Kozmonavt
pipika
Pridružen/-a: 27.06. 2008, 18:04
Prispevkov: 427
Kraj: Dis
|
 Objavljeno: Ponedeljek 27 Okt 2008 01:44 Naslov sporočila: Frišno z RKC |
 |
|
Pa se pojdimo tule vzporedni svet, če že ne najdem načina, da bi dal tekst v okvirje na svojem blogu...
| Citiram: |
| Človek je bitje hrepenenja, vendar neizmernega, neskončnega hrepenenja, ki ga lahko izpolni samo Bog. |
Ker me Katarina ne šlivi, moram v samostan. Čudovita rešitev. Hvala.
| Citiram: |
| Bog je zanj najvišje Dobro, njegova končna družina. Odslej je temeljno zlo v prikrajšanosti za to Dobro, se pravi je ločenost od Boga. |
Torej sem imel prav vsakič, ko sem mislil narediti samomor. Zdaj se počutim bolje.
| Citiram: |
| Zato je vsa zvijača kače v tem, da poskuša V človeško srce vnesti dvom: Je: Bog res dobrohotni Oče:, ki nas ljubi, ali je ljubosumni tekmec, ki nas usužnjuje, da ne bi odkrili, da smo mu enaki? |
Enaki, a? Potem pa adijo spovedim in mašam in podobnim jajcam.
| Citiram: |
| Ko se enkrat. s pomočjo radovednosti v odnos z Bogom. vrine nezaupanje, prekinitev ni več daleč: človek izbere neodvisnost, avtonomijo. |
Jaz ne morem prekiniti, če bi hotel, ker nikdar nič ni bilo.
| Citiram: |
| Želi leteti s svojimi lastnimi krili, spoznavati po samem sebi kaj je »dobro in hudo, drugače rečeno, odločati o svoji lastni usodi izven Boga, brez Boga, kar pomeni proti Bogu. |
Je izrekel tiran in začel iztrebljati vse, ki mu niso lizali riti.
| Citiram: |
| Ko se je človek tako odvrnil od tistega, na katerega je osredotočeno in s katerim se združuje njegovo hrepenenje, se je znašel popolnoma dezorientiran in raztresen. |
Res je. Ljubil sem jo in ko nisva bila več sošolca, sem bil v totalnem dreku.
| Citiram: |
| Številna hrepenenja, ki so se usklajeno stekala v Boga, so se razpršila v vse smeri in vsako zahteva svojo pravico ter trga človekovo srce na številne delne cilje, ki so vsi varljivi, eden bolj od drugega. |
Aja, ti o bogu? Ni čudno, da si v samostanu. Jaz gojim taka čustva samo do fizičnih oseb.
| Citiram: |
| Od tretjega do enajstega poglavja Geneze je opisano, kako sprijena hrepenenja napeljujejo moža proti ženi, človeka proti lastnemu bratu, narod proti narodu. |
Recimo hrepenenje po ugajanju bogu, ki ga bojda interpretira lepo oblečen odojek, ki živi od moraliziranja.
| Citiram: |
| Ko človek Boga ne priznava več za svojega Očeta, ki je vir in cilj njegovega bivanja, njega, ki daje smisel njegovemu življenju, postane nezmožen priznati druge za svoje brate. Nezaupanje do Boga vodi v nezaupanje do bližnjega. |
Zanimivo... tele floskule so po mojem pravi problem. Je moj sosed veren? Ga ima bog rad? Ali pa je nekakšen mutiran vampirski komunist, ki mi bo vsak trenutek prerezal vrat z industrijsko žago?
| Citiram: |
| V vsak odnos se vriva strah, strah in vrsta škodljivih reakcij: od suženjske podvrženosti nasilju, preko sovraštva, ljubosumja, želje in žeje po maščevanju. |
Ja, vem, veliko boljše je kontrolirano nasilje, recimo, hm, križarske vojne?
| Citiram: |
Trpljenje vstopa v dušo in telo človeka, razklanega zaradi nasprotujočih hrepenenj. Kar je sestavljalo globoki dinamizem človeka, njegovo vnemo za transcendenco, se sprevrača v številne poželjivosti, ki ga zaposlujejo z vseh strani in ga usužnjujejo, zapirajo v zaprt svet njegove nenasitne potrebe po uživanju.
|
Oh, zdaj sem dobil občutek notranje umazanosti, a tuširanje ne pomaga, hitro, kje lahko najhitreje postanem hlapec kakega kulta? Kam lahko odvržem plodove svojega dela, preden me požrejo grešne misli? Kje lahko prispevam k zlatim svečnikom, da bom sam jedel sirkov močnik in spal na zdravilnih tleh?
| Citiram: |
| Svoboda, se pravi spontanost prvotnega hrepenenja po Dobrem, bi morala človeka voditi v prisostvovanje blaženosti sv. Trojice; svobodna volja pa ga je pripeljala v ječo destruktivnega egoizma, individualizma in hedonizma. |
Bi raje, da nimam možganov, ambicij in poželenj, a? Najprej delo, potem pa dajanje parazitom. Jebemti sunce. Kot egocentrist bom svoj denar porabil za sebe, vi ne dobite pa NIČ.
| Citiram: |
| p. Joseph-Marie Verlinde: PREPOVEDANA IZKUŠNJA od ašrama do samostana; Maribor 2008 |
Evo, večerno sprehajanje uporniških celic...
Tule je stvar še enkrat v celoti, če bi sličajno še kdo, saj vem, da je totalno passe in da ste že vsi nad tem nivojem:
| Citiram: |
Človek je bitje hrepenenja, vendar neizmernega, neskončnega hrepenenja, ki ga lahko izpolni samo Bog. Bog je zanj najvišje Dobro, njegova končna družina. Odslej je temeljno zlo v prikrajšanosti za to Dobro, se pravi je ločenost od Boga. Zato je vsa zvijača kače v tem, da poskuša V človeško srce vnesti dvom: Je: Bog res dobrohotni Oče:, ki nas ljubi, ali je ljubosumni tekmec, ki nas usužnjuje, da ne bi odkrili, da smo mu enaki? Ko se enkrat. s pomočjo radovednosti v odnos z Bogom. vrine nezaupanje, prekinitev ni več daleč: človek izbere neodvisnost, avtonomijo. Želi leteti s svojimi lastnimi krili, spoznavati po samem sebi kaj je »dobro in hudo, drugače rečeno, odločati o svoji lastni usodi izven Boga, brez Boga, kar pomeni proti Bogu.
Ko se je človek tako odvrnil od tistega, na katerega je osredotočeno in s katerim se združuje njegovo hrepenenje, se je znašel popolnoma dezorientiran in raztresen. Številna hrepenenja, ki so se usklajeno stekala v Boga, so se razpršila v vse smeri in vsako zahteva svojo pravico ter trga človekovo srce na številne delne cilje, ki so vsi varljivi, eden bolj od drugega. Od tretjega do enajstega poglavja Geneze je opisano, kako sprijena hrepenenja napeljujejo moža proti ženi, človeka proti lastnemu bratu, narod proti narodu.
Ko človek Boga ne priznava več za svojega Očeta, ki je vir in cilj njegovega bivanja, njega, ki daje smisel njegovemu življenju, postane nezmožen priznati druge za svoje brate. Nezaupanje do Boga vodi v nezaupanje do bližnjega. V vsak odnos se vriva strah, strah in vrsta škodljivih reakcij: od suženjske podvrženosti nasilju, preko sovraštva, ljubosumja, želje in žeje po maščevanju. Trpljenje vstopa v dušo in telo človeka, razklanega zaradi nasprotujočih hrepenenj. Kar je sestavljalo globoki dinamizem človeka, njegovo vnemo za transcendenco, se sprevrača v številne poželjivosti, ki ga zaposlujejo z vseh strani in ga usužnjujejo, zapirajo v zaprt svet njegove nenasitne potrebe po uživanju.
Svoboda, se pravi spontanost prvotnega hrepenenja po Dobrem, bi morala človeka voditi v prisostvovanje blaženosti sv. Trojice; svobodna volja pa ga je pripeljala v ječo destruktivnega egoizma, individualizma in hedonizma.
p. Joseph-Marie Verlinde: PREPOVEDANA IZKUŠNJA od ašrama do samostana; Maribor 2008 |
_________________
Do you have stairs in your house? |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
