PKC.si FORUMI Seznam forumov PKC.si FORUMI

 
 Pogosta vprašanjaPogosta vprašanja   IščiIšči   Seznam članovSeznam članov   Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov   RSS Feed   Registriraj seRegistriraj se 
 Tvoj profilTvoj profil   Zasebna sporočilaZasebna sporočila   PrijavaPrijava 




Mehkoba v zmernosti. Intervju: Rade Šerbedžija

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    PKC.si FORUMI Seznam forumov -> Kultura
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
Poulet On Coq
pipika


Pridružen/-a: 22.09. 2007, 17:09
Prispevkov: 829

PrispevekObjavljeno: Ponedeljek 23 Jun 2008 16:30    Naslov sporočila: Mehkoba v zmernosti. Intervju: Rade Šerbedžija Odgovori s citatom

Intervju: Rade Šerbedžija
Usedel sem se zraven Mirze in mu odrecitiral Ines
Dnevnikov objektiv - sobota, 21.06.2008
Tekst: Borut Mehle


Dopoldan je odigral tenis. Pri 4:3 za nasprotnika je začelo deževati, nakar mu ni šlo nič več od rok. Na intervju je prišel v lepi črni srajci s kratkimi rokavi, dolgih hlačah in natikačih. Brez klobuka. Rade Šerbedžija, igralec. Topel in izkušen človek, ki zna govoriti previdno, še raje pa odpre dušo.

Intervju pred leti sva končala pri vaši pesmi o mlajši ženski, z naslovom Sto puta preko mene. Še pišete pesmi?
Ne. Ne vem zakaj. Nas, ki nismo pravi pesniki, nas muza obišče in zapusti. Pesniki, ki so to po vokaciji, so muzo sposobni priklicati na umeten način. Morajo. Od tega živijo.

Kaj vas ovira, da bi bili pesnik?
Za resno poezijo danes ni potrebna samo inspiracija. Ne piše se s pozicije Petrarke, ker se je čas spremenil, ampak s kompletnim vedenjem o tem, kaj je moderna poezija. Danes ne moreš pisati stihov v desetercu, lahko sicer tudi, če je tak koncept. Ukvarjanje s poezijo ni več zgolj lovljenje emotivnega trenutka, ampak malone znanstveni pristop.

Ali berete stvari mladih ustvarjalcev?
Na žalost ne. Imam pa otroke, hčerke so stare 16, 14, 11 let, tako da približno vem, kaj mislijo mladi.

Kakšni so torej mladi?
Mislim, da gre spet za ljudi, ki so podobni meni, ko sem bil v njihovih letih.

Generacije prej niso bile?
Ne. Moj profestor in prijatelj Kosta Spajić je vedno govoril, da ima svet svoj ritem, z njim pa tudi mi. Da obstajajo doline in vrhovi ter da se ves čas menjajo obdobja sinteze z obdobji antiteze, sinteze in iskanja oziroma eksperimentiranja.

Mislim, da kitajski horoskop izhaja iz podobnih podmen.
Ne vem veliko o horoskopih, sem pa zelo blizu temu, kar je govoril moj profesor. Čas sinteze se ponavadi zgodi po vojnah in velikih kataklizmah. To so obdobja, ko se pri ljudeh pojavi potreba po nekem normalnem videnju sveta. Ko pride do zasičenja s tem, pa spet bežijo v eksperimente, rušijo zakone in podobno.

Kje smo torej zdaj?
Mislim, da ponovno prihajamo v čas sinteze, v čas smiselnih vprašanj in odgovorov. Generacija otrok, ki ji pripadajo moje hčerke, je generacija pametnih in blagih ljudi, ki znajo poslušati celo, ko so v puberteti, kar je sploh zanimivo. Kot da je čas divjosti v mladi generaciji minil. Vsaka mladost sicer premore divjost in tako tudi mora biti, vendar pa je ta divjost včasih neobvladljiva in težko razumljiva.

Kje ste odraščali kot najstnik?
V Vinkovcih, po dva meseca na leto pa sem preživljal v Liki, pri mojem dedu Vujadinu, v hribih, na konjih, v naravi.

Lika, območje, kjer je veliko srbskega prebivalstva, je zelo zaznamovana z drugo svetovno vojno. Srbi, ustaši, zločini in te stvari. Zakaj imajo Hrvati odpor do Srbov?

Ne vem, ali bi na takšno vprašanje lahko odgovarjal na tak način, kajti že v vprašanju je tudi malo podvprašanje, ali gre za dejstvo, zgodovinsko dejstvo, ali za vaše mnenje, vaš vtis.

Za vtis gre.
Sam nimam tega vtisa, čeprav me je v zadnjih letih precej teplo zaradi tega. Vse to, kar se je dogajalo, ni splošna situacija oziroma mnenje vseh Hrvatov. Podobno vprašanje bi bilo, zakaj obstaja nestrpnost med Hrvati in Slovenci. Ali jo čutite? Za neko rivalstvo gre, ne?

Da, za nečimrnost.
Pri Srbih in Hrvatih ne gre za naključje. Gre za daljša, zgodovinska vprašanja, sploh med Srbi iz Hrvaške in Hrvati. Kajti obstaja tudi stoletno prijateljstvo.

Tudi med Slovenci in Hrvati obstaja stoletno prijateljstvo, celo zavezništvo. Da, prav tako, in prav zato na taka vprašanja ni mogoče dati enostavnih odgovorov.

Se vam zdi domovinska vojna pravična, nepravična ali nekaj vmes?
Nekomu, ki ni politik ali sociolog, je zelo težko odgovarjati na taka vprašanja, še posebno človeku, kot sem jaz, ki sem samo umetnik, umetnik na Hrvaškem. Za tisoče stvari je šlo, vključno z norimi voditelji hrvaških Srbov, ki so bili primitivni oziroma niso nikakor bili na dovolj visokem nivoju, da bi se lahko kompetentno ukvarjali s politiko, ampak je šlo za neke bivše miličnike; pa ne, da bi žalil policiste, saj imam strica policista, vendar policist pač ne more voditi naroda. Za mene je najvažnejše, da se je ta vojna končala. Sama misel na vojno mi je grozna. Vse sem počel, da bi bil na strani ljudi, ki so poskušali gasiti požar.

Pred dnevi sem bral članek o sodobni percepciji zla, ki je popolnoma drugačna od časov, ko ste odraščali in ko je zlo res bilo zlo, zlo, ki ga je človek, če je obiskal kak muzej, kot na primer Jasenovac, začutil bistveno bolj kot iz barvnih posnetkov na CNN dandanes. Na neki način so stvari posredovane mehkejše, higienično, gledalcu prijazno. Se vam to zdi koristno ali škodljivo?
Mislim, da je bilo zlo, ki se je zgodilo v zadnji vojni, večje od zla, ki se je dogajalo med drugo svetovno vojno. Zakaj? Zato, ker je strahotno, da se je v času računalnikov, velikih znanstvenih dosežkov, oziroma v času, ko smo bili prepričani, da so tovrstna zla za nami, ponovno izvlekel nož, da se kolje človeško grlo, kot se je klalo v drugi svetovni vojni. Morda tega res ni bilo toliko kot takrat, vendar pa je že samo dejstvo, da se je to zgodilo po mračni izkušnji druge svetovne vojne, strahotno. Primitivizem.

V čem korenini ta potreba po ritualizaciji ubijanja na Balkanu?
Vsi ljudje imajo v sebi agresiven kod. Tudi v najbolj složnih zakonih imamo primere nasilja. Nasilje obstaja. Tudi v najnežnejši zvezi obstaja nekaj živalskega. Nekateri imajo te živalskosti pač več.

Zanimiv se mi zdi aseptično statističen način, kako Američani štejejo in doživljajo svoje žrtve v Iraku, je pa res, da ne sledim njihovim lokalnim TV-postajam, ampak predvsem CNN. Glede na to, da ste imeli priložnost spoznati ZDA, bi lahko to potrdili, je moj vtis pravilen?
Tudi tam se žaluje, tudi tam privrženci Busha in imperializma razvijajo zastave in spuščajo ameriško himno prek zvočnikov. Spoznal sem tudi ruralno Ameriko. Povsem enaka je našim najbolj zaprtim predelom. Zatolčeni, primitivni razmišljajo o tem, da so ZDA prva sila sveta, ne razmišljajo pa o svojih življenjih, o tem, da nimajo denarja, da so izkoriščani zaradi idiotov, ki vodijo vojne zato, da si napolnijo žepe. Podobno je. Politični položaj v ZDA je grozen. Verjetno obstaja kakih 50 odstotkov Američanov, ki nasprotujejo vojni in Bushu, vendar pa je v Ameriki težko začeti učinkovito protivojno gibanje, ker je Amerika ogromna in je ljudi težko organizirati. To je eno. Drug problem pa je v tem, da so tako prekleto prisiljeni v to, da se borijo za svoj uspeh, in da si ne morejo privoščiti dneva, ki bi ga zapravili za postransko dejavnost, kot so protivojne demonstracije. On mora v svoj "office"! Mora zaslužiti denar. To je prekleta igra. Američan te ne spusti pred sebe ne zato, ker misli, da je to neumno, ampak zato, ker res verjame, da se vsaka izgubljena sekunda šteje njemu v škodo. Njemu je pomembna ta ena sekunda in v tem je povzeta celotna estetika ameriškega življenja. Če te ne spusti predse, si dokaže, da je sposoben Američan.

Ali govoriva o tako banalnih situacijah, kot je vrsta v banki?
Tudi.

Se temu reče grebatorji?
Ne, oni so strastni v želji, da uspejo.

Vsaka sekunda je bitka?
Da, kar pomeni, da ne bo nikoli popustil v svojem poslu.

In kje plačujejo ceno?
Plačajo jo v mnogočem. Najpomembnejših stvari, stvari, ki življenje delajo pravo življenje, ne moreš kupiti. In to so mir, spokojnost, blagost, razumevanje, ljubezen, prijateljstvo, pravo prijateljstvo, za katerega se je treba žrtvovati, kar je pa njim odveč.

Ste se kdaj o teh stvareh pogovarjali s Seannom Pennom?
Z njim ne.

Penn se mi namreč zdi tiste vrste ameriški nacionalist, ki mu je zaradi takšnega vedenja Amerike nerodno, človek, ki meni, da to ni tista Amerika, ki jo ljubi.
V tem smislu bi res lahko bil nacionalist, ker je med zvezdniki morda res najbolj srčen oponent trenutni politiki, ob bok Michaelu Mooru.

Hm, meni se zdi ta Michael Moore bolj zaslužkar.
Ne bi se strinjal. Moore bi lahko uspel tudi na kakšen drug način, ker gre očitno za talentiranega človeka. Vendar pa je vprašanje, kako uspešen bi bil, če s svojimi filmi ne bi naredil tudi dobrega posla, zaradi česar je bil gledan oziroma opažen. Moore je šel namerno na provokacijo in na reklamo, zato da bi njegov kriticizem prišel do najširših slojev.

To je tako kot z Gorom in njegovimi okoljskimi prizadevanji. Morda je populizem res edini način, da se posluh sveta za ta vprašanja izostri, vendar pa mene kakršenkoli populizem moti. Vas ne?
Ne. Bistven je razlog, zakaj to počne. Gore je pameten človek in kolikor sem seznanjen preko ljudi, ki ga dobro poznajo, je to tudi njegovo globoko intimno prepričanje. Gore je razumen človek, kar se je konec koncev videlo tudi ob tem, kako neagresivno je sprejel poraz v predsedniški bitki. Razumen človek. To so lepe stvari.

Kaj doživljate ob uspehih hrvaške nogometne reprezentance?
Uživam v njihovi igri in seveda navijam za njih, kot vedno navijam za vsako reprezentanco, ki prihaja z območja bivše Jugoslavije.

Zanimivo je, da so v nogometu zgodbo najbolje izpeljali Hrvati, medtem ko je v filmski konkurenci izmed bivših republik nekako največ ponudila Srbija.
Hm, če ne Bosna in Hercegovina, katere avtorji so v zadnjih letih pobrali največ nagrad, kar pa spet ne pomeni, da gre za okolje, ampak gre lahko za povsem naključen splet okoliščin, da so se v določenem trenutku na pravem mestu znašli talentirani ljudje. Tako kot nekoč Kusturica.

Bržkone gre za občutljivo vprašanje, pa vendar me zanima, kako razumete akcije Emirja Kusturice, po novem Nemanje?
Ne razumite me narobe, toda o teh stvareh težko govorim. Kusturica je človek, katerega umetniška dela me navdušujejo, vse drugo pa bolj ali manj razumem kot dogajanje v kontekstu "rekla-kazala". Vojna je strahota. Kar zagotovo vem, je, da je bil človek, ki je vojni ostro nasprotoval, druga stvar pa je, v kakšnih nesporazumih je bil s svojim sarajevskim okoljem, kar pa velja tudi zame. Tudi mene bi lahko kdo vprašal, kako sem zašel v nesporazume z okoljem v Zagrebu ali Beogradu, in vedno se bo našel kdo, ki bo imel svojo interpretacijo tvojega ravnanja. Občutljivi časi so in ne drznem si reči o nikomer nič.

To je verjetno pametna drža?
Da. Ne morem razglabljati na osnovi govoric.

Nedavno je imel v Zagrebu, ki mu načeluje župan iz stranke SDP, koncert pevec Thompson, ki je na odru bleknil "Za dom spremni", inšpektor, ki ga je prijavil, pa je izgubil službo. Nora kombinacija. Kako vi to vidite?
Nima smisla prepovedovati, je pa možno napisati prijavo, kot ta inšpektor. To, da je bil inšpektor kaznovan, se mi zdi grozno, vendar pa so to zelo občutljive stvari. Kako boš na stadionu Crvene zvezde preprečil, da se ti ne bodo pojavili liki s šajkačami, ki bodo vzklikali Draži Mihailoviću? Tega ne moreš prepovedati. Po mojem bi bilo treba izvajalce, ki se jim na koncertih dogajajo takšne stvari, opozoriti, naj pazijo, kako se vedejo, oziroma naj se zavedajo, da so odgovorni za dogajanje. Ne moreš pa prepovedovati stvari. Ta Thompson je neka kombinacija folka in kiča, vendar pa ga imajo ljudje neverjetno radi. Sam nisem slišal nobene njegove pesmi, niti je nočem slišati.

Jaz pa sem. Zadnjič v Celovcu, ko so ga zavzeli hrvaški navijači. Slišal sem nekaj o vetru in duši in zvenelo mi je dobro, oziroma se mi ne zdi čudno, da ga ljudje poslušajo. Tip jim da. Očitno je problem v tem, da takšne občutljive teme izrabljajo tipi, ki so ideološko skrajni desničarji, medtem ko na levici tega ni.
Najbrž je res problem v tem, vendar pa se tega še vedno ne sme prepovedovati. Če del njegove publike res sestavljajo ljudje, ki se kitijo z ustaštvom, pa velik del njegovih oboževalcev s tem nima nič, pač pa so to ljudje, ki so v njem našli neki način osvobajanja energije, ki jim leži. Ne bi žalil mojega prijatelja Miše Kovača, vendar je v svojih nastopih posredoval nekaj podobnega. Pri tem je zadovoljeval tako najširše kot tudi najbolj rafinirane okuse, ker je bil pač sijajen pevec z izvrstnimi komadi.

Ali vas v tem nekem primarnem smislu še vznemiri tudi kakšna ženska, ki je starejša od vas? Težko mi je odgovoriti na to, ker sem v resnici globoko in iskreno zaljubljen v svojo ženo, tako da se mi te stvari niti ne dogajajo. Seveda pa znam prepoznati lepo žensko, ko prečka cesto.

Koliko časa ste že s svojo soprogo?
Osemnajst let.

Se pravi, da imate neki "zicleder" ali smisel za copatarstvo?
Hm, ne bi mogel tega reči, kajti moja Lenka je točno tisti "veter, duša in ogenj". Z njo se ne da biti copatar. Ni dolgočasno. Je nadnaravna oseba, ki jo je zaradi južnoameriške mentalitete težko premakniti, vendar pa postane en sam ogenj, ko se premakne in začne dan.

Južna Amerika? V Ljubljani je pred dnevni gostoval mariači bend. Igrali so na ulici. Ljudje, o katerih smo ves čas poslušali, brali, jih gledali v filmih, so se nenadoma pojavili pred nami. Zgodovinsko.
O, da, seveda, to so posebni ljudje. Tako kot naši Cigani.

Ne rečete Romi?
Ne. Zakaj bi bili Romi? Če bi kdo to res hotel, bi se pač reklo "gdje si, moj Romčine". Vendar pa, ali je kakšna lepša beseda od besede Cigan?

Ali opažate, da so tudi med mlajšimi Zagrebčani, tako kot med Ljubljančani, v zadnjih petnajstih letih postali priljubljeni določeni arhaizmi?
Res zanimivo. O tem obstaja celo raziskava, točneje raziskava življenjskih običajev in govorice na Palah v času obleganja Sarajeva. Gre pa za to, da so mladi tam obujali starodavne načine življenja, kot na primer jahanje konj, kurjenje odprtega ognja in podobno, hkrati pa so se tudi naslavljali z arhaičnimi izrazi, kot na primer "đe si, junače". Spremenili so se v svoje prednike. Zanimiva reč. Vojna spremeni ljudi v nekaj drugega. Kot da so v posebni misiji. To so čudne stvari.

Kako doživljate Čira Blaževića, velikega trenerja, morda pa tudi enega največjih hrvaških igralcev?
Ha ha ha. Spomnim se ga, ko sem še igral nogomet s svojo klapo, v kateri je bilo veliko nekdanjih nogometašev. On ni igral, se je pa družil z nami. Čiro ni igralec, uporablja pa igralsko tehniko oziroma je ta igra sestavni del tega, kar vemo o Hercegovcih, tem imotskem duhu. To je blazno iskriv, zajebantski duh. To so ljudje, ki vedno iščejo varianto, da nekaj izvedejo, šalo, potegavščino, foro, na tisoč načinov. Čiro me dostikrat spomni na Matana, lik Hercegovca, ki sem ga igral v Prosjakih in sinovih. To je Čiro. Čiro je Matan. On bo stvar šel obrnit na deset različnih načinov, bodisi zaradi zabave, koristi, demagogije, vendar pa je ob vsem tem velik trener, trener z rezultati, pa naj še toliko ljudi trdi, da je šarlatan. Rezultati govorijo zanj.

In take ljudi narod ceni?
Da.

Ali Italijani iz podobnih razlogov cenijo Berlusconija?
Hm, na neki način. Računajo, da bodo z njim preživeli.

Pravite, da ste se v slovenskem teatru počutili kot slon v trgovini s porcelanom. Zakaj?
Slovenski jezik je nežen in poseben. Zame je to najbolj melodičen in tudi najlepši slovanski jezik, hkrati pa malo ljudi govori slovensko. Slovenci sicer tolerirajo akcente tujcev, vendar pa v teatru ne moreš biti edini, ki govori z naglasom. Đuru to ni pomembno, ker servira humor, če igram v kralju Learu, pa je to še kako pomembno. Pomembno je meni. Gledališka scena v Sloveniji je to mojo pomanjkljivosti sicer spregledovala na račun tega, da sem neke vrste zaslužni umetnik iz prostora bivše Jugoslavije, vendar pa sam sebi tega nisem mogel spregledati. Nisem mogel sprostiti emocije. Ni mi šlo. Počutil sem se štorasto. Šele ko sem v Poti v Damask igral tujca, ki je lahko igral z naglasom, sem se kot igralec prebudil, kar pa mi je bilo premalo. Potem sem opazil Jureta Ivanušiča, da igra klavir, ga povabil k sodelovanju in tako sem se začel preživljati z glasbo. Nato sem odšel v Anglijo, kjer pa nihče ni vedel zame in sem dve leti, dokler me ni film Pred dežjem vrnil nazaj na oder, živel čudno življenje. To je bila moja velika prizkušnja.

Ste bili depresivni?
Verjetno tudi, čeprav se nisem počutil, kot da se mi dogaja vesoljna krivica, ker ne igram. O tem sploh nisem razmišljal. Igral sem tenis, delal otroke, jih vodil v vrtec, vsak dan igral kitaro, medtem ko je bila moja Lenka kulturni ataše na bolivijskem veleposlaništvu in nas vse skupaj preživljala. Nisem ravno vedel, s čim bi se ukvarjal, vendar pa sem čutil, da moje življenje ni končano.

Vendar pa ste, kolikor mi je znano, vseeno imeli več prijateljev v domovini kot na primer gospa Furlanova?
Kar se tiče nedobrodošlosti v nekaterih mestih, sva bila v podobni situaciji. Razlika je v tem, da sem jaz moški, in ko nekdo žali moškega, to v njem zbudi borbenost, za žensko se mi zdi pa to strašno. To je tako, kot bi žensko udaril.

Niste nikdar udarili ženske?
Ne.

Njavečji hit, ki ga pojete, je seveda Ne daj se Ines. Se vam je kdaj zgodilo, da niste bili pri volji, da jo izvedete?
Tudi. Nekoč v Sarajevu. Ines sicer nikoli ne izvajam drugače kot na koncertih. In ko je v Sarajevu nisem izvedel, so bile reakcije burne. Mislili so, da se delam norca iz njih. Ljudje, ki pridejo na moj koncert, jo enostavno hočejo slišati. Sem pa tik pred začetkom spopadov v Sarajevu pil s Kemalom Montenom, ko je v prostor vstopil košarkarski genij Mirza Delibašić, največji košarkar vseh časov. Tudi on je bil rahlo pijan. Reče mi, če pridem do njega. Grem, pozdraviva se, nato pa mi reče: "Daj zdaj samo za mene 'na uvce' tisto tvojo, tisto o Ines." Najprej sem mu rekel, da tega nikdar ne počnem v gostilni, on me je pa pogledal s tistimi svojimi očmi in mi rekel: "Mogoče še nikdar nisi, zdaj pa boš." Usedel sem se zraven njega in mu odrecitiral Ines.

Če prav razumem, je bil rahlo nedostojen?
Ne, samo pijan je bil. Tudi on bi meni pokazal trik z žogo, če bi ga zaprosil.

Zakaj je bil Mirza Delibašić za vas največji?
Bil je eden od največjih, končno je bil zato tudi kapetan. Zakaj? Ker je premogel mir, stabilnost, blagost.

osebna izkaznica Radeta Šerbedžije
Igralec, rodil se je 27. julija 1946 v vasi Bunić v Liki na Hrvaškem. Po rodu je Srb.

V času vojn na območju nekdanje Jugoslavije se je preselil v Slovenijo, kasneje pa v ZDA.

Delal je z režiserji, kot so Stanley Kubrick, Clint Eastwood, John Woo in Guy Ritchie.

Jeseni prihaja v kinematografe z vlogo v grozljivki Karantena.

S soprogo, režiserko Lenko Udovički, vodita teater Ulysses, ki je zaslovel s predstavami na Brionih. Letos bodo pripravili tudi predstavi 1968 Dušana Jovanovića ter Kaligulo v režiji Tomaža Pandurja.

Po jutrišnjem koncertu v ljubljanskih Križankah že napoveduje decembrskega v Cankarjevem domu.

Bil je najljubši igralec pokojnega Miroslava Krleže, čigar klobuk je nasledil.

Igra tenis, obožuje nogomet.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
radovedna
pipika


Pridružen/-a: 03.05. 2008, 18:30
Prispevkov: 1764
Kraj: Gorenjska

PrispevekObjavljeno: Ponedeljek 23 Jun 2008 17:06    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Legenda! Smile
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
krjavelj
pipika


Pridružen/-a: 06.09. 2007, 09:16
Prispevkov: 1337
Kraj: CELJE

PrispevekObjavljeno: Ponedeljek 23 Jun 2008 18:04    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

radovedna je napisal/a:
Legenda! Smile


Vsi smo mi legende, samo svojih legendarnosti ne znamo tako uspešno prodajati Exclamation
_________________
RESNICA

"Reka resnice teče po prekopih zmot."

- Rabindranath Tagore
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
radovedna
pipika


Pridružen/-a: 03.05. 2008, 18:30
Prispevkov: 1764
Kraj: Gorenjska

PrispevekObjavljeno: Ponedeljek 23 Jun 2008 18:06    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

No ja, to je pa tudi res... Smile
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    PKC.si FORUMI Seznam forumov -> Kultura Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


MojForum.si - brezplačno gostovanje forumov. Powered by phpBB 2.