Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

jakačan · Objavljeno: Sobota 29 Sep 2007 13:23 Naslov sporočila: * Te je strah smrti?

Dve leti nazaj sem izgubil starega očeta. Hitro je odšel. Od l. 2002 so odšli kar trije stari starši. Svojo prvo srečanje s smrtjo sem doživel 1990, ko je umrl prvi dedek, na katerega sem bil še posebej navezan. Naj bo tole pisanje poklon njihovemu življenju, delu, skupnim trenutkom, učenju od njih. Ne bom govoril o njih, temveč predvsem o tistem, kar jih najbolj druži. Kar nas pravzaprav VSE najbolj druži. Naše življenje. In naše od prvega trenutka začeto biti-k-smrti (če uporabim besede akademika Tineta Hribarja) - SMRT.

Ne želim dajati vtisa, da imam o smrti kaj posebej tradicionalno mnenje, še najmanj, da bi sledil odgovorom katere izmed religijskih tradicij. Z dosedaj najbolj prepričljivim odgovorom, ki je nekako tudi najbolj ustrezal mojim dotedanjim pogledom, prepričanjem in svetovnemu nazoru, sem se srečal v času študija. Iskreno moram priznati, da tistega leta devetdeset, ko sem bil pravzaprav še tam nekje med otrokom in najstnikom, nisem iskal odgovorov o smrti in njenem pomenu. Vedel sem le, da sem neskončno žalosten. In predvsem, da NI PRAVIČNO, da nam morajo umreti najbližji, da tako nepreklicno odidejo. Nisem razumel duhovnika, ki je pripovedoval o večnem življenju pokojnika, saj tiste večnosti nisem poznal, niti me ni pretirano prepričal. In po solzah vseh na pogrebu prisotnih sodeč, tista večnost očitno ni kaj prida, če vsi jokajo ... medtem ko župnik še naprej razlaga o vstalem Gospodu in vstajenju tretji dan po smrti. Vedel pa sem gotovo, da ga tretji dan ne bo nazaj! Njegove smrtne muke so bile tako hude, da se gotovo ne bi rad vrnil in doživljal bolečine in trpljenja še naprej.

S citati španskega filozofa Fernanda Savatra (iz knjige Las Preguntas de la Vida in drugih njegovih del) bom na kratko pokazal, v kateri perspektivi pogleda na smrt sem se najbolj prepozanal in me od takrat navdihuje z nekakšnim optimizmom, predvsem pa sem se znebil strahu pred lastno smrtjo. In, če sem pripravljen priznati to končnost in zavrniti večna nebesa v vsem svojem sijaju in obilju, potem verjemite, da je argument gotovo prepričljiv. :)
______________________________________

Smrt je seveda lastna vsem, toda velika razlika je, če vemo, da se bo vsem zgodilo nekaj slabega in da se bo to zgodilo prav meni. Smrt nas tako neskončno individualizira, hkrati pa nas dela vse enake. Opozicijo med življenjem in smrtjo lahko ponazorimo z mislijo Montaigna, ki pravi: »Ne umremo zato, ker smo bolni, ampak zato, ker smo živi.« Tako najpomembnejša razlika ni med biti zdrav in bolan, temveč med biti živ ali mrtev; med biti ali ne-biti.

Kako je umreti? Kako je biti mrtev? Fundamentalno vprašanje smrti bo sicer za vedno ostalo neodgovorjeno, kljub temu pa lahko v prebiranje vzamemo Tolstojev roman Smrt Ivana Iliča in Ioneskovo tragikomedijo Kralj izhod, knjigi, ki lahko vsaj malo pomagata pri razmišljanju o tej zapleteni materiji.

Glede bogov lahko rečemo, da so vsi bogovi antropomorfni bogovi - bogovi smrti, bogovi, ki jih smrt zadeva in ki imajo ključ do večnega življenja. Predvsem pa so nesmrtni. V vseh časih je bila religija orodje, uporabljeno, da smrti dá pomen.

Strogo moramo razmejiti pomen besede življenje kot življenje tukaj in tako, naše življenje torej - ter eksistenco, ko govorimo o potencialnem posmrtnem bivanju. Za to- in ono-stransko življenje ne moremo uporabljati istega izraza. Tako tudi religije, ki ponujajo veličastno po-smrtno zagotovilo večnega »življenja«, v resnici ponujajo le večno eksistenco ali trajanje, ki pa ni enako človeškemu življenju, našemu življenju. Izpostavimo lahko misel Miguela de Unamuna v knjigi Tragično občutje življenja, kjer Unamuno govori o tem, da bi želel on ostati to, kar je in takšen, kot je tudi na drugem svetu. Takšno razmišljanje pa poraja resen teoretski problem; namreč, kako bi onostransko »življenje« lahko bilo enako in še vedno individualno moje, če bi ne bilo strahu pred smrtjo?

