Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

jakačan · Objavljeno: Sobota 29 Sep 2007 13:46 Naslov sporočila: * Ljubljana, prestolnica

Ljubljana je nacionalna prestolnica. Ne glede na pokrajinska trenja in zgodovinska rivalstva, je treba priznati, da mora biti prestolnica v teh igrah izvzeta, saj ne predstavlja le njenih prebivalcev in ne igra le vloge enega med vsemi, ampak prvega in posebnega med enakimi. Primus inter pares! Glavno mesto neke države.

Je kraj, kamor se stekajo tuji državniki, je prostor, kamor ponavadi najprej pridejo turisti in obiskovalci, je srce države, je mesto ambasad, velikih hotelov, srečevanj na vseh ravneh, je prostor promocije in predstavitve.

In Ljubljana, kljub vsem lepim in prijaznim komentarjem, ki jih izrekajo tujci – da torej ponuja ljubkost, majhnost, da ljudje gojijo zelenjavo le sto metrov od mestnega jedra – vse to se sliši lepo, toda vse kar ponujamo, je iz preteklih časov, sami, naše generacije pa - kot da ne moremo pustitipečata. Pečata v čast temu izjemnemu času, ki smo mu priča. Osamosvojitvi, izgradnje prve države po stoletjih, prvikrat neobremenjeni s kakšnimi tujimi gospodarji ali interesi. V poklon vsem tistim, ki so polagali temelje, za to kar smo in kar imamo.

V Ljubljani je danes okolje degradirano, dejavnosti se selijo na obrobje mesta, vsak nov projekt doživi neverjetno veliko polen pod noge. Linč. Skrajno neodgovorno do največjega mesta države in do prestolnice nekega naroda.

Strinjam se, in to bi moral postati imperativ VSEM generacijam urbanistov, politikov in načrtovalcem, ki so in ki prihajajo, da staro mestno jedro – od Plečnikove rojstne hiše na eni strani in do Cukrarne na drugi strani grajskega griča – od Trubarjeve ulice, mimo Miklošičeve do Tivolske in od Tivolske do Aškerčeve, vključno s Tivolijem - ostane karseda avtentično. Da ostane "nedotakljivo" in vse, kar moramo storiti je, da obnovimo, ohranimo, olepšamo in uredimo staro mestno jedro, vključno z grajskim gričem in ljubljanskim gradom.

Vse, kar pa je okrog tega kroga, pa je prostor NOVEGA, na stotine prostorov in lokacij, ki bi jim morali dati videz (ki je dejansko stanje) uspešne, gospodarsko močne, stabilne, zdrave države. To vključuje visoke poslovne stolpnice ob Dunajski do WTC-ja, Celovški – do Mercatorja, Tržaški do Viške cerkve in Šmartinski ulici vse do BTC-ja. Pustimo domišljiji prosto pot, dopustimo domačim in tujim arhitektom in krajinskim arhitektom, da Ljubljana (zunaj starega mestnega jedra) postane poligon internacionalnih trendov v arhitekturi, spremenimo Ljubljano (ponovno poudarjam, da izvzemam staro mestno jedro) v moderno, uspešno, pomembno mesto; ne le evropskih, temveč tudi svetovnih razsežnosti. Dobiček bo vsestranski in bo ogromen. Poslovni, gospodarski, ekološki, tehnološki, izobraževalni … Da sploh ne govorimo o turističnem. In vemo, da turizem pomeni veliko denarja in da veliko denarja pomeni tudi pomoč razvoju tistih krajev, ki nimajo pogojev za turistični razvoj. In da veliko denarja pomeni moč in da takšna izkaznica pomeni prepoznavnost in da to pomeni privlačnost. In to spet pomeni ugled in pomeni orodje pri odnosu z drugimi. In glede na veliko asimilacijo v preteklem času, (ki se danes še vedno dogaja našim rojakom v Italiji, Avstriji, na Madžarskem, v Istri in drugod), je SKRAJNI čas, da ustavimo ta tok. In le kot močni, ugledni, prepoznavni ga lahko ustavimo ali vsaj blažimo. Morda celo obrnemo. Sicer se bomo utapljali, stapljali in nazadnje bo od nas (kot naroda) res ostalo morda le še staro mestno jedro in žalosten spomin z grenkim priokusom.

Vse kar sledi, je predlog, je podlaga za diskusijo, je razmislek.

Omenil sem staro mestno jedro:

Ljubljanski grad - potrebujemo ureditev celotnega grajskega griča, ne zgolj samega objekta, potrebujemo park (rože po vsem pobočju, kjer ni gozda), živo dogajanje na gradu, poudarek na preteklosti, muzejsko dejavnost (morda izviren muzej naravne zgodovine z domiselnimi simulacijami slovenskih pokrajin in zgodovin, predvsem za tiste, ki se jim mudi – in teh ni malo – turisti so povprečno v SLOVENIJI le dva dneva, in od tega le en dan v prestolnici. Izhodišče takega muzeja bi lahko bil newyorški Museum of Natural History, seveda velikosti in finančnim zmogljivostim prilagojen za slovenske in ljubljanske razmere. Če smo naredili vzpenjačo, je vendar treba ponuditi še kaj vsebine - da ne bo ostalo le pri ogledu, kavi in nakupu razglednice). Ljubljanski grad zasluži več kot to.

Reka Ljubljanica – potrebuje (p)oživitev, turistične čolniče v obliki in po motivih slovenske tradicije, samo poglejte, kako je to uspelo Bledu, Benetkam, Amsterdamu…

Odlična ponudba bi bila animirana turistična pot po Ljubljanici od Špice do Cukrarne! Poleti sem opazoval cenene bele ladje-splave, ki po reki vozijo po pet zdolgočasenih turistov. Za zjokat žalostno! Ljubljanica, reka kot središčni prostor mestnega jedra, mora ponuditi več od tega!

Področje Cukrarne – od stare stavbe je potrebno ohraniti zgolj majhen, reprezentativen del (spomin na Ketteja, Murna ...), ostalo pa spremeniti v namenski prostor – morda za potrebe protokola, mestne uprave…. Verjetno je še najbolj ustrezna rešitev izgraditev novega centra mestne oblasti, novi Rotovž - ker stari že dolgo ne ustreza več razmeram za takšno rastoče, dinamično mesto. In podobno kot državna uprava je tudi mestna razmetana po mestu, kjer plačujejo najemnine za prostore, imajo težavo povezanostjo delovanja ipd.

Na drugi strani reke pri Cukrarni raste novi del Kliničnega centra in z novim mostom bi bilo mogoče odlično povezati oba bregova, hkrati pa podaljšati mestno jedro še nekaj sto metrov ob Ljubljanici. Klinični Center bi moral izkoristiti dejstvo, da se dotika reke in bi moral za bolnike, obiske in sprehode urediti (in prilagoditi) nabrežje v tistem delu, ponuditi senco, naravo in morda kakšno dejavnost (smeh denimo, ki je, kot pravijo, pol zdravja!)

ROG – eminentna lokacija, primerna za poslovno dejavnost, morda novo stanovanjsko sosesko. Zelo resna in koristna ideja bi bila tovarno Rog z vsemi pripadajočimi kompleksi preurediti v moderni(stičen) hotel – s tem, da bi ohranili izvorno industrijsko podobo. Mladim seveda privoščim vso svobodo, za alternativne umetnike je gotovo potrebno najti prostor in Metelkova mesto lahko z uredbo postane nekaj takega, kar imajo v Kopenhagnu na Danskem – Kristianio. Rog pa se razvije v mestni hotel visoke kategorije (*****), ki jih v Ljubljani, sploh ob obiskih najvišjih političnih in drugih predstavnikov iz tujine, močno primanjkuje. Lega je elitna (s tem seveda, da obnovimo fasade na drugi strani reke stoječih stanovanjskih blokov), nagnjenost k reki in minuto hoda od Prešernovega trga, v bližini Plečnikovih tržnic in s pogledom na ljubljanski grad, si boljše lokacije za najmodernejši mestni hotel gotovo ne moremo zamisliti.

Povezati Prešernov trg s tivolskim gradom, pri Moderni galeriji ponovno spustiti železnico pod zemljo! S tem pridemo do sicer ozke, a dolge ulice (Čopova + Cankarjeva), kjer se lahko razvije predvsem butična trgovska ponudba, skupaj z drugimi dejavnostmi (gostinstvo, galerije…). Ta ulica bi lahko v manjšem merilu postala podobna Koroški ulici na Dunaju, ki enako povezuje pomembne dele mesta, nudi povezavo zgodovinskega jedra z mestnim parkom Tivolijem, hkrati pa opraviči svojo novo vlogo pomembne mestne ulice, ker ob njej stojijo Opera, Narodna galerija in Moderna galerija.

Parki; Severni mestni park je bil obljubljen že dolgo tega. Nahaja se med Vilharjevo, Navjem, gospodarskim razstaviščem, Železno cesto in Linhartovo cesto. Poimenovali so ga Odprta knjiga, na žalost pa daje danes podobo Odprtega parkirišča, polnega smeti … Podoba danes je sramota za kamniti faksimile Brižinskih spomenikov, ki stoji v bodočem centru parka. Z bodočim Ljubljanskim Potniškim Centrom bo njegova bližina ponudila osvežitev popotnikom, vsem bližnjim stanovalcem pa ponudila pobeg iz betona, ne da bi bilo potrebno v Tivoli. V mestu New York vsi poznamo Centralni Park. Gre za podobno obliko, a seveda močno pomanjšano merilo. Vseeno pa bi ščepec gozda, tekoča voda, prijazne poti in prostor počitka gotovo koristil spodnjemu Bežigradu in temu delu Centra, ki se duši v prometu, betonu in brzicah modernega življenja.

Tivolsko ulico–je potrebno pozidati – še najprimernejši se mi zdi zelo racionalen predlog slovenskega investitorja Anderliča. Gre za to, da država in ministrstva z vsemi svojimi agencijami, dislociranimi enotami, arhivi, službami itd. zapravi ogromno denarja (bolje, da sploh ne vemo koliko) za najemnine, seveda pa prav tako veliko preveč za potrebe transporta uslužbencev iz enega dela Ljubljane v drug, med sabo in sedeži ministrstev, med ministrstvi in parlamentom.

Predlog predvideva od križišča Celovške do križišča Dunajske veliko stavbo (ali več manjših), kjer bi bil sedež vlade, ministrstev, agencij, služb, vsega suporta, ki ga te institucije potrebujejo (parkirišča pod zemljo, pošte, banke ipd.). Seveda bi šlo za velikanski projekt, a prav majhen finančni vložek, sploh če ga primerjamo z vsoto vseh najemnin, ki ga bodo vladne institucije porabile v prihodnjih letih in desetletjih za ta namen. Da ne govorimo o učinkovitosti, ki jo omogoča fizična bližina. Seveda bi projekt zahteval izvrstne arhitekte, saj bi šlo po svoje za zgodovinsko odločitev in enkraten projekt v slovenski arhitekturni zgodovini. Verjetno bi bilo koristno ustanoviti skupino najboljših slovenskih (in nekaj tujih) arhitektov, ki bi nato s konsenzom podala najboljši predlog – tako bi se izognili zavisti in blokiranju, kot je temu slučaj v primeru Kolizeja. Razen seveda, če lahko slovenska arhitektura ponudi podobnega mojstra kot je bil Plečnik in enako pogumnega župana kot je bil Hribar, da bi lahko en sam človek izvršil zastavljeno nalogo. Slovenska tradicija (tako urbana kot ruralna) v arhitekturi ponuja mnogo možnosti, ena je denimo tista, da bi celoten kompleks združeval različne tradicije slovenskih pokrajin in bi del spominjal na Kras, del na Prekmurje, del na Gorenjsko, Štajersko, Dolenjsko itd. V vsakem primeru pa bi bil ta vladni kompleks simbolna točka, kjer bi domovala izvršilna oblast slovenskega suverena, tj. slovenskega naroda.

Če smo že pri tem, na drugi strani ceste, preko Celovške, danes stoji napol podrto, zanemarjeno in v sramoto mestu – kopališče Ilirija. Sploh ni potrebna razprava, kako in kaj s tem kopališčem. Njegovo mesto je drugje, v naravi in ne ob dveh izjemno prometnih cestah (ena je celo vpadnica). Skupaj s Halo Tivoli se mora preseliti na obrobje, v športni center Stožice.

Ostane torej prostor, kamor postavimo nekaj, s čimer se danes ponašamo zgolj na evrskih kovancih, nismo pa bili kot narod in država sposobni tega projekta realizirati. Govorim seveda o Plečnikovem načrtu za slovenski parlament. Mojster je stavbo poimenoval Katedrala svobode. Kako pravšnje ime za parlament. Slovenski parlament. Prvič v zgodovini bi postavili centralni sedež demokracije kot svoboden narod, ki sam določa svojo politično usodo. Nikakor ni potrebno rušiti starega parlamenta; skupaj s Trgom republike postane spominski trg, prostor osamosvojitve, prostor spomina na žrtve vojne za Slovenijo, zeleno mesto (in ne parkirišče), kjer je srečujejo tisti, ki hitijo po opravkih v stavbe okoli trga. Bivši parlament je lahko tudi dom kakšne nove fakultete, lahko postane muzej novejše slovenske zgodovine (ki se izseli iz Cekinovega gradu), s posebnim mestom seveda – parlamentarno dvorano, kjer je bila razglašena slovenska državnost. Muzej na licu mesta torej!

Izpraznjeno mesto kopališča Ilirija – postavljeno med čudoviti mestni Park, na samem robu ožjega mestnega centra, na stičišču pomembnih cest (Slovenske in Celovške), na reprezentativni lokaciji (obrnjen seveda proti parku z velikim trgom pred njim (za proslave, ceremoniale, protokol), ob novi vladni palači postane mesto slovenskega parlamenta: Katedrale svobode. Dostop za protokol se uredi s Celovške, dostop za javnost pa iz parka in iz Cankarjeve ceste. Jakopičevo sprehajališče je vstopna točka na prostor pred palačo parlamenta. Pred nami Stara Ljubljana, nad katero dominira ljubljanski grad, za nami zeleni Tivoli, in na levi eden izmed biserov prestolnice, državni parlament Katedrala svobode…

… ker to ni le dolg mojstru Plečniku, je dolg slovenskemu narodu, njegovemu živemu in mrtvemu delu!

Za zaključek le še en predlog, ki se prav tako tiče slovenskega protokola, simbolike, tradicije, slovenske državnosti.

Danes predsednik Republike domuje na Erjavčevi ulici, v aktualni vladni palači na povsem neustreznem mestu, na zadnji strani Cankarjevega doma, tam pri službenem vhodu in spomeniku Kidriču poteka protokol častnega pregleda vojaške čete. Nasproti pa neobnovljeni stanovanjski bloki, avtobusna proga, srednja šola, igrišče vrtca. Gotovo povsem neprimerna in neposrečena lokacija.

Z eno potezo dobi predsednik Republike svoje mesto, mesto in država reprezentativno točko, lokacija pa je kot naročena.

Gre za Cekinov grad. Danes tam domuje Muzej slovenske novejše zgodovine, ki mu ni primernejšega mesta kot je aktualni slovenski parlament na Trgu Republike. Hala Tivoli se odstrani in tako kot mestni pokriti športni prostor dobi mesto v novem velikem, vsestranskem in večnamenskem Športnem centru v Stožicah, ki bi gotovo ne moglo nositi primernejšega imena kot Olimpijski Športni Center Leon Štukelj.

Institucija predsednika Republike se preseli v Cekinov grad, ki tako postane uredna rezidenca Predsednika Republike - slovenska Bela hiša. Ker stoji malce na griču, ima privzdignjeno mesto - korelat njeni pomembni funkciji. Pogled izpred nove rezidence je usmerjen proti centru prestolnice, na levo proti Katedrali svobode, slovenskemu parlamentu. Pred vhodom stoji častna straža, ki lahko po vzoru tujih držav (Buckingamska palača, predsedniška rezidenca v Atenah idr.) postane pomembna turistična znamenitost, le uniformirani straži je potrebno izdelati prave kostume, da bodo dovolj privlačni za fotografski objektiv simbolike žejnih turistov.

Naj ta mnenja, ideje in razmisleki ne izpadejo kot nekakšni utopični, neresni predlogi. Morda so neizvedljivi, morda so pretenciozni, morda so finančno neuresničljivi.

Ta mnenja in ideje imajo le eno samo funkcijo; napotitev k razmisleku o naši prestolnici, našemu zgodovinskemu trenutku, ki mu ne uspemo dati tistega pečata, ki ga zasluži.

Če bi Francozi glede Eiffelovega stolpa, Britanci glede Big Bena, Sidney glede Opere (... vstavi po želji) razmišljali tako malenkostno in ne-vizionarsko in ne-ambiciozno kot Slovenci, le katere bi bile potem naše turistične destinacije? Le kaj bi kazali svojim otrokom v Enciklopedijah? Le kaj bi tiskali na razglednice? Le v čem bi se potem lahko merila človeška ustvarjalnost, predvsem tista, ki se izraža v izjemnosti urbanih centrov, spomenikov, znamenitih parkov, trgov, kipov, stolpnic?

Slovenija ni, z izjemo mojstra Jožeta Plečnika in še peščice drugih, svetu ponudila še ničesar (govorim seveda predvsem o arhitekturi). Sploh pa naša generacija, ki ima privilegij živeti v svobodi, demokraciji in prvi državi slovenskega naroda v njegovi zgodovini. nod

Lep dan, jakačan

pipika · pipika Pridružen/-a: 17.08. 2007, 16:55 Prispevkov: 1962

Odlično napisano, predlogi pa vredni premisleka thumbsup

Tale tema sameva verjetno zgolj zato, ker nas večina ni Ljubljančanov in ne poznamo toliko mesta...

jakačan

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli