 |
PKC.si FORUMI
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
xai
nadpiščanec
Pridružen/-a: 01.04. 2008, 10:11
Prispevkov: 245
|
 Objavljeno: Torek 13 Maj 2008 18:22 Naslov sporočila: cerkev za kaznovanje povojnih pobojev |
 |
|
ker v RKC kar ne odnehajo s "povojnimi poboji", hkrati pa ne pometejo pred svojim pragom, bi že enkrat bil čas, da bi v skladu z njihovo izjavo:
"Mi želimo izvedeti resnico, tako kot mehanizme zločinov, ki ne zastarajo. Želimo opogumiti priče, da resnica pride na dan,"
...takoj sprožiti ustrezne postopke zoper RKC in njene zločine, vse do tja nazaj, do koder segajo zgodovinski dokumenti in dokazi. nato je potrebno RKC tudi ustrezno odškodninsko oglobiti za vse storjene zločine. pri povojnih pobojih, pa je potrebno predhodno kaznovati vzrok za njihov nastanek, torej medvojno izdajo RKC. pri tem je lahko tožilstvu v veliko oporo Vovkovo pismo. vsako drugačno sosledje preiskovalnih dogodkov je nesprejemljivo.
striktno je torej potrebno upoštevati in izvajati preiskovalna dejanja v skladu z navedeno izjavo RKC:
Kot zločine, ki ne zastarajo, so obsodili tudi "zločine katolikov, ki so navkljub krščanskim načelom in vrednotam ukazali in storili zločine proti življenju, svobodi in dostojanstvu drugih".
v tem smislu je potrebno najprej pričeti z ugotavljanjem vloge vrha RKC pri medvojnih dogodkih, torej papeža. vatikanske arhive je potrebno v smislu preiskave v celoti odpreti tožilcem in preiskovalcem, ravnanje v nasprotju z navedenim pa je potrebno šteti kot "nesodelovanje z mednarodno skupnostjo" ter Vatikan osamiti, v skrajni posledici pa bombardirati  tako kot se je to naredilo pri vseh ostalih "dostavah demokracije" (srbija, irak...)
http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,35,295922
_________________
Lubadar, največji sovražnik cerkve na slovenskem! |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
radovedna
pipika
Pridružen/-a: 03.05. 2008, 18:30
Prispevkov: 1764
Kraj: Gorenjska
|
| Objavljeno: Torek 13 Maj 2008 18:39 Naslov sporočila: |
|
|
Podpiram.  |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
cr
pipika
Pridružen/-a: 17.08. 2007, 22:25
Prispevkov: 3305
|
| Objavljeno: Torek 13 Maj 2008 21:29 Naslov sporočila: |
|
|
klerofašistična banda....
najprej dajmo raziskati odgovornost RKC kot institucije za veleizdajo (izvzamemo Mb škofijo), jo ustrezno sankcioniramo.....
o domnevnih povojnih pobojih pa se bomo pogovarjali kasneje. 
_________________
________________
Every single Jedi is now the enemy of the Republic. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
matjaz
pipika
Pridružen/-a: 10.09. 2007, 16:30
Prispevkov: 1064
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: Sreda 14 Maj 2008 00:42 Naslov sporočila: |
|
|
Dajmo prvo začeti z zločini cerkve, domobranci, belogardisti, plavogardisti, legijo smrti, črno roko,....... potem pa drugje merit vatle. Matr, o tem pa cerkvene sprenevedave glavonje nič.
_________________
Http://www.zrtve-cerkve.org
Smrt (klero)fašizmu, Svoboda narodu! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
radovedna
pipika
Pridružen/-a: 03.05. 2008, 18:30
Prispevkov: 1764
Kraj: Gorenjska
|
| Objavljeno: Sreda 14 Maj 2008 07:11 Naslov sporočila: |
|
|
+ četniki in ustaši (ki so bili dejansko najhujši, čeprav niso delovali pri nas, nagravžni klavci, fuj).
Aja cr, treba je izvzeti tudi veliko večino primorskih duhovnikov. Tudi ti so bili proti okupatorju. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
cr
pipika
Pridružen/-a: 17.08. 2007, 22:25
Prispevkov: 3305
|
| Objavljeno: Sreda 14 Maj 2008 08:11 Naslov sporočila: |
|
|
| radovedna je napisal/a: |
+ četniki in ustaši (ki so bili dejansko najhujši, čeprav niso delovali pri nas, nagravžni klavci, fuj).
Aja cr, treba je izvzeti tudi veliko večino primorskih duhovnikov. Tudi ti so bili proti okupatorju. |
_________________
________________
Every single Jedi is now the enemy of the Republic. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
| Objavljeno: Sreda 14 Maj 2008 11:54 Naslov sporočila: |
|
|
in če bo potem še kaj ostalo, se lahko sprehodimo še v malce daljno zgodovino pred ww2...
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dalmatinec
pipika
Pridružen/-a: 22.09. 2007, 13:25
Prispevkov: 1017
|
| Objavljeno: Četrtek 15 Maj 2008 10:04 Naslov sporočila: |
|
|
Se strinjam s predhodniki; najprej Cerkev naj prizna in odgovarja za svoje zločine, torej pomete pred svojim pragom, pa potem naj počne kaj takega!!!
_________________
fabrike radnicima
kapitaliste na vješala! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
rokosivredi
pšanc
Pridružen/-a: 23.01. 2008, 01:38
Prispevkov: 116
Kraj: Šajerska
|
| Objavljeno: Petek 16 Maj 2008 23:51 Naslov sporočila: |
|
|
Se strinjam z debato o tem ... kdo je pa kriv pravzaprav... a nismo vsi mi... ali starši ... ali dedki...
Moje razmišljanje je o indoktrinaciji otrok, tvojih staršev dedov, zato mislim da na je na nam da naredimo neke stvari bolje... še vedno pa odgovarjam za dobro glasbo (Rebeka svaka ti čast)
http://www.youtube.com/watch?v=wV4Rt4lKgas
_________________
- Ultimative weapon of a*s destruction - |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
| Objavljeno: Sobota 17 Maj 2008 13:16 Naslov sporočila: |
|
|
| Citiram: |
Največja mučilnica slovenskih domoljubov
Grad v Begunjah na Gorenjskem je bil med drugo svetovno vojno največje nemško taborišče za slovenske domoljube v naši državi. Begunjska graščina, nekdanja last Labergarjev, poznejša ženska kaznilnica, je bila grajena v treh nadstropjih. Na severni strani objekta je bil stolp, na južni in vzhodni pa so bili v pritličju prizidki. Na južni strani je bil tudi glavni vhod, na severni pa deset tako imenovanih bunkerskih celic.
Sob 10.05.2008
Stane Šinkovec, ki je bil tudi med begunjskimi zaporniki in v Dachauu, je v obsežni knjigi zapisal, da je šlo skozi begunjske zapore 11.477 ljudi, od teh 10.894 Slovencev oziroma 94,9 odstotka. Prvi zaporniki so bili evidentirani 20. maja 1941. Med zaprtimi je bilo največ aktivistov OF – 27,41 odstotka, članov in simpatizerjev KP – 26,03 odstotka in ujetih partizanov – 22,36 odstotka. Tukaj je bilo tudi več kriminalcev, nekaj domobrancev, policistov, esesovcev ter tujcev.
Prve talce so ustrelili 2. avgusta 1941 ob 8. uri v Vrbančevi cegunci pri Begunjah. V štirih letih vojne je bilo ustreljenih ali obešenih 849 zapornikov, druge so pošiljali predvsem v nemška taborišča ali pa so jih izpustili. Najbolj znani pokopališči sta ob graščini in v Dragi pri Begunjah.
Nemci so grad zasedli 1. maja 1941. Najprej je bilo v njem zbirno taborišče za tiste, ki so jih nameravali izseliti iz Gorenjske. Kaznjenke so tedaj stlačili v visoko pritličje, sestre pa premestili v grajski stolp. Dva dni pozneje so odslovili 22 sester.
Razporeditev prostorov
Desno od glavnega vhoda je bila tedaj stražarska posadka, levo pa so bili mizarska delavnica, skladišče perila, pralnica, kopalnica, mlin, shramba, likalnica, pekarna, kleti za sadje in povrtnino, jedilnica, kuhinji (posebej za osebje) in prostor za fotografa, ki je vsakega zapornika fotografiral s treh profilov. Med pritličjem in prvim nadstropjem je bila ambulanta, na hodniku pa stalna straža s psom. Levo v prvem nadstropju so bile sobe za zapornice in stražarnica, desno pa upravni prostori z zasliševalnicami. Sredi tega trakta je stala kaznilniška kapela, ki so jo uporabljali za sodno dvorano. V drugem nadstropju je bilo pet zaporniških sob, moška bolniška soba, pisarna vodje zaporov, zasliševalnica, shranjevalnica predmetov zapornikov, ženska bolniška soba in lekarna. Tretje nadstropje je bilo namenjeno samo zapornikom, v njem je bilo deset zaporniških celic. V vsakem hodniku je stala straža, prav tako pri vhodu v bunkerske celice. V pritličju stolpa je bila shramba za kuhinjo, v prvem nadstropju stanovanjski prostori uslužbencev, v drugem stanovanja gestapovcev, v tretjem nadstropju prostori za nekdanje kriminalke, v četrtem pa skladišča. Na zunanji strani stavbe je bila še dodatna obhodna straža. Leta 1944 so zunaj stavbe zgradili bunker, ki je bil s podzemeljskim rovom povezan z notranjostjo zaporov.
H graščini je spadala še vrsta gospodarskih poslopij s hlevom, vrtnarijo, rastlinjaki in graščinskim vrtom, kamor so 1942. iz Drage preselili strelišče.
Novi gospodarji so maja 1941 začeli v sobe, postlane s slamo, množično dovažati ljudi iz vse Gorenjske. V stavbo, v kateri je bilo prej prostora za največ 300 kaznjenk, so stlačili 700, včasih pa tudi 800 ljudi. Za vsakega zapornika so izpolnili napotnico z osnovnimi podatki, na njej pa je bila tudi njihova fotografija. Straženje zaporov je bilo zaupano zaščitni policiji. Tretjega junija 1941 je bilo tam trideset stražarjev.
Med zaporniki tudi otroci
Prvi zaporniki so bili v Begunjah vpisani 20. maja 1941. Med 26 so bili občinski tajnik, trgovec, šolski nadzornik, tehnik, štirje duhovniki, odvetnik, rudar, štirje delavci in orožnik. Četverico od teh so poslali čez šest dni na zaslišanje v Celovec, pet pa so jih čez mesec ali dva izpustili. Med vsemi tedaj vpisanimi zaporniki je bilo tudi osem Ciganov, ki so jih pripeljali 21. maja. Med 43 je bilo 16 otrok, najmlajši je bil star šele dobre tri mesece. Dvaindvajsetega in 23. je bilo vpisanih 35 novih zapornikov in pri nobenem ni navedenega vzroka aretacije. Po 25. maju je bilo evidentiranih 52 zapornikov, ki so jih označili za kriminalce. Med vsemi temi pravimi ali namišljenimi kriminalci je bil le eden politični zapornik, in sicer znani madžarski karikaturist Laszlo Kondor. Zaprli so ga zaradi smešenja Hitlerja in Mussolinija, oktobra 1941 so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče.
Osemnajstega junija tega leta je radovljiški gestapo pripeljal v begunjske zapore španska borca Franca Malenška in Jožeta Mavca, naslednji dan pa še španskega borca Janeza Pereniča. Vse tri so odpeljali v koncentracijsko taborišče.
Tretjega julija 1941 je vodja škofjeloškega gestapa poslal loški žandarmerijski postaji tiralico za Francem Rozmanom - Stanetom, z ukazom naj ga aretirajo in privedejo na gestapo v Škofjo Loko. Zaslišali so njegovo mater Marijo, ki jim je povedala, da so ga po kapitulaciji Francije 1940 zajeli Nemci in ga zaprli.
Nekatere so večkrat zaprli v Begunjah. Tako je bil čevljar Franc Kozelj iz Vodic kar petkrat v begunjskih zaporih.
Med aretiranimi povojni obsojenci
Kranjski gestapo je 23. junija 1941 pripeljal v Begunje Olgo Filovo in njeno sestro Vero ter Karla Padjero. To so bili prvi zaporniki, pri katerih so kot vzrok aretacije navedli komunistično dejavnost. Štiriindvajsetega junija so pripeljali še šest komunistov, naslednjega dne pa kar 23. Med njimi so bili tudi povojni obsojenci na dachavskem procesu ing. Branko Diehl, Stane Osvald, Alojz Veršnik, Jože Hameršek in Franc Žumer. Do 3. julija so v vpisnih knjigah zabeleženi sami nasprotniki nacizma, 8. julija 1941 pa je prvič v knjigi kot vzrok aretacije zapisano: pripadnik teroristične skupine. Med 25. julijem in 25. avgustom 1941 so v begunske zapore pripeljali 526 ljudi ali 80 odstotkov, in sicer zaradi političnih razlogov.
Julijska vstaja na Gorenjskem je osupnila tudi najvišje vodstvo XVIII. vojaškega okrožja v Salzburgu, kamor je spadala Gorenjska. Četrtega avgusta je SS brigadefuhrer dr. Scheel pisal polkovniku Mascusu: »Prosim, da me še danes zvečer brzojavno obvestite, ali policija res ni več gospodar položaja ali pa ni več zmožna zagotoviti varnosti. Takšne razmere bi bile v tretjem rajhu edinstvene.«
To zahtevo je 26. 8. 1941 posredoval svojim žandarmerijskim postajam komandant žandarmerije pri CdZ. V dopisu omenja, da je formulacija pri aretacijah – zaprt zaradi suma komunistične dejavnosti – nezadostna. Zahteval je, da je treba na primer zapisati: sumi se, da je pripadnik tolpe ali prijet zaradi nedovoljene nošnje orožja in municije ali osumljen sabotažnega dejanja. Zahteval je tudi, naj posebno sumljive aretirance v seznamu podčrtajo z rdečim svinčnikom.
Zaprli vse člane družine
V begunjske zapore so 11. oktobra 1941 pripeljali kar devet članov družine Dacar iz Črnivca. Najstarejši, stari oče Anton, je imel 74 let, najmlajša Marta pa pet. Na srečo nikogar niso ustrelili. Takih primerov je bilo do konca vojne še več. Dvanajstega decembra tega leta so pripeljali v Begunje 17 ljudi s Koprivnika, 24. decembra 14, 27. decembra pa 12 partizanov. Večino so vrgli v bunker. Tridesetega decembra so pripeljali 11 oseb, ki so jih osumili komunističnega delovanja. Med majem in decembrom 1941 so Nemci v begunjske zapore strpali 1815 ljudi – povprečno 227 na mesec. Naj za primerjavo navedemo, da so 1942. pripeljali 2449 ljudi – povprečno 204 na mesec.
Prvič omenjena OF
V strogo zaupnih informacijah za govornike NSDAP z dne 16. 1. 1941 beremo, da so v boju proti upornikom angažirali v zadnjih tednih nekajkrat močnejše sile, ker so menda tolpe dobro vodene in izkušene. To je bilo priznanje decembrskim bojem in Dražgoški bitki. V začetku marca 1942 je krajnski deželni svetnik razposlal občinskim komisarjem na svojem območju razglase, ki so jih morali hišni lastniki nabiti na notranjo stran hišnih vrat. Razglas je grozil z najhujšo kaznijo tistemu, ki bo dal partizanom ali ilegalcem zatočišče.
Sonderkommanda Šentvid je 21. januarja 1942 pripeljala v Begunje organizacijskega sekretarja KPS Toneta Tomšiča in Ivana Šmagurja. Oba imata kot vzrok aretacije vpisano: vodja banditov. Tomšiča so 24. januarja premestili v Radovljico, Šmagurja pa v Maribor. Pod tem imenom se je skrival Miha Marinko. Tone Tomšič se v knjigi pojavi znova 23. februarja. Iz Radovljice ga je pripeljal blejski gestapo, obakrat je bil zaprt v tako imenovani bunkerski samici.
Med 17. in 19. februarjem 1942 je vpisanih 58 ljudi. V tem obdobju se prvič pojavi kot vzrok aretacije dejavnost v Osvobodilni fronti, kar so pripisali 37 aretirancem. Desetega marca so med drugimi v Begunje pripeljali znanega organizatorja narodnoosvobodilnega gibanja Toneta Dolinška. Vpisali so ga pod imenom Jože Habe - Metod. Tridesetega maja so ga s skupino zapornikov, med katerimi je bil tudi avtor knjige Begunje Stane Šinkovec, po kateri povzemamo ta zapis, odpeljali v Celovec. Zadnjega julija so ga vrnili v begunjske zapore, naslednje leto pa poslali v Mauthausen. Ob prihodu na celovško železniško postajo je neka domačinka vprašala, ali so Slovenci. Dolinšek je pritrdil in zaklical: »Živela Slovenija!« Dva dni po njegovi aretaciji je KdS poročal IV. uradu RSHA. Med drugim v obširnem poročilu navaja, da so bile bojne akcije v glavnem uspešne, terenske organizacije pa uničene. Predlaga, naj se premoženje padlih partizanov in ustreljenih talcev zapleni, svojce pa izseli ali pa pošlje v koncentracijska taborišča, bilo naj bi jih približno 500.
Osemindvajsetega maja 1942 je blejski gestapo pripeljal iz golniške bolnišnice ranjeno partizanko Ano Rodetovo, kjer je bila na zdravljenju zaradi črevesja in mehurja. V Begunje so jo pripeljali nepričakovano, ker so Nemci ugotovili, da jo nameravajo iz bolnišnice rešiti partizani. Pri poskusu so ubili njenega brata.
Tone Štefanec
(nadaljevanje prihodnjič)
tega julija je krajnski gestapo pripeljal v begunske zapore 15 ljudi, med njimi so bili štirje Purgarjevi iz Pristave. Šestindvajsetega avgusta je vpisanih 17 partizanskih dezerterjev, ki so ji kmalu izpustili.
Partizane zaprli v bunkerje
Štirinajstega septembra 1942 je vpisanih 32 borcev Kokrškega odreda, ki so jih ujeli v drugi bitki tega odreda v Udin borštu pri Kranju. Vse so stlačili v bunkerje, v dva po deset ujetnikov, v enega pa enajst. Le partizanko Marijo Koširjevo so zaprli posebej.
Leta 1943 so prve aretirance vpisali 4. januarja, sicer pa so tega leta v begunjske zapore pripeljali 2156 aretirancev, največ oktobra – 306. Na mesec so povprečno pripeljali 180 ljudi, precej manj kot 1941. Od 2. do 4. avgusta 1943 so vpisali 83 ujetih partizanov in partizank ter dva partizanska dezerterja. Med 2. in 4. avgustom so vpisali 83 ujetih partizanov v Žirovskem Vrhu, 20. in 22. avgusta pa 58.
Leta 1944 so prve aretirance vpisali 4. januarja, tega leta so v begunjske ječe zaprli 4427 ljudi ali povprečno 369 na mesec. Petnajstega aprila so jih vojaki 139. polka iz Ljubljane pripeljali deset, večinoma mladih deklet. Skoraj vse so bile iz Orehka pri Prestranku. Vse, razen ene, so čez deset dni poslali v Ravencbruck. Takrat 17-letna Elizabeta Gril se spominja: »Zgodaj zjutraj, 7. aprila 1944, so Nemci obkolili našo vas in prijeli očeta, ki so ga odpeljali v bližnjo vas Grobišče pri Postojni, tam so ga zasliševali in mučili. Čez nekaj dni so aretirali še mamo, sestro in mene ter nas odvedli v grad blizu Prestranka. Po štirih dneh so mamo izpustili. Nekega jutra sem stala ob oknu v gradu, kamor so pripeljali tudi očeta, in ga s težkim srcem opazovala, ko so ga z bajonetom gnali na zaslišanje. Bilo je okrog 11. ure zvečer. Nenadoma sva s sestro zaslišali strahoten krik. Ko je sestra naslednjega dne vprašala nekega oficirja, kaj je z očetom, se ji je zakrohotal v obraz. Čez čas so ga namreč odpeljali v tržaški zapor Coroneo in ga 23. aprila 1944 v tržaški ulici Ghega obesili.« Štiriindvajsetega julija so iz Ljubljane pripeljali 39 partizanskih dezerterjev, med 19. in 30. decembrom 1944 pa še 118 zadnjih zapornikov v tem letu.
Zaprli člane pionirske čete
Kranjski gestapo je 5. februarja 1945 pripeljal v Begunje skupino pionirjev iz Stražišča pri Kranju. Otroci so se igrali in podili po gozdu, dokler jih ni terenska aktivistka Zmagoslava Cviklova povezala v pionirsko organizacijo. Formirali so svojo pionirski četo, ki je delala Nemcem v Stražišču kar precej preglavic. Za komandirja osemčlanske čete so postavili 15-letnega Ivana Skoka, ki je bil z vso družino od jeseni 1943 do februarja 1944, ko so ju z mamo vrnili domov, v partizanih. Komisar čete je postal Franc Bajželj. Pionirji so raznašali partizansko časopisje in raztresali propagandne letake. Tridesetega januarja so vseh osem pionirjev polovili. Izdal jih je nekdanji partizan Rastko, ki se je potem, ko so ga ujeli, vdinjal gestapu in izdal tudi številne terenske delavce v Kranju in okolici. V Begunje so jih odpeljali potem, ko so jih na kranjskem gestapu pretepali in nato poslali v belogardistično postojanko. V begunjske zapore je prispel tudi gauleiter Rainer ter med preklinjanjem pretepal in lasal otroke.
Kamniški gestapovci, raztrganci in domobranci so 11. februarja 1945 obkolili Šmarco in polovili tamkajšnje pionirje ter jih poslali v Begunje. Osumili so jih sabotaž. V zaporu so peli partizanske pesmi in prepričevali omahljivce, ki so nameravali k domobrancem, naj tega ne storijo.
Kljub temu da se je vojna bližala koncu, so 6. marca v Begunje pripeljali 59 žensk, osumljenjih zvez s partizani. Med njimi je bilo sedem partizank. Enaindvajsetega marca so pripeljali še 43 žensk iz Maribora, zadnji pa je bil 2. maja 1945 vpisan v evidenco begunjskih zapornikov partizan Alojz Eržen, ki je pobegnil iz nemške vojske.
Vsakodnevno mučenje
Seveda so tudi v begunjskih zaporih zasliševali in mučili priprte, to so počeli že pred privedbo v Begunje. Zaslišanje je bilo posebno temeljito, če so zasliševalci sumili, da gre pri aretiranih za pomemben člen odporniške verige. Sicer pa so bila zasliševanja in z njimi povezana mučenja vsakodnevna. Medtem ko so nekoga zasliševali, je drugi čakal na hodniku. Kadar so bili zasliševalci še posebno kruti in je zato mučeni kričal od neznosnih muk, so zasliševalci na vso moč navili radio, da bi zadušili krike. Preden so Franca Globočnika iz Kamne Gorice poklicali s hodnika v zasliševalnico, so od tam nekoga odnesli zavitega v odejo, in verjetno je bil mrtev. Globočnika je pretolkel Lincke s trioglatimi količki, in slišati je bilo, kot da gospodinja udarja po mesu, ki ga želi zmehčati. Iz zasliševalnice je nato lezel po stopnicah po vseh štirih. Mariji Kokaljevi iz Sela pri Žirovnici so za nohte, kot piše Šinkovec, zatikali vžigalice in jih nato prižgali. Mučena je povedala, da je »neznosne muke zdržala le zato, ker je nenehno mislila na svoje tri otroke, da jim ne bi kdaj očitali, da je bila njihova mati izdajalka«.
V begunjskih zaporih, kjer jo je mučil zloglasni jeseniški gestapovec Druschke, mu je zapornica Matilda Marizzeti, ko je visela obešena za obe roki, zabrusila: »Moja slovenska kri ne more nikoli postati nemška.«
Že tako ostra zasliševanja je sredi leta 1942 še poostril KdS Josef Vogt, ta se je v pismu 1. septembra gestapovskim izpostavam pritoževal, da so bili rezultati zasliševanj zaprtih partizanov tako slabi, da se jih sploh ni dalo uporabiti. Od izpostav je v 17 točkah med drugim zahteval, da je treba takoj ustreliti vse civiliste, katerih zasliševanja bi pokazala nasprotja v izjavah.
Mučili z električnim tokom
Da bi izsilili priznanje, so zasliševalci pri mučenju uporabljali tudi žilovko, korobačo z jeklenimi kroglicami, bikovko in električni tok. Tako so mučili tudi noseče ženske in otroke ter ranjene ujetnike. Zaradi naraščajoče partizanske dejavnosti je OKW 16. 9. 1941 izdal ukaz, da je treba poseči po najostrejših ukrepih in gibanje uničiti v najkrajšem možnem času. Nemce je zelo zaskrbelo širjenje upora na avstrijsko Koroško. O tem govori Doujak: »Navzočnost bojnih skupin partizanov v mejah Velike Nemčije je bila za nas velika neprijetnost. Zato smo v boju proti njim uporabljali tudi nečloveške metode in sredstva.«
V tem zapisu lahko omenimo samo nekaj primerov mučenja v begunjskih zaporih. Alojza Markoviča z Jesenic so tako pretepli, da nekaj mesecev ni mogel ležati, temveč je le čemel na komolcih in kolenih. Udeležence decembrske vstaje na Gorenjskem so v bunkerjih v begunjskih zaporih osamili in priklenili na verige, ki so bile tako kratke, da so lahko le ležali ali klečali. A ležati čez dan ni bilo dovoljeno. Ivan Janša z Dovjega je bil v strašni zimi 1941/42 v sami srajci in hlačah ter brez nogavic. Kljub temu da se je zaradi mraza delal srež, je spal na golem betonu. Janšo so med zasliševanjem golega obesili na klin v steni in tako dolgo pretepali, da je izgubil zavest. Spominjal se je, da je bil v sosednji celici v desno ramo ranjen partizan, za katero so ga mučitelji vlekli, in je obupno kričal. Ni bil deležen nobene pomoči, gnil je pri živem telesu in naposled umrl. Do živega je bil pretepen tudi Jože Zabukovec iz Šmarce. Na ranah mu je začelo rasti divje meso in zdravnik Milan Cunder mu ga je moral v bolniški sobi žgati.
Izživljanje nad nemočnimi ženskami
Kot rečeno, so se zasliševalci enako kot nad moškimi izživljali tudi nad ženskami. Ko je ob slovesu 26. marca 1943 žena objela zaprtega Franca Globočnika z Jesenic, jo je Drusche surovo udaril s kopitom brzostrelke. Za ženske je bilo še posebno hudo, ker niso imele niti najnujnejšega za osebno higieno, predvsem med menstruacijo.Čufarjeva mama v zaporu ves mesec ni dobila vode, da bi se umila. Zaradi pretepanja in strahu je neprestano krvavela. Brisala se je s kosi odeje, ki jih je odtrgala. Posebno nečloveški je bil pritisk na matere z otroki. Lojzki Kokaljevi z Jesenic so grozili, da bodo njenega še ne tri leta starega sinčka vrgli psom.
Sredi marca 1943 so aretirali Katarino Jesenkovo, čez teden pa še moža Leopolda. Sedmega aprila so Katarino poslali v begunjske zapore, kjer je bila 33 dni v bunkerju. Tam je ležala brez odeje na golih tleh. Sicer pa so jo mučili tudi tako, da so jo obesili na kavelj in tako pretepali, da ji je ušlo blato. Pozneje so jo soočili z možem. Menjaje so ju obešali, zato je želela narediti samomor. V bunkerju je na rešetko privezala pas in si ga zapela okrog vratu, vendar so jo pravočasno rešili.
V Begunjah so mučili tudi otroke. Med njimi takrat 15-letnega Tončka Zalokarja in brata Andreja s Hrušice. Pretepali so ju, jima stiskali prste in vklepali roke pod koleni. Podobne metode so uporabljali tudi pri drugih otrocih.
Ko so aprila 1944 ob napadu na nemški transport s hrano v bližini Zg. Danj nad Sorico ujeli ranjenega partizana, 16-letnega Mirka Klinarja s Hrušice, so ga vrgli v begunjsko samico. Zasliševala sta ga Druschke in Lincke. S posebno naslado sta ga brcala v ranjeno nogo. Ker ga niso zdravili, se je rana tako zagnojila, da so izpod obveze lezli črvi. Na zaslišanja so ga morali nositi, zaradi zastrupitve pa so mu nato odrezali nogo. Mučili so tudi ranjenega partizana Franceta Koritnika z Jesenic in številne druge ujete partizane.
Streljali tudi bolne zapornike
Na začetku smo že zapisali, da so prve begunjske zapornike ustrelili 2. avgusta 1941. To so bili brivec Leopold Dremelj iz Kamnika, trgovski pomočnik Mirko Eksler iz Kamne Gorice, pečar Alojz Glavič iz Mengša in strojar Ignac Hren iz Kamnika.
Zaradi likvidacije nemškega stražnika so 9. avgusta ustrelili 10 talcev. Tisti mesec so se ustrelitve kar vrstile. Zaradi izdaje, da so nameravali minirati železniški viadukt na Prevaljah, so od tam pripeljali 35 ljudi in jih šest ustrelili, druge pa poslali v Auschwitz. Ker so 1. septembra 1941 ranili nemškega carinika, so ustrelili 10 talcev in jih pokopali za pokopališkim zidom v Škocjanu. Med ustreljenimi je bil tudi prevaljski slikar Franc Golob. Zaradi domnevnega umora nočnega čuvaja in ranitve gestapovskega zaupnika so 4. septembra spet ustrelili 10 talcev, čeprav je čuvaj umrl zaradi kapi, gestapovec pa je bil samo lažje ranjen.
Nemci so streljali tudi bolne. Janeza Močilnika je tri dni po prihodu v begunjske zapore pregledal zdravnikŠarec in ugotovil pljučno tuberkulozo, čez nekaj dni ga je znova pregledal ter v bolniško knjigo vpisal, da je imel bolnik že dve toraksplastični operaciji na Golniku. Tudi tokrat je odredil zdravljenje. Kljub temu so ga 9. avgusta odvedli na morišče. Zadnje številčnejše streljanje talcev 1941. je bilo 4. decembra, ko so v Dragi kot povračilo za likvidacijo gestapovskih ovaduhov ustrelili 28 talcev. Komaj so minili novoletni prazniki, so 3. januarja 1942 odvlekli na morišče v begunjsko Drago 36 talcev, med njimi tudi komandanta kranjske čete Franca Mraka. Novo streljanje je bilo 21. januarja, ko so v Dragi ustrelili 14 talcev, večinoma mladih skojevcev. Med umorjenimi sta bili tudi Zofka Traven in še ne 18-letna Marija Mimica Zupan, obe z Javornika.
Zadnje trenutke enega od tistih, ki so jih odpeljali na morišče, je zapornica Ravnohribova takole opisala: »Ciril Benkovič, zal, rdečeličen, stasit fant iz Kamnika, je šel čez dvorišče v smrt ponosno, toda bled kot smrt. Ni ga bilo mogoče spoznati. Kot da ni v njem niti kaplje krvi. In kot vsak, se je tudi on ozrl v cerkveni zvonik, da bi videl, koliko je ura. Bila je deveto.«
Še pred večerom 21. januarja so po pripovedovanju Vladovite, sestre Tuga Vidmarja, ki so ga tega dne ustrelili, »pripeljali v našo sobo Nočevo mamo Frančiško, mamo ustreljene Zofke Traven – Nočeve. Doma so pobrali vso družino: očeta, sinova Vinka in Jožeta, ki so ga ne jeseniškem gestapu hudo mučili, vendar jim je pobegnil, a so ga znova ujeli. Oče je umrl v taborišču, hčerka Zofka in sin Jože sta bila ustreljena v Dragi. Zeta, partizana, Zofkinega moža, so ujeli in je umrl v Auschwitzu, ena hčerka je umrla ob bombardiranju Jesenic, Nočeva mama pa se je vrnila iz taborišča, vendar je kmalu po vojni umrla.«
Talci pokončno v smrt
Novo številčnejše streljanje v tem letu je bilo 31. marca, ko so v begunjski Dragi ustrelili 29 zapornikov. Med ubitimi je bil tudi pleskar iz Stražišča Lucijan Seljak, ki so ga na morišče odpeljali iz bolniške sobe. Streljanje je ostalo za vedno v spominu Tonetu Dolinšku - Metodu iz Ljubljane, ki so mu povedali, da ga bodo odpeljali v Drago. V betonski celici so mu sneli okove, mu vklenili roke na hrbtu in ga s policijskim avtom odpeljali na morišče, druge zapornike pa naložili na kamiona. Dolinšek se spominja: »Že ob prihodu v Drago sem opazil skopano jamo, velikosti približno 2 x 2 metra in tri v zemljo zabite kole.« Vsakokrat so, kot je zapisal Šinkovec, pripeljali h kolom po tri ljudi, z rokami zvezanimi na hrbtu. Ustreljene so takoj zmetali v jamo, potem ko so še živim dali milostni strel. Dolinška so postavili ob koncu jame, kjer je moral do zadnjega gledati to morilsko početje. Na obeh straneh ga je za roko držal policist. Kljub temu ni hotel povedati svojega pravega imena, tudi zato ne, da se ne bi Nemci maščevali njegovim svojcem. Kljub temu so mu brata ustrelili na vrtu begunjskih zaporov, drugega pa so poslali v taborišče Flossenburg. »Povedati moram, da so šli talci kljub vsej strahoti pokončno v smrt. Le eden med njimi je bil duševno popolnoma strt,« se spominja Dolinšek.
Da bi ga zlomili, sta ga policista peljala okrog jame z ubitimi talci, vendar je ostal neomajen. Zato so ga odpeljali nazaj v begunjske zapore, kjer so ga spet vrgli v bunker in priklenili k zidu.
Namesto v Dragi so 48 begunjskih zapornikov 19. aprila 1942 ustrelili v taborišču Mauthausen. Med njimi sta bila tudi znani gorenjski upornik Tomaž Godec in pesnik ter pisatelj Tone Šifrer. Zaradi porušitve cestnega in železniškega mostu med Javornikom in Žirovnico 1. julija so Nemci tam ustrelili 29 begunjskih zapornikov.
Najbolj krvava julijska dneva
Najbolj krvava sta bila 27. in 28. julij. Takrat so Nemci zaradi napada na njihovega oficirja ustrelili 133 talcev, v Belem Polju 46, pri Bistrici 51 in v Retnjah blizu Dupelj 27 talcev. Med množico talcev so bili tudi štirje bratje Matilde Ambrožič in dva bratranca. Hudo gorje je doletelo tudi Lipovškovo družino s Hrušice. Dva sinova, Alojza in Franca, so ustrelili v Belem Polju, očeta Franca in sina Bojana pa so poslali v zbirno taborišče Šentvid, kjer sta čakala na nadaljnjo usodo žena in en sin. Družino so poslali v taborišče Starnberg, kjer je oče umrl, mati pa je z obema sinovoma aprila 1945 pobegnila iz taborišča.
Novo množično streljanje so začeli 22. marca 1943, ko so ustrelili 22 talcev. Vsi so bili ujeti partizani. Rezka Prešeren z Jesenic omenja, da je skupina desetih talcev, ki so jih ustrelili 26. junija, vso zadnjo noč pred smrtjo prepevala, vzklikala Jugoslaviji, Rusiji in partizanom ter se zgražala nad tirani.
Samo januarja 1944 so poslali na razna morišča 155 begunjskih zapornikov, torej 17,8 odstotkov vseh ustreljenih begunjskih talcev. Streljali so jih med 8. in 31. januarjem, 15. januarja so v Lescah ustrelili 30 begunjskih zapornikov, med katerimi je bilo 12 partizanov, 17. januarja 1944 pa so pod vodstvom gestapovca Simona in v spremstvu domobrancev iz Ljubljane v begunjske zapore pripeljali 56 ljudi. Čez dva dni so jih 30 ustrelili v Kovorju, 20 pa v Šenčurju. Kot povračilo za likvidacijo šentviškega župana so 31. januarja Nemci ustrelili 25 begunjskih zapornikov.
Zadnje obsežnejše streljanje begunjskih zapornikov 1944. je bilo 9. februarja, ko so na travniku za Kamnitnikom pri Škofji Loki ustrelili 50 talcev. Lukačeva mama je tega dne zaupala svojemu dnevniku: »Danes je bil za Loko črn dan. Sinoči so dobili na Fari mrtvega esesovca, danes pa so že navsezgodaj gonili ljudi skupaj, moške in ženske. Petdeset so jih ustrelili in pometali tam okrog, kjer je prej ležal on. Veliko so jih zaprli v Begunje. Ljudje so vsi iz sebe, obupani in preplašeni.«
Po teh streljanih je nastalo zatišje. Poostreni ukrepi so se unesli in do konca vojne ni bilo več množičnih usmrtitev. |
| Citiram: |
Enajstega junija je zabeleženih 16 zapornikov. Med njimi so bili trije Rebernikovi iz Zagorice in dvaŽagarjeva iz Stahovice. V rubriki vzrok aretacije se 7. julija prvič pojavi opomba, da so partizani nekoga prisilno mobilizirali. Devetega julija je krajnski gestapo pripeljal v begunske zapore 15 ljudi, med njimi so bili štirje Purgarjevi iz Pristave. Šestindvajsetega avgusta je vpisanih 17 partizanskih dezerterjev, ki so ji kmalu izpustili.
Partizane zaprli v bunkerje
Štirinajstega septembra 1942 je vpisanih 32 borcev Kokrškega odreda, ki so jih ujeli v drugi bitki tega odreda v Udin borštu pri Kranju. Vse so stlačili v bunkerje, v dva po deset ujetnikov, v enega pa enajst. Le partizanko Marijo Koširjevo so zaprli posebej.
Leta 1943 so prve aretirance vpisali 4. januarja, sicer pa so tega leta v begunjske zapore pripeljali 2156 aretirancev, največ oktobra – 306. Na mesec so povprečno pripeljali 180 ljudi, precej manj kot 1941. Od 2. do 4. avgusta 1943 so vpisali 83 ujetih partizanov in partizank ter dva partizanska dezerterja. Med 2. in 4. avgustom so vpisali 83 ujetih partizanov v Žirovskem Vrhu, 20. in 22. avgusta pa 58.
Leta 1944 so prve aretirance vpisali 4. januarja, tega leta so v begunjske ječe zaprli 4427 ljudi ali povprečno 369 na mesec. Petnajstega aprila so jih vojaki 139. polka iz Ljubljane pripeljali deset, večinoma mladih deklet. Skoraj vse so bile iz Orehka pri Prestranku. Vse, razen ene, so čez deset dni poslali v Ravencbruck. Takrat 17-letna Elizabeta Gril se spominja: »Zgodaj zjutraj, 7. aprila 1944, so Nemci obkolili našo vas in prijeli očeta, ki so ga odpeljali v bližnjo vas Grobišče pri Postojni, tam so ga zasliševali in mučili. Čez nekaj dni so aretirali še mamo, sestro in mene ter nas odvedli v grad blizu Prestranka. Po štirih dneh so mamo izpustili. Nekega jutra sem stala ob oknu v gradu, kamor so pripeljali tudi očeta, in ga s težkim srcem opazovala, ko so ga z bajonetom gnali na zaslišanje. Bilo je okrog 11. ure zvečer. Nenadoma sva s sestro zaslišali strahoten krik. Ko je sestra naslednjega dne vprašala nekega oficirja, kaj je z očetom, se ji je zakrohotal v obraz. Čez čas so ga namreč odpeljali v tržaški zapor Coroneo in ga 23. aprila 1944 v tržaški ulici Ghega obesili.« Štiriindvajsetega julija so iz Ljubljane pripeljali 39 partizanskih dezerterjev, med 19. in 30. decembrom 1944 pa še 118 zadnjih zapornikov v tem letu.
Zaprli člane pionirske čete
Kranjski gestapo je 5. februarja 1945 pripeljal v Begunje skupino pionirjev iz Stražišča pri Kranju. Otroci so se igrali in podili po gozdu, dokler jih ni terenska aktivistka Zmagoslava Cviklova povezala v pionirsko organizacijo. Formirali so svojo pionirski četo, ki je delala Nemcem v Stražišču kar precej preglavic. Za komandirja osemčlanske čete so postavili 15-letnega Ivana Skoka, ki je bil z vso družino od jeseni 1943 do februarja 1944, ko so ju z mamo vrnili domov, v partizanih. Komisar čete je postal Franc Bajželj. Pionirji so raznašali partizansko časopisje in raztresali propagandne letake. Tridesetega januarja so vseh osem pionirjev polovili. Izdal jih je nekdanji partizan Rastko, ki se je potem, ko so ga ujeli, vdinjal gestapu in izdal tudi številne terenske delavce v Kranju in okolici. V Begunje so jih odpeljali potem, ko so jih na kranjskem gestapu pretepali in nato poslali v belogardistično postojanko. V begunjske zapore je prispel tudi gauleiter Rainer ter med preklinjanjem pretepal in lasal otroke.
Kamniški gestapovci, raztrganci in domobranci so 11. februarja 1945 obkolili Šmarco in polovili tamkajšnje pionirje ter jih poslali v Begunje. Osumili so jih sabotaž. V zaporu so peli partizanske pesmi in prepričevali omahljivce, ki so nameravali k domobrancem, naj tega ne storijo.
Kljub temu da se je vojna bližala koncu, so 6. marca v Begunje pripeljali 59 žensk, osumljenjih zvez s partizani. Med njimi je bilo sedem partizank. Enaindvajsetega marca so pripeljali še 43 žensk iz Maribora, zadnji pa je bil 2. maja 1945 vpisan v evidenco begunjskih zapornikov partizan Alojz Eržen, ki je pobegnil iz nemške vojske.
Vsakodnevno mučenje
Seveda so tudi v begunjskih zaporih zasliševali in mučili priprte, to so počeli že pred privedbo v Begunje. Zaslišanje je bilo posebno temeljito, če so zasliševalci sumili, da gre pri aretiranih za pomemben člen odporniške verige. Sicer pa so bila zasliševanja in z njimi povezana mučenja vsakodnevna. Medtem ko so nekoga zasliševali, je drugi čakal na hodniku. Kadar so bili zasliševalci še posebno kruti in je zato mučeni kričal od neznosnih muk, so zasliševalci na vso moč navili radio, da bi zadušili krike. Preden so Franca Globočnika iz Kamne Gorice poklicali s hodnika v zasliševalnico, so od tam nekoga odnesli zavitega v odejo, in verjetno je bil mrtev. Globočnika je pretolkel Lincke s trioglatimi količki, in slišati je bilo, kot da gospodinja udarja po mesu, ki ga želi zmehčati. Iz zasliševalnice je nato lezel po stopnicah po vseh štirih. Mariji Kokaljevi iz Sela pri Žirovnici so za nohte, kot piše Šinkovec, zatikali vžigalice in jih nato prižgali. Mučena je povedala, da je »neznosne muke zdržala le zato, ker je nenehno mislila na svoje tri otroke, da jim ne bi kdaj očitali, da je bila njihova mati izdajalka«.
V begunjskih zaporih, kjer jo je mučil zloglasni jeseniški gestapovec Druschke, mu je zapornica Matilda Marizzeti, ko je visela obešena za obe roki, zabrusila: »Moja slovenska kri ne more nikoli postati nemška.«
Že tako ostra zasliševanja je sredi leta 1942 še poostril KdS Josef Vogt, ta se je v pismu 1. septembra gestapovskim izpostavam pritoževal, da so bili rezultati zasliševanj zaprtih partizanov tako slabi, da se jih sploh ni dalo uporabiti. Od izpostav je v 17 točkah med drugim zahteval, da je treba takoj ustreliti vse civiliste, katerih zasliševanja bi pokazala nasprotja v izjavah.
Mučili z električnim tokom
Da bi izsilili priznanje, so zasliševalci pri mučenju uporabljali tudi žilovko, korobačo z jeklenimi kroglicami, bikovko in električni tok. Tako so mučili tudi noseče ženske in otroke ter ranjene ujetnike. Zaradi naraščajoče partizanske dejavnosti je OKW 16. 9. 1941 izdal ukaz, da je treba poseči po najostrejših ukrepih in gibanje uničiti v najkrajšem možnem času. Nemce je zelo zaskrbelo širjenje upora na avstrijsko Koroško. O tem govori Doujak: »Navzočnost bojnih skupin partizanov v mejah Velike Nemčije je bila za nas velika neprijetnost. Zato smo v boju proti njim uporabljali tudi nečloveške metode in sredstva.«
V tem zapisu lahko omenimo samo nekaj primerov mučenja v begunjskih zaporih. Alojza Markoviča z Jesenic so tako pretepli, da nekaj mesecev ni mogel ležati, temveč je le čemel na komolcih in kolenih. Udeležence decembrske vstaje na Gorenjskem so v bunkerjih v begunjskih zaporih osamili in priklenili na verige, ki so bile tako kratke, da so lahko le ležali ali klečali. A ležati čez dan ni bilo dovoljeno. Ivan Janša z Dovjega je bil v strašni zimi 1941/42 v sami srajci in hlačah ter brez nogavic. Kljub temu da se je zaradi mraza delal srež, je spal na golem betonu. Janšo so med zasliševanjem golega obesili na klin v steni in tako dolgo pretepali, da je izgubil zavest. Spominjal se je, da je bil v sosednji celici v desno ramo ranjen partizan, za katero so ga mučitelji vlekli, in je obupno kričal. Ni bil deležen nobene pomoči, gnil je pri živem telesu in naposled umrl. Do živega je bil pretepen tudi Jože Zabukovec iz Šmarce. Na ranah mu je začelo rasti divje meso in zdravnik Milan Cunder mu ga je moral v bolniški sobi žgati.
Izživljanje nad nemočnimi ženskami
Kot rečeno, so se zasliševalci enako kot nad moškimi izživljali tudi nad ženskami. Ko je ob slovesu 26. marca 1943 žena objela zaprtega Franca Globočnika z Jesenic, jo je Drusche surovo udaril s kopitom brzostrelke. Za ženske je bilo še posebno hudo, ker niso imele niti najnujnejšega za osebno higieno, predvsem med menstruacijo.Čufarjeva mama v zaporu ves mesec ni dobila vode, da bi se umila. Zaradi pretepanja in strahu je neprestano krvavela. Brisala se je s kosi odeje, ki jih je odtrgala. Posebno nečloveški je bil pritisk na matere z otroki. Lojzki Kokaljevi z Jesenic so grozili, da bodo njenega še ne tri leta starega sinčka vrgli psom.
Sredi marca 1943 so aretirali Katarino Jesenkovo, čez teden pa še moža Leopolda. Sedmega aprila so Katarino poslali v begunjske zapore, kjer je bila 33 dni v bunkerju. Tam je ležala brez odeje na golih tleh. Sicer pa so jo mučili tudi tako, da so jo obesili na kavelj in tako pretepali, da ji je ušlo blato. Pozneje so jo soočili z možem. Menjaje so ju obešali, zato je želela narediti samomor. V bunkerju je na rešetko privezala pas in si ga zapela okrog vratu, vendar so jo pravočasno rešili.
V Begunjah so mučili tudi otroke. Med njimi takrat 15-letnega Tončka Zalokarja in brata Andreja s Hrušice. Pretepali so ju, jima stiskali prste in vklepali roke pod koleni. Podobne metode so uporabljali tudi pri drugih otrocih.
Nemci so streljali tudi bolne. Janeza Močilnika je tri dni po prihodu v begunjske zapore pregledal zdravnikŠarec in ugotovil pljučno tuberkulozo, čez nekaj dni ga je znova pregledal ter v bolniško knjigo vpisal, da je imel bolnik že dve toraksplastični operaciji na Golniku. Tudi tokrat je odredil zdravljenje. Kljub temu so ga 9. avgusta odvedli na morišče. Zadnje številčnejše streljanje talcev 1941. je bilo 4. decembra, ko so v Dragi kot povračilo za likvidacijo gestapovskih ovaduhov ustrelili 28 talcev. Komaj so minili novoletni prazniki, so 3. januarja 1942 odvlekli na morišče v begunjsko Drago 36 talcev, med njimi tudi komandanta kranjske čete Franca Mraka. Novo streljanje je bilo 21. januarja, ko so v Dragi ustrelili 14 talcev, večinoma mladih skojevcev. Med umorjenimi sta bili tudi Zofka Traven in še ne 18-letna Marija Mimica Zupan, obe z Javornika.
Talci pokončno v smrt
Novo številčnejše streljanje v tem letu je bilo 31. marca, ko so v begunjski Dragi ustrelili 29 zapornikov. Med ubitimi je bil tudi pleskar iz Stražišča Lucijan Seljak, ki so ga na morišče odpeljali iz bolniške sobe. Streljanje je ostalo za vedno v spominu Tonetu Dolinšku - Metodu iz Ljubljane, ki so mu povedali, da ga bodo odpeljali v Drago. V betonski celici so mu sneli okove, mu vklenili roke na hrbtu in ga s policijskim avtom odpeljali na morišče, druge zapornike pa naložili na kamiona. Dolinšek se spominja: »Že ob prihodu v Drago sem opazil skopano jamo, velikosti približno 2 x 2 metra in tri v zemljo zabite kole.« Vsakokrat so, kot je zapisal Šinkovec, pripeljali h kolom po tri ljudi, z rokami zvezanimi na hrbtu. Ustreljene so takoj zmetali v jamo, potem ko so še živim dali milostni strel. Dolinška so postavili ob koncu jame, kjer je moral do zadnjega gledati to morilsko početje. Na obeh straneh ga je za roko držal policist. Kljub temu ni hotel povedati svojega pravega imena, tudi zato ne, da se ne bi Nemci maščevali njegovim svojcem. Kljub temu so mu brata ustrelili na vrtu begunjskih zaporov, drugega pa so poslali v taborišče Flossenburg. »Povedati moram, da so šli talci kljub vsej strahoti pokončno v smrt. Le eden med njimi je bil duševno popolnoma strt,« se spominja Dolinšek.
Da bi ga zlomili, sta ga policista peljala okrog jame z ubitimi talci, vendar je ostal neomajen. Zato so ga odpeljali nazaj v begunjske zapore, kjer so ga spet vrgli v bunker in priklenili k zidu.
Najbolj krvava julijska dneva
Najbolj krvava sta bila 27. in 28. julij. Takrat so Nemci zaradi napada na njihovega oficirja ustrelili 133 talcev, v Belem Polju 46, pri Bistrici 51 in v Retnjah blizu Dupelj 27 talcev. Med množico talcev so bili tudi štirje bratje Matilde Ambrožič in dva bratranca. Hudo gorje je doletelo tudi Lipovškovo družino s Hrušice. Dva sinova, Alojza in Franca, so ustrelili v Belem Polju, očeta Franca in sina Bojana pa so poslali v zbirno taborišče Šentvid, kjer sta čakala na nadaljnjo usodo žena in en sin. Družino so poslali v taborišče Starnberg, kjer je oče umrl, mati pa je z obema sinovoma aprila 1945 pobegnila iz taborišča.
Zadnje obsežnejše streljanje begunjskih zapornikov 1944. je bilo 9. februarja, ko so na travniku za Kamnitnikom pri Škofji Loki ustrelili 50 talcev. Lukačeva mama je tega dne zaupala svojemu dnevniku: »Danes je bil za Loko črn dan. Sinoči so dobili na Fari mrtvega esesovca, danes pa so že navsezgodaj gonili ljudi skupaj, moške in ženske. Petdeset so jih ustrelili in pometali tam okrog, kjer je prej ležal on. Veliko so jih zaprli v Begunje. Ljudje so vsi iz sebe, obupani in preplašeni.«
Po teh streljanih je nastalo zatišje. Poostreni ukrepi so se unesli in do konca vojne ni bilo več množičnih usmrtitev.
Tone Štefanec (konec) |
vir: Delo.si
in s takimi je med vojno sodelovala RKC, belogardisti, domobranci in ostali domači izdajalci....
ko že toliko pridigajo o vesti, ki teži zločince....
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
radovedna
pipika
Pridružen/-a: 03.05. 2008, 18:30
Prispevkov: 1764
Kraj: Gorenjska
|
| Objavljeno: Sobota 17 Maj 2008 13:31 Naslov sporočila: |
|
|
Nagnusno!  |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
| Objavljeno: Sobota 17 Maj 2008 13:35 Naslov sporočila: |
|
|
nagnusno? ja. moj dedek je bil tam in je preživel.
ampak Gestapo je imel dobre učitelje.
sv. inkvizicija.
in če so nemški poveljniki prigovarjali krutosti domačih izdajalcev... kaj so potem šele oni počeli z domoljubi?
ima kdo dosti domišljije?
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
fancy
pipika
Pridružen/-a: 18.12. 2007, 17:42
Prispevkov: 1126
|
| Objavljeno: Sobota 17 Maj 2008 13:37 Naslov sporočila: |
|
|
| set je napisal/a: |
nagnusno? ja. moj dedek je bil tam in je preživel.
ampak Gestapo je imel dobre učitelje.
sv. inkvizicija.
in če so nemški poveljniki prigovarjali krutosti domačih izdajalcev... kaj so potem šele oni počeli z domoljubi?
ima kdo dosti domišljije? |
Malo poglej, kaj je črna roka počela po zgornjesavski dolini 
_________________
Kdor ni ptica, naj ne seda na robove prepadov. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
radovedna
pipika
Pridružen/-a: 03.05. 2008, 18:30
Prispevkov: 1764
Kraj: Gorenjska
|
| Objavljeno: Sobota 17 Maj 2008 13:37 Naslov sporočila: |
|
|
Če pa sem prilepim še link o Jasenovcu, bomo pa vsi skupaj bruhali. Ne bom
ga, raje ne. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
| Objavljeno: Sobota 17 Maj 2008 13:46 Naslov sporočila: |
|
|
| fancy je napisal/a: |
| set je napisal/a: |
nagnusno? ja. moj dedek je bil tam in je preživel.
ampak Gestapo je imel dobre učitelje.
sv. inkvizicija.
in če so nemški poveljniki prigovarjali krutosti domačih izdajalcev... kaj so potem šele oni počeli z domoljubi?
ima kdo dosti domišljije? |
Malo poglej, kaj je črna roka počela po zgornjesavski dolini |
ne bom.
hotela sem samo pokazat, kaj so med drugim nacisti počeli. pa so bili le vajenci začetne stopnje proti izdajalcem.
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
1919
pšanc
Pridružen/-a: 17.05. 2008, 15:53
Prispevkov: 110
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 20:29 Naslov sporočila: |
|
|
| radovedna je napisal/a: |
| Aja cr, treba je izvzeti tudi veliko večino primorskih duhovnikov. Tudi ti so bili proti okupatorju. |
Seveda so spet vsi pozabili na Prekmurje, kjer so bili praktično vsi katoliki proti madžarski okupaciji, katoliški duhovniki pa so širili slovenski nacionalizem v Prekmurju, za razliko od protestantov seveda (in tudi partizanov, ki so prišli po vojni in pobili več sto Prekmurcev, ne glede na to, da tam ni bilo domobranstva ali česa podobnega, ah ja...). Tako kot skozi celotno zgodovino moje pokrajine - katoliška cerkev na slovenski strani, protestanti na drugi (vsaka čast redkim izjemam, če sploh so).
Primorska, Štajerska, Prekmurje, ... na koncu ugotovimo, da je, razen v ljubljanski pokrajini, RKC na Slovenskem povsod podpirala boj proti okupatorjem, ampak važno, da se povsod piše, kako je "RKC na Slovenskem sodelovala z okupatorjem". Pa to nima veze z 2. SV (praktično vseeno mi je za nesmiselne partizani vs. domobranci konflikte več kot 50 let kasneje) niti s katolištvom, ampak s tem centriranjem slovenske identitete okoli Ljubljane in Gorenjske, kar se je zgodilo tam nekako velja za celotno Slovenijo. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
cr
pipika
Pridružen/-a: 17.08. 2007, 22:25
Prispevkov: 3305
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 20:32 Naslov sporočila: |
|
|
| 1919 je napisal/a: |
| radovedna je napisal/a: |
| Aja cr, treba je izvzeti tudi veliko večino primorskih duhovnikov. Tudi ti so bili proti okupatorju. |
Seveda so spet vsi pozabili na Prekmurje, kjer so bili praktično vsi katoliki proti madžarski okupaciji, katoliški duhovniki pa so širili slovenski nacionalizem v Prekmurju, za razliko od protestantov seveda (in tudi partizanov, ki so prišli po vojni in pobili več sto Prekmurcev, ne glede na to, da tam ni bilo domobranstva ali česa podobnega, ah ja...). Tako kot skozi celotno zgodovino moje pokrajine - katoliška cerkev na slovenski strani, protestanti na drugi (vsaka čast redkim izjemam, če sploh so).
Primorska, Štajerska, Prekmurje, ... na koncu ugotovimo, da je, razen v ljubljanski pokrajini, RKC na Slovenskem povsod podpirala boj proti okupatorjem, ampak važno, da se povsod piše, kako je "RKC na Slovenskem sodelovala z okupatorjem". Pa to nima veze z 2. SV (praktično vseeno mi je za nesmiselne partizani vs. domobranci konflikte več kot 50 let kasneje) niti s katolištvom, ampak s tem centriranjem slovenske identitete okoli Ljubljane in Gorenjske, kar se je zgodilo tam nekako velja za celotno Slovenijo. |
Prekmurje takrat ni imelo svoje škofije, kolikor je meni znano
_________________
________________
Every single Jedi is now the enemy of the Republic. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 20:34 Naslov sporočila: |
|
|
nihče ne pravi, da veliko župnikov ni sodelovalo s partizani.
vsi tudi vsaj približno poznamo zgodovino uničevanja Prekmurja in prekmurskih protestantov s strani RKC.
dejstvo je, da so duhovniki, ne glede na to, koga so v vojni v resnici podpirali, dejansko člani in zaposleni zločinske organizacije, ki je paktirala z nacisti.
vsa čast duhovnikom, ki jim je bilo domoljubje svetejše od politike RKC.
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
1919
pšanc
Pridružen/-a: 17.05. 2008, 15:53
Prispevkov: 110
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 20:36 Naslov sporočila: |
|
|
| cr je napisal/a: |
| Prekmurje takrat ni imelo svoje škofije, kolikor je meni znano |
In? |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
cr
pipika
Pridružen/-a: 17.08. 2007, 22:25
Prispevkov: 3305
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 20:37 Naslov sporočila: |
|
|
| 1919 je napisal/a: |
| cr je napisal/a: |
| Prekmurje takrat ni imelo svoje škofije, kolikor je meni znano |
In? |
torej smo pravilno navedli da pri sodelovanju z okupatorjem izvzamemo Mb škofijo in primorsko duhovščino ker Prekmurje bilo del Mb škofije do leta 2006, ko je bila ustanovljena škofija v MS....
_________________
________________
Every single Jedi is now the enemy of the Republic. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