Če zanikamo ali zavračamo našo smrtnost, na nek način zavračamo tudi našo človeškost. Paradoksalno je, da »verniki« verjamejo v razna religiozna prepričanja, hkrati pa ne verjamejo v najbolj očitno, nujno in vseprisotno dejstvo - smrt. T.i. »verniki« so v resnici »neverniki«, ko zanikajo realnost smrti. Veliko antropologov je mnenja, da vera v posmrtno bivanje najbrž izvira od zgodnjih ljudi, ki so mrtvega človeka po videzu enačili s spečim človekom in tako predpostavljali, da tako kot speči človek v resnici ni mrtev, tudi mrtev človek nekako sanja. Pridružujem se temu menju: če človek ne bi sanjal, najbrž ne bi nikoli mislil, da obstaja življenje po smrti!

Smrt drugega nas navdaja z bolečino in žalostjo, ko pa razmišljamo o lastni smrti, je glavno čustvo strah. Toda že grški filozof Epikur je opozarjal, da se smrti ni treba bati, kajti njena narava je taka, da jaz in smrt ne moreva nikoli soobstajati.

Ko smo živi, ni smrti, ko pa pride smrt, nas že ni več.

Tisto, kar bi bilo zares grozljivo, bi bilo biti zavestno mrtev, torej ostati na nek način živ, medtem ko bi vedel, da sem v resnici mrtev za vedno. To pa ne bilo le absurdno, ampak tudi kontradiktorno.

Toda, je ne-biti res tako grozljivo? Konec koncev tudi pred rojstvom nismo obstajali, pa nam to ne povzroča problemov. Po smrti bomo šli na isti kraj (ali bolje ne-kraj), kjer smo že bili (oziroma nismo bili) pred rojstvom. Lukrecij, Epikurov učenec je ta paralelizem opisal v naslednjih nepozabnih besedah:

Poglej nazaj v večnost stoletij,
ki so minila preden smo se rodili
in ki našemu življenju ne pomenijo nič.

V tej večnosti nam Narava
ponuja ogledalo prihodnjega časa,
v katerem lahko vidimo večnost,
ki prihaja za našo smrtjo.
Je karkoli grozljivega in mučnega v tem prizoru?
Mar ni spokojno kot globok spanec?

Če smrt pomeni ne-biti, potem smo jo enkrat že premagali; na dan, ko smo bili rojeni. Idea

Čeprav smo smrtni, smo vseeno ubežali večni smrti, kajti smrti smo le uspeli ukrasti delček časa; leta, ko smo živeli.

Eden največjih zahodnih filozofov, Spinoza, je rekel:« Svoboden človek o smrti razmišlja najmanj od vseh stvari in njegova modrost je meditacija o življenju in ne o smrti.« Spinoza je s tem hotel reči, da je razmišljanje o smrti slaba opora, ker o njej ne moremo reči nič pozitivnega. Smrt je namreč čista negacija, je popolno nasprotje življenja. Pripravi nas k razmišljanju, toda ne o smrti, marveč o življenju.

Misel, zbujena ob dejstvu smrti, se odbije od neprepustne stene smrti in pride nazaj k subjektu življenja. Ob možnosti, da mežimo, da ne bi videli smrti, ali da pustimo, da nas straši in slepi imamo še eno možnost in to je, da skušamo razumeti življenje.
_____________________________________

Naj bo to dovolj za razmislek. Tista žlica, s katero uživamo življenje, naj bo velika. To ne pomeni, da se moramo vse življenje vdajati razvadam in nasladi. S tem zgolj kažemo, da ne cenimo življenja. Vsak s svojo žlico moramo zajemati zdravje, življenje, svež zrak, lepoto, ljubezen. In jo dajati. Ker v svojem življenju nismo sami. Niti nismo zanj zaslužni. Nismo si ga sami podarili. Pač pa so nam ga podarili drugi ljudje. Drugi so nam posredovali jezik, da smo se lahko učlovečili. A o tem v kakšni drugi temi.

Ne sme nas biti strah smrti, četudi ne verujemo v večno življenje. Naj bo smrt tisto nekaj, kar sprejemamo kot dejstvo, življenja pa naj bo tisto, kar častimo in ljubimo. Seveda smo žalostni, ko od nas odhajajo najbližji, ko je vidimo nesreče, kjer umirajo otroci, mladi, nedolžni v vojnah. Proti temu se moramo boriti in biti dejavni za varnost ... na cesti, doma, preprečevati moramo vojne, biti dejavni za mir. In prav je, da jokamo. Saj se vendar za vedno poslavljamo od naših dragih. A objokovati zato, ker jih želimo nazaj, ni prava pot za okrevanje. Potrebno je ceniti in se spominjati njihovega življenja, ljubiti spomin, obiskovati grobove, prižgati svečo.

In nato živeti življenje, izkoristiti dneve in leta, ki so nam dani. Ljubiti. Odpuščati. Spoštovati. Pomagati. Učiti se. Ustvarjati. Smejati se. Uživati. Prijateljevati. Zaupati.

Lep sobotni dan, Jakačan thumbsup

set · pipika Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39 Prispevkov: 2474

smrti same se ne bojim. verjamem v reinkarnacijo. bojim pa se umiranja. kakega takega, na obroke...
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936)

Gregi · Objavljeno: Sobota 29 Sep 2007 20:21 Naslov sporočila:

pipika · pipika Pridružen/-a: 17.08. 2007, 16:55 Prispevkov: 1962

Meni se zdi precej nenavadno, da kdo verjame v nadaljevanje (svojega)življenja po (svoji)smrti, če se mu vsaj malo svetlika o biologiji in če je - ali pa tudi če ni, konec koncev - vsaj enkrat doživel izkušnjo spanja, po katerem se ni mogel spomniti, da bi se mu kaj sanjalo...
Sam konec življenja pa... bojim se ga ne, vse skupaj je bližje občutku nepripravljenosti(ohrnost) dokončno izgubiti čisto vse...

cr · pipika Pridružen/-a: 17.08. 2007, 22:25 Prispevkov: 3305

Ko bom umrl, me ne bo več.

jakačan · Objavljeno: Nedelja 30 Sep 2007 00:11 Naslov sporočila:

pipika · pipika Pridružen/-a: 17.08. 2007, 16:55 Prispevkov: 1962

Valjhun · pišče Pridružen/-a: 20.08. 2007, 23:21 Prispevkov: 97

Da reinkarnacija obstaja?

Fajn

Torej me bo že za zajtrk čakal na krožniku zopet reinkarnirani čevapčič, ražnjič in uštipak s kajmakom...

Kdo ve, če deluje reinkarnacija tudi na pixno laškega........

jakačan · Objavljeno: Nedelja 30 Sep 2007 01:37 Naslov sporočila:

satis · pipika Pridružen/-a: 19.08. 2007, 17:00 Prispevkov: 1078

exorcist · pipika Pridružen/-a: 28.09. 2007, 20:21 Prispevkov: 1827

Vsa sreča, da ko si mrtev, se ne zavedaš, da te več ni. Tako da tu se ni ničesar bati. Very Happy

Se pa mi zdi zelo huda stvar, da si umiraš mučno in počasi, npr. za rakom, ali pa da te začne zapuščati spomin, npr. Alzheimer, da si v breme drugim.

GallusMaximus · Objavljeno: Nedelja 30 Sep 2007 13:46 Naslov sporočila:

Smrti kot koncepta življenja me ni strah. Življenje rezultira v smrt. Vsak dan in ob vsaki smrti s katero se srečam, je moj razlog za veselje, da sem sam še živ. Zato je vsako žalovanje za umrlimi izguba časa, kar sem sicer povedal že v temi o nedavnih poplavah, pa ste mi tisti post izbrisali.

Pa še ena buča Epikurja: ne, ni res, da ko smrt pride mene ni, ko sem jaz živ pa smrti ni. Smrt ob življenju soobstaja kot možnost ves čas in ob trenutku izdihnjenja realno sobivata tako ti in smrt hrkati - za trenutek!

pipika · pipika Pridružen/-a: 17.08. 2007, 16:55 Prispevkov: 1962

jakačan

Roman · pipika Pridružen/-a: 19.08. 2007, 18:44 Prispevkov: 667

Ne bojim se smrti, niti umiranja. Kvečjemu se bojim trpljenja, tistega, ki ga niti odmerki morfija ne morejo zmanjšati.

Všeč mi je Castanedova izjava, da je smrt svetovalka življenju. Kdor se zaveda, da bo prej ali slej dokončno umrl, drugače ceni življenje kot tisti, ki meni, da bo živel večno ali da bo imel priložnost za popravni izpit.

Biti mrtev, kaj to sploh pomeni? Ali lahko za, recimo, Aristotela rečemo, da je mrtev? Saj vendar njegovih ostankov več nikjer ni, kako bi bil lahko mrtev? Ko nekdo umre, ga ni več, ne more biti niti živ (saj je vendar umrl) niti mrtev (saj ga ni več, truplo pa ne šteje). Imajo spet simboli in pojmi preveliko moč nad človekom?

jakačan

Roman · pipika Pridružen/-a: 19.08. 2007, 18:44 Prispevkov: 667

jakačan

Romana · pipika Pridružen/-a: 19.08. 2007, 15:48 Prispevkov: 1076

Roman · pipika Pridružen/-a: 19.08. 2007, 18:44 Prispevkov: 667

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli