 |
PKC.si FORUMI
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Zwicky
pipika
Pridružen/-a: 01.10. 2007, 20:26
Prispevkov: 2054
|
 Objavljeno: Torek 19 Feb 2008 16:26 Naslov sporočila: |
 |
|
| exorcist je napisal/a: |
Vprašanje je,če se nekdo nad tabo sadistično izživlja, npr. govorim za elitno ameriško vojsko, če ni bolj normalno, da se zlomiš, kot pa da preživiš te hude psihofizične-pritiske podkrepljene s šikaniranjem, izživljanjem nadrejenih, poniževanjem itd.? |
Ja, se strinjam. In reagiranje na tako dogajanje nikakor ni v domeni "maminih sinčkov".
Meni se zdi, da vas večina tukaj še vedno goji mentaliteto "boys don't cry", ki povzroča moškemu spolu ogromno škode še danes. 
_________________
What can be asserted without evidence can also be dismissed without evidence. |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
oogabooga
pipika
Pridružen/-a: 16.12. 2007, 13:50
Prispevkov: 1506
|
| Objavljeno: Torek 19 Feb 2008 17:04 Naslov sporočila: |
|
|
| Romana je napisal/a: |
| Verjamem, da kak mamin sinček v vojski dobi hude travme. Če si delala v psihiatrični bolnišnici si verjetno spoznala še kakšne druge vzroke travm mladih fantov, ki so se pokazale v vojski. |
Post-travmatski stres je dejansko ena najpogostejših posledic služenja vojaškega roka v vojski, kot je bila JLA. Nekateri takšne izkušnje preživijo brez posledic, drugi posledice čutijo krajši čas in se v kratkem asimilirajo v normalno okolje, tretji se pa zlomijo. Med vsemi je dovolj "maminih sinčkov".
Pozabljaš, da je nemogoče enačiti prostovoljno služenje v vojski in prisilni vpoklic. Slednji je že sam po sebi travmatičen. Prav tako stanje v vseh kasarnah in vseh enotah vojske ni bilo enako, vse enote pa tudi niso imele iste obuke. Eni so nadrajsali znatno bolj kot drugi (na primer garda, ki ni imela le nečloveške obuke ampak tudi nečloveške poveljnike - Mrkšić je tipičen primer). Samomori so bili v JLA izjemno pogosti in za to je preprosto moral obstajati še kak razlog, ne le razvajenost.
Pri prostovoljni (plačani) vojski je stanje znatno drugačno, ker se za služenje odloča specifičen profil ljudi (čeprav jih ogromno ne prenese stvari, a imajo to razkošje, da lahko odfrlijo domov, če je zanje preveč), pri klasičnem vpoklicu pa so morali služiti vsi, tudi tisti, ki dejansko niso bili primerni za služenje vojske. Psihična pripravljenost in primernost za določen poklic/delo pa nima zveze z razvajenostjo posameznika (oziroma je ta zveza zelo, ZELO posredna, če sploh obstaja). Sama poznam par maminih sinčkov (tako na pamet štiri), ki so se krasno počutili v vojski in so nadaljevali študij na vojaških fakultetah, namesto na tistih, ki so jih izbrali po končani srednji šoli. Poznala sem pa poba, ki je prišel iz grozljivo revne družine, ki je moral na dveletno srednjo šolo, da je lahko čim prej dobil službo, ki je že doma preživljal zlorabe in tuljenje, pa si je v vojski poslal metek v glavo, ker ni prenesel pritiska. Dečko niti pogojno ni mogel biti mamin sinček, ker mame sploh imel ni.
_________________
The trouble with having an open mind, of course, is that people will insist on coming along and trying to put things in it. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
exorcist
pipika
Pridružen/-a: 28.09. 2007, 20:21
Prispevkov: 1827
|
| Objavljeno: Torek 19 Feb 2008 17:55 Naslov sporočila: |
|
|
| oogabooga je napisal/a: |
Pozabljaš, da je nemogoče enačiti prostovoljno služenje v vojski in prisilni vpoklic. Slednji je že sam po sebi travmatičen. Prav tako stanje v vseh kasarnah in vseh enotah vojske ni bilo enako, vse enote pa tudi niso imele iste obuke. Eni so nadrajsali znatno bolj kot drugi (na primer garda, ki ni imela le nečloveške obuke ampak tudi nečloveške poveljnike - Mrkšić je tipičen primer). Samomori so bili v JLA izjemno pogosti in za to je preprosto moral obstajati še kak razlog, ne le razvajenost.
|
Saj ravno nekateri ti poveljniki bi bili potrebni psihiatrične obravnave, ampak tudi psihiatrija ne pozna zdravila zoper zlobo, kot je sadizem in izživljanje nad podrejenimi. Nek nezakompleksan človek tudi ne bo zatežen. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
oogabooga
pipika
Pridružen/-a: 16.12. 2007, 13:50
Prispevkov: 1506
|
| Objavljeno: Torek 19 Feb 2008 17:58 Naslov sporočila: |
|
|
| exorcist je napisal/a: |
Saj ravno nekateri ti poveljniki bi bili potrebni psihiatrične obravnave, ampak tudi psihiatrija ne pozna zdravila zoper zlobo, kot je sadizem in izživljanje nad podrejenimi. Nek nezakompleksan človek tudi ne bo zatežen. |
Žalostno, a popolnoma resnično. Žal je pač tako, da se za visoke položaje v institucijah, kot sta vojska in policija, pogosto tepejo ravno tisti, ki so za takšne položaje najmanj primerni, da bi z nadrejenim položajem "zdravili" lastne manjvrednostne komplekse. Zaradi tega pa zlorabe trpijo tisti pod njimi...
_________________
The trouble with having an open mind, of course, is that people will insist on coming along and trying to put things in it. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
exorcist
pipika
Pridružen/-a: 28.09. 2007, 20:21
Prispevkov: 1827
|
| Objavljeno: Torek 19 Feb 2008 18:06 Naslov sporočila: |
|
|
| oogabooga je napisal/a: |
| exorcist je napisal/a: |
Saj ravno nekateri ti poveljniki bi bili potrebni psihiatrične obravnave, ampak tudi psihiatrija ne pozna zdravila zoper zlobo, kot je sadizem in izživljanje nad podrejenimi. Nek nezakompleksan človek tudi ne bo zatežen. |
Žalostno, a popolnoma resnično. Žal je pač tako, da se za visoke položaje v institucijah, kot sta vojska in policija, pogosto tepejo ravno tisti, ki so za takšne položaje najmanj primerni, da bi z nadrejenim položajem "zdravili" lastne manjvrednostne komplekse. Zaradi tega pa zlorabe trpijo tisti pod njimi... |
O tej problematiki spregovori tale odličen Kubrickov film:
Full Metal Jacket (1987)
http://www.imdb.com/title/tt0093058/
http://youtube.com/watch?v=4s9F7p3w9jQ
http://youtube.com/verify_age?next_url=/watch%3Fv%3DzeX5HSBFooI |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
oogabooga
pipika
Pridružen/-a: 16.12. 2007, 13:50
Prispevkov: 1506
|
| Objavljeno: Torek 19 Feb 2008 18:19 Naslov sporočila: |
|
|
Leonard iz filma je odličen primer, ja. Tudi poveljnik, ki sicer ni bil zafrustriran kreten, ampak je imel ravno tako oprane možgane kot vsi pred njim, in se je, kot je v vojski v navadi, do vseh obnašal popolnoma enako.
Spet: enotnega recepta za "upravljanje" s skupino ljudi ni. Ljudje smo si mentalno tako različni in se na zunanje dražljaje tako različno odzivamo, da je uniformiranost v kakršnikoli obliki vedno škodljiva za določene posameznike v skupini, sploh če so tam neprostovoljno. Prostovoljnim vojakom je jasno, kaj jih v vojski čaka, in si tega želijo, vpoklicani mulci pa so čisto druga štorija.
_________________
The trouble with having an open mind, of course, is that people will insist on coming along and trying to put things in it. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
| Objavljeno: Torek 19 Feb 2008 20:28 Naslov sporočila: |
|
|
neki najdla danes v časopisu.
| Citiram: |
Slovenka je čustveno hladna
Tor 19.02.2008
Trpljenje. Kruh. Goveja juha. Brezje. Skodelica kave. Cankar. Vse to so naši prvi utrinki, ko nekdo postavi pred nas besedno zvezo slovenska mati. Kaj je bila nekdaj, ko je iskala sina na Dunaju, vemo, kaj je zdaj in ali ima Slovenka mati nad sabo še vedno pridih nesreče in trpljenja, pa je druga zgodba. Pogled po ulicah odkriva tudi nasmehe in srečo, a kaj, ko se za štirimi zidovi dogajajo sila nenavadne stvari. Kdo je slovenska mati danes in zakaj njeni sinovi še vedno niso ponosni Slovenci?
Dr. Andrej Perko ima za sabo več kot dve desetletji sodelovanja v socialno-andragoškem modelu dr. Ruglja, od tega deset let kot koterapevt in njegov pomočnik, sam pa vodi terapevtske skupine že približno petnajst let. Po njegovem prepričanju zdaj mati kot nekdaj pleše izjemno zapleten ples. Večina ljudi, ki zaradi najrazličnejših stisk pride k njemu po pomoč, nima razčiščenega odnosa s primarno družino – z materjo in očetom. Globoka rana se pokaže zelo hitro in seveda je treba v procesu zdravljenja, urejanja očistiti in predelati predvsem nekakšen patološki odnos s starši: »Zanimivo je, da so zamere do mater veliko večje, globlje kot do očetov. Oče je lahko agresiven, alkoholik, odsoten, vendar ne rani tako kot mati. Nočem reči, da so vsega 'krive' matere, pa vendar. V družinah, ki izoblikujejo specifično patologijo, mati igra posebno vlogo. Najbolje je, da ponazorim problem in njeno vlogo kar s primerom, ki je tako značilen za Slovence: mož alkoholik je nezanesljiv, čedalje bolj razčlovečen in žena je nad njim in vsem moškim svetom globoko razočarana. Svoje razočaranje hote ali nehote izžareva v družini in tudi v širšem družbenem okolju in takšno jo vsak dan videvajo in čutijo otroci. Mnogokrat jim sporoča, da ostaja z očetom zaradi njih, da hoče dobro samo njim … Tako jim že navsezgodaj vcepi občutek krivde, da so oni tisti, ki so krivi za stanje v družini. Navadno poteka ob tem še druga oblika zlorabe otrok, zlasti sinov. Matere jih napravijo za svoje partnerje, z njimi rešujejo probleme, se pritožujejo nad očetom, jokajo in jih vežejo nase. Poudarjajo njihovo pomembnost, nenadomestljivost in tako otroci postanejo rešitelji in tolažniki matere.«
BOLEČINA SLOVENSKIH IVANOV
Takšni otroci se čutijo vse življenje dolžni skrbeti za mater in ostajajo z njo v tesni zvezi tudi potem, ko se poročijo in ustvarijo svojo družino. Vsa življenjska vprašanja denimo rešujejo z njo, in ne s svojo ženo, hčerke pa ne napravijo v življenju nič pametnega, nič takega, kar bi bilo dobro (kajti mati zna to veliko bolje). Opisana patologija se prenaša iz roda v rod, dokler se nekdo ne ozavesti in jo pretrga (a na žalost le za kakšno generacijo).
»Prve noči sem spal v izbi; včasih sem se ponoči zbudil, pa sem videl v tem, da je bila mati vstala iz postelje in da je sedela za mizo. Čisto mirno, kakor da bi spala; dlani je tiščala k čelu, njen beli obraz pa se je svetil, tudi če je bilo okno zagrnjeno in ni bilo zunaj ne lune ne zvezd. Poslušal sem natanko in sem razločil, da to ni sopenje spečega, temveč mukoma zatajevano ihtenje. Odel sem se preko glave; ali skozi odejo in tudi še v sanjah sem slišal njeno ihtenje,« piše največji slovenski pisatelj Ivan Cankar v črtici Skodelica kave in nadaljuje o svojem občutku krivde zaradi njenega trpljenja.
Mati mučenica je v slovenski literaturi 19. stoletja že skoraj zapoved. Ivan Cankar, Prežihov Voranc, Ivan Tavčar so materinski lik v kmečki povesti postavili na piedestal. Žena se je osmišljala v razmerju do moža in idealna je bila potrpežljiva, pridna in neskončno vdana svojemu možu.
Dr. Christian Gostečnik vodi Frančiškanski družinski inštitut in vsak drugi teden obišče »njegovo« šolo za starše približno 150 ljudi. Ne mara govoriti o krivdi, zanj je to veliko pretežka beseda. »Vse, ki pridejo, hlastajo,« pove Gostečnik, »a ne morem reči, da po znanju, ker tako in tako že vse vedo. Mame ne potrebujejo tujih knjig, naj berejo svoje. Mati, ki ni v stiku z otrokom, trpi. Čakati, da bodo otroci prišli do nje, je popolnoma zgrešeno. Mati je edina, ki lahko pride do otroka.«
V zgodovini, ki je učila, da »ne smemo biti veseli, ker bomo drugi dan jokali«, je presegati stare vzorce težko delo. Prav tako slovenska posebnost matere naj bi bila, da otroka ne pusti od doma. »Slovenska mati je v zgodovini pozabila, da je njena glavna naloga, da ga nauči, kako oditi, da ga opremi z vsem, da je ravno to njena sreča. In če tega ne naredi, je žalostna. Kajti ta otrok ne spada k njej. Slovenska mati mu ni nikoli pomagala, da bi odšel od doma, kajti od nje je vse odhajalo. Sodobnost je drugačna. Mati Slovenka je prešla v drugo skrajnost v osemdesetih, ko je vse naredila za otroka, a je čustveno ostala hladna. In če kaj pogrešam pri slovenskih ženskah, je to čustveni naboj. Slovenska ženska je postala liberalna, profesionalna, zelo ambiciozna, usmerjena v kariero, izgubila pa je nežnost. Mati, ki prihaja, spet prinaša pridih toplote zemlje in reliefa Slovenije, nekaj tako globokega, svetega, da lahko to samo občuduješ,« se razneži dr. Gostečnik.
OČE, KJE SI?
Psihoterapija pogosto išče razloge za družinsko patologijo. Ko se vprašamo, zakaj denimo mati ne more spustiti svojega otroka, ugotovimo, da je tudi sama dolgo skrbela za svojo mater (čeprav je bil v družini tudi oče). Kjer je žrtev mati, so običajno žrtve tudi otroci. Ti seveda težko odidejo od doma, niso ustvarjalni, ponosni, zaverovani vase.
»Pravimo, da se oblikuje odnos med materjo in otrokom 'od znotraj', med otrokom in očetom pa 'od zunaj'. Že to kaže, da je vloga matere po naravni poti drugačna od očetove. Mati naj bi bila vedno tista oseba, ki otroka zaščiti, ga varuje, mu daje občutek sprejetosti, ga brezpogojno ljubi. Njeno vlogo lahko opredelimo kot 'pokrivajočo'. Oče pa naj bi bil avtoriteta, ki otroka pripravlja na zunanji svet, ga seznanja z njegovo realnostjo, v katerem vsega tistega, kar naj bi dajala dajati mati, ni. V urejenih, zdravih družinah je vloga matere in očeta v odnosu do otrok približno tako tudi vzpostavljena, mati v svoji pokrivajoči vlogi ne podira 'avtoritete' očeta, ki mora otroka odpeljati v svet in ga nekako rešiti svojega objema,« na podlagi izkušenj ponazori dr. Perko.
Mati mora kot ključni dejavnik družinske dinamike razumeti svojo in očetovo vlogo pri razvoju otrok. »Najhuje je, če je nezadovoljna, nad možem razočarana, pri čemer vzroki niti niso pomembni,« nadaljuje Perko. »Takšna se ne more predati otroku, zlasti dojenčku, ne more se 'uglasiti na njegove potrebe'. V prvih mesecih je nedvomno najpomembnejša oseba zanj, zato lahko postane tudi najbolj škodljiva. Tu ne bi rad iskal krivcev, kajti oče mora materi omogočiti, da se bo lahko otroku v prvih mesecih popolnoma posvetila, saj je z njim dejansko psihofizično še popolnoma zlita – sta še eno.«
Razvojni psihologi vedo, da se zametki najtežjih psihičnih motenj, od psihoze do »mejnih osebnosti« in nevroze, oblikujejo v prvih mesecih in letih človekovega življenja. Prav zato je pomen matere tako bistven.
MATI V ŠTEVILKAH
Po statistiki se ženske odločajo za rojstvo otroka čedalje pozneje. V zadnjih tridesetih letih se je povprečna starost mame ob rojstvu otroka povišala za 3,9 leta. V Sloveniji prav tako živi čedalje več samskih ljudi, ob popisu prebivalstva leta 2002 je v naši domovini živelo 150.000 ljudi v enočlanskih gospodinjstvih (to število je 2,2-krat večje od podatka za leto 1948).
Slovenke sicer bi rodile, a se ne bi poročile. Vsaka sedma mama je samohranilka, malo več kot 67 odstotkov je poročenih, približno šest odstotkov ločenih, nekaj manj jih živi v zunajzakonski skupnosti.
»Imamo problem: mati ja, žena ne. Globoko v naravi je – pripadati. Moški in ženske, ki se zdaj odpovedujejo temeljni pripadnosti, poroki, čutijo izjemno tveganje pred zavezo, pred hotenjem biti ljubljen, zaželen. A želja po materinstvu je tako globoka, da je iz narave ne moreš izkoreniniti,« pove Gostečnik.
Zdaj, ko otroci odhajajo od doma veliko pozneje kot nekdaj (nekateri se še v poznih tridesetih držijo domačega ognjišča in niso sposobni samostojnega življenja), je zelo pomembno vprašanje, kdo koga čustveno bolj potrebuje, mati otroka ali otrok mamo. »Če otrok mamo,« nadaljuje Gostečnik, »potem mu bo pomagala, da bo odšel. Otroci, ki potrebujejo mamo, naredijo v puberteti vse mogoče neumnosti, da bi jo priklicali, da bi vstopila v njihov svet, da bi se znali v sebi umiriti in najti čas za razsodnost. Kaj pa ljubezen, pripadnost, hrepenenje? To si lahko dovoliš le ob umirjeni mami in s takšnim čutenjem lahko odideš. Mama, ki se ne umiri, je podivjana ženska in od nje ne moreš, ker ni miru. Ne moreš se ločiti, ker te prisesa nase, ne da bi hotela, vedela ...«
Tudi zato matere, ki pridejo k njemu in načenjajo pogovor o tem, kakšna naj bi bila hči, hitro odvrne drugam in jih naprosi, naj dajo svojo ženskost možu, same pa za hip pomislijo, kako se počutijo kot matere, ki so svojega otroka nosile pod srcem. Veliko jih nato začuti otroka, marsikatera pa ne, in potem otroci hodijo domov »iskat odgovore« vse do 60. leta. Če mati začuti otroka tukaj in zdaj, ta lahko odide. In to je njena sreča.
Dandanes starši vse prepogosto pričakujejo od otrok, da jih bodo osrečili, a to je že vnaprej izgubljena bitka. Postati mora zadovoljna gospa. Zaradi sebe in šele nato zaradi otroka.
NJENA NEDOTAKLJIVOST
Alenka Puhar je v delu Prvotno besedilo življenja orisala zgodovino otroštva na Slovenskem v 19. stoletju. Knjiga presunljivo zarisuje brazde v otroške duše, ki sta jih zaznamovali očetova vsemogočnost in materina ponižnost.
»Res je, izraz slovenska mati je prežet s toliko trpljenja in vcepljene krivde, da bi človek najraje zbežal in se skril,« pove Puharjeva. »Če pomislim na matere, ki sem jih opisala v knjigi, in na te, ki jih zdaj srečujem v živo, je za ves svet razlike. Odpoved mučeniški vlogi je gotovo najočitnejša sprememba. Mati, to je nekaj slovesnega, s tragiko zaznamovanega, in oseba, ki se jo vika. Mama, to pa je nekaj drugega ... Današnje slovenske ženske imajo otroke po tehtnem premisleku, zelo se potrudijo, da bi bile čim boljše mame, preberejo vse priročnike in knjige, posvetujejo se levo in desno, preden se odločijo. Nekoč so bile pod močnim vplivom bližnje okolice, zdaj pogledajo tudi na internet, kaj pravi La leche league in koliko se to razlikuje od nasvetov sorodnic in prijateljic.«
BODI PONOSNA NAME
Če partnerja nosita v zakon »ponotranjene starše«, imamo morda tudi možnost pospraviti s preteklostjo in starševstvu pridati nekaj tiste sveže lahkotnosti, na katero namiguje Puharjeva. Dr. Gostečnik svetuje, naj dajo matere svojemu otroku točno tisto, kar so najbolj pogrešale pri svoji mami. In kako bodo vedele, kaj to je? »Otrok bo točno to hotel!« poudari Gostečnik. »Če njena mati ni bila nikoli ponosna nanjo, bo zdaj njen otrok izzival do konca. Bodi ponosna name!«
Ob njem ima možnost, da odraste in dozori kot mati. Naj bo ženska z veseljem mama, naj ga zares začuti. Če je to njen cilj, bo osrečila sebe, kajti otrok nikoli ne more biti njen sogovornik, njen partner.
Za nas Slovence naj bi bila ena bolj bolečih resnic svetost, nedotakljivost, nezmotljivost matere. »Kje je lik očeta, kje je bog Oče, kot se sprašuje znani jungovski psihoanalitik Luigi Zoja? Skoraj polovica zakonov je razvezanih, otroci praviloma pripadajo materi. Tudi če ta ustvari novo družino, otrok tam ne najde očeta. Mati prevzema na svoje rame tudi njegovo vlogo, kar pa je nezdružljivo z njeno naravno zaščitniško in pokrivajočo vlogo. Posledice so navadno takšne, da v tej dvojnosti otroke ali zlomijo in ti nikoli ne odrastejo v samostojne ljudi ali pa se otroci uprejo in lahko zaidejo tudi na stranpota. O zmedi vlog nam nazorno priča tudi jezik: dekleta v nekaterih delih naše domovine govorijo 'na fanta'. Gotovo to pomeni neko maskulinizacijo ženskosti kot take in potem v odnosu z moškim ni prostora za ženski princip. Posledice so za odnos in torej tudi za otroke katastrofalne,« poudari dr. Perko.
TUDI JAZ TEBE
Ko se sprehajaš po slovenskih ulicah, vidiš najrazličnejše obraze. Mame, ki se krohotajo s svojimi otroki, takšne, ki jih tiho in očitajoče grajajo, takšne, ki jih tepejo in maltretirajo. Otroški obrazi so lahko polni neizrekljive žalosti ali pač neizmerne sreče in potrjenosti. Prav gotovo slovenske matere še zdaj »hodijo na Dunaj in sinovom kuhajo kavo«, a se prebujajo, ozaveščajo, dihajo.
Ena resnica pa ostaja in kljub sodobnosti pušča na materah izjemen pečat in velik občutek odgovornosti, ki ji marsikatera ženska ni kos. Dr. Perko meni, da imajo škarje in platno za »premik« v družini in odnosu do moža v rokah prav žene in matere (to menda ženske vsaj na začetku terapije težko razumejo): »Moški običajno zapustijo družinsko gnezdo, odidejo in si ustvarijo nove zveze in družine. Žene ostanejo same z otroki in težo, ki jo težko nosijo. Tako je in tu se ne bomo spraševali, ali je pravično, pošteno ali ne. Zelo pomembno je, da zna mati in žena ustvariti odnos in vzdušje v družini, da se vsi, mož in otroci, z veseljem vračajo v domače gnezdo. Ne pravimo zastonj, da je mati srce družine.«
Slovenska mama je v globini duše polna hrepenenja, na svojega otroka želi biti ponosna in vanj verjeti, a si to redko dovoli. Želela bi otroku reči: Ljubim te, a pogosto ne more. Nekje od zadaj jo še vedno preganja zaprašena misel: Če boš otroka preveč hvalila, se ti bo pokvaril. Grozljiv nesmisel. Rade bi bile ponosne, pa ne smejo biti. Slovenija ne glede na čedalje večjo prevetrenost in sproščenost še kar ne zna izkazovati čustev.
Dr. Gostečnik z nežnim sočutjem premišljuje o svoji materi. Na vprašanje, kakšna je, odgovarja, da sočutna, potrpežljiva in požrtvovalna. »A še vedno ne more do konca izreči: Rada te imam. Želi si, pa ne more. Odvrne le: Tudi jaz tebe. Tudi jaz tebe.«
Piše: Nika Vistoropski
|
vir: delo.si/Ona
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Romana
pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 15:48
Prispevkov: 1076
|
| Objavljeno: Torek 19 Feb 2008 21:17 Naslov sporočila: |
|
|
 Dober članek |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
jakačan
dr. pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 12:28
Prispevkov: 3237
|
| Objavljeno: Torek 19 Feb 2008 22:14 Naslov sporočila: |
|
|
| Romana je napisal/a: |
| Dober članek |
Drži, tudi sam sem ga čital prejle popoldne. Avtorico Niko Vistoropski poznam še iz srednje šole, je tudi sama izvrstna mama .... zato ne dvomim, da ima do teh vprašanj pravi in zdrav pristop. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
