da je to moj zadnji post na tem forumu. Enostavno se ne čutim, da sem enakovreden ostrostrelski eliti (četudi morda v kakem prenesenem pomenu) http://forumipkc.mojforum.si/forumipkc-about207.html
Morda bova kake konstruktivne debate načela na kakem drugem forumu
_________________
Vse je ničvredno, če nimaš svobode. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
jakačan
dr. pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 12:28
Prispevkov: 3237
|
| Objavljeno: Sreda 07 Maj 2008 17:57 Naslov sporočila: Re: MILINA IN GROZA - PARADOKSALNOST KRŠČANSTVA |
|
|
| markoe je napisal/a: |
| jakačan je napisal/a: |
Pa vendar bi moral izstopiti oziroma se tudi v institucionalnem smislu postaviti na distanco. Sicer s svojim članstvom legitimiraš prav tisto, kar zgoraj kritiziraš in/ali zavračaš.
Parafraza: Sem slišal, da je menda nek gestapovec leta 1942 npotepuškega kužka pobožal in mu dal celo pest pasjih briketov. Da ni to trenutek, ki je tako nepomemben za zgodovino, tako marginalen, pa hkrati tako veličasten, da zgodovina pravzaprav postane nepomembna in marginalna?
Boš zaradi tega trenutka ostal član nacionalsocialistične stranke?
Ali pač ugotovil, da so lepi trenutki, ki ne pridejo v zgodovino, zgolj lepi trenutki, ki so jih zmogli posamezniki in/ali skupine v imenu Ljubezni, Sočutja in Usmiljenja - ne glede na to, ali bi delovali v kakšni verski, politični ali drugi ogranizaciji?!
|
Glej Jaklačan, precej časa sem razmišljal kako naj vsebinsko odgovorim na ta tvoj odgovor, da se ne bi vse začelo in končalo z retoriko. Na kratko bi ti odgovoril, zakaj tako, pa boš videl na koncu tega posta. Človek mora zadevo gledati skozi celostno zgodovino in ne samo parcijalno in iz zgodovine potegniti sklepe. Zelo na kratko bom preletel ta zgodovinski film, ker vem da je vsem zgodovina javno dostopna in bi natančnejša razlaga ravno zbledela ta film. Torej: Babilon, Egipt, Grčija, Rim, propad rimskega cesartstva, srednji vek, križarske vojne, renesansa, franskocska revolucija, svetovne vojne. Nekako po Heglovski dialektiki lahko potem potegneš neke sklepe. Pa vzemiva krščanstvo v njenem fudamentu, ko se je dvanajstim nepomembni ribičem svet čez noč obrnil na glavo, torej tistem fudamentu, ki zavrča vsako nasilje človeka nad človekom in izkoriščanje človeka po človeku, potem enostavno lahkko potegneš sklep da nacizem, ki mi ga daješ kot paralelo krščanstvu, nacizem, ki v svojem fudamentu negira tako človeka kot celo zgodovino, da ta nacizem nima nič skupnega s krščanstvom kot religijo. Krščanstvo ne proizvaja samo papežev, škofov, kardinalov ampak tudi in predsvsem ljudi, filozofe, pesnike, pisatelje, skladatelje, znanstvenike. To je dejstvo in zgodovina kot ekskatna znanost to potrjuje in vsak, ki temu oporaka sebi laže.
Na koncu še kratko o nas Slovencih. Začelo se je z brižinskimi spomeniki. Do tadaj praktično nismo bili omembe vredni, šele ta kulturni spomenik nas povzdigne v nek narod, vsak narod pa če je nerod ima svojo kulturo. Lahko nadaljujem s Trubarjem, pa Vego, pa Slomškom. Pa da ne naštevam smo neke duhovnike, pojdi malo na koroško zemejstvo pa si poglej rojstno hišo Štefana po katerm nosi danes ime naš nacionalni znastveni inštitut. Seveda ne pozabimo Cankarja, Kosovela, Balantiča in še mnoge druge. Seveda bom nadaljeval tudi z OF-om. Tu moram vključiti svojega dragega in nepozabnega deda, ki se je v ta boj na strani OF-a vklučil od samega začetka in kot oče dvočlanske familije nosil torbo v glavi po Ljubljani da ne omenjam njegove mladosntiške tragične izkušnje v Boki Kotorski. Seveda jaz ne nosim zato nobenih zaslog kot tudi noben od nas saj smo premladi. Vse to lahko od svojih prednikov sprejemamo samo kot dar, ki ga je potrebno čuvati in negovati. In ko sem prej kot kristjan govoril kako težko je to breme krščanske zgodovine lahko pa kot Slovenec rečem kako težko je to breme povojne in tudi medvojne slovenkse zogodovine. Pa vendar se zaradi nasilja nasilnežev ne bom odrekel tisti pozitivni stani OF-a in njene zgodovine, kot se ne bom odrekel krščanstvu. Vse skupaj vsak v svojem času je nekaj naredil.
Temu se ne odreka niti Evropa, ki ne izpodbija ne krščanstva ne protinacističnega boja, zakaj neki bi se, nasprotuje pa vsemu sovraštvu. Evropa ne postaja štala klerofašističnih in komunističnih zmerjanj ampak vse bolj in bolj postaja središče medverskega, medkulturnega, znastvenaga dialoga, DIALOGA in to je tisto kar daje upanje in je treba spodbujati in braniti za vsako ceno. Za dialog pa so zmožni samo tisti, ki imajo en sam cilj in to je ČLOVEK.
Tako, nekako sem poskušal vsebinsko odgovoriti na ta tvoja vprašanja.
Moram pa reči, da je to moj zadnji post na tem forumu. Enostavno se ne čutim, da sem enakovreden ostrostrelski eliti (četudi morda v kakem prenesenem pomenu) http://forumipkc.mojforum.si/forumipkc-about207.html
Morda bova kake konstruktivne debate načela na kakem drugem forumu
|
Markoe, veseli me tvoje odprto in konstruktivno, dialoško razmišljanje - in me hkrati žalosti, da mečeš puško v koruzo na podlagi enega posta, ene slike. Lahko bi prebral še post pod tistim, katerega link si posredoval. Jaz gotovo nikoli, niti pod razno in pod nobenim pogojem, ne bi prijel orožja v roke, in ga uprl proti sočloveku. Pa najsibo fašist, nacist ali verski fundamentalist. Imam druga orožja.
Predlagam, da premisliš svojo odločitev. Tudi zato, ker sem se te resnično razveselil, seveda diskusij s tabo in tona, ki ga ubiraš. Takšni verniki, kot si predstavljen ti v svojih zapisih, so vedno in povsod potrebni. Če naj bo tisti dialog, ki ga poudarjaš v gornjem postu.
p.s. Rdeča barva zgolj v tolilko, da poudarim poziv, nikakor ne s kakšnimi "moderatorskimi" ambicijami .... videnimi na rkc forumu. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
| Objavljeno: Četrtek 08 Maj 2008 18:45 Naslov sporočila: |
|
|
| SebastjanErlah je napisal/a: |
| set je napisal/a: |
| veš, Seba, človek je lahko dober brez teizma. |
O tem ni dvoma. Lahko je celo boljši. |
lepo, da se vsaj kdaj pa kdaj strinjava.
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
