 |
PKC.si FORUMI
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
SebastjanErlah
pipika
Pridružen/-a: 27.04. 2008, 21:15
Prispevkov: 497
|
 Objavljeno: Sreda 07 Maj 2008 20:09 Naslov sporočila: Vera |
 |
|
Apostol Pavel v pismu Hebrejcem pravi:
Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. (Heb 11,1)
Mar ni tako definiranje vere danes v dobi takšnega znanstvenega napredka, v dobi, ko se človek ne sprašuje več o biti, o bistvu stvari, v dobi, ko človek kot umsko bitje, razumljivo, bolj teži k materialnosti, kot pa k nečemu, kar se ne da videti, precej drzno?
Ker...kako lahko trdimo, da nekaj, kar ne vidimo, dejansko obstaja ali celo več, da nekaj kar ne vidimo, da ne samo obstaja, ampak da dejansko celo je? Mar ni to danes absurd? |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Tizianni
Tožidar
Pridružen/-a: 07.05. 2008, 08:38
Prispevkov: 112
|
| Objavljeno: Sreda 07 Maj 2008 20:15 Naslov sporočila: |
|
|
| ..ni absurd...ker se je kot absurd in samoumoritev... pokazal logični pozitivizem... |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
ardent
pipika
Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20
Prispevkov: 525
|
| Objavljeno: Sreda 07 Maj 2008 20:42 Naslov sporočila: Re: Vera |
|
|
| SebastjanErlah je napisal/a: |
Apostol Pavel v pismu Hebrejcem pravi:
Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. (Heb 11,1)
Mar ni tako definiranje vere danes v dobi takšnega znanstvenega napredka, v dobi, ko se človek ne sprašuje več o biti, o bistvu stvari, v dobi, ko človek kot umsko bitje, razumljivo, bolj teži k materialnosti, kot pa k nečemu, kar se ne da videti, precej drzno?
Ker...kako lahko trdimo, da nekaj, kar ne vidimo, dejansko obstaja ali celo več, da nekaj kar ne vidimo, da ne samo obstaja, ampak da dejansko celo je? Mar ni to danes absurd? |
Ni absurd. Le vsebine se razlikujejo. V bistvu niti te ne toliko, bolj izraz. Beseda dobi drugo obliko, pomen pa je ravno tako nerazumljen, kakor je bil in verjetno bo še naprej. Kdor se ne sprašuje o biti in bistvu stvari, ta sicer teži k materialnosti, vendar ne more preiti svojih teženj. To pa je tudi vse. Česar ne vidimo, pomeni, da je nekje v nas in lahko vidimo, če gledamo, ne le tipamo kot slepec. Kaj je definicija tega, kar je, vendar ne vidimo, lahko razume le, kdor izhaja iz sebe, ter se preko drugih vrača vase. Vprašanje vere pri tem ni dvomljivo. Kakšna, in v kaj ali koga, to pa je posameznikova odločitev. Ko se človek distancira od privzetih vzorcev, ko ne podlega manipulacija, ko se ne poskuša istovetiti z nečim, posledično s skupino ali združbo, vse v nameri vzdrževanja lastne duhovne lenobe, da s tem prepusti sebe samega v izoblikovanje nečesa, česar niti ne pozna. Takrat, ko vse to preseže, lahko uvidi, da so besede resnične. Resnično je vera obstoj resničnosti, katere ne vidimo, a vendarle vemo, da je povsod in celo v nas. Nič ni narobe z vero, vendar je po moje named drugoten, ne podoba slepca, ki sledi drugemu slepcu, ampak mora izhajati predvsem iz nas samih. Potem to zgleda nekako tako, kot, da gresta slepec in tisti, ki vidi skozi temo. In, ko prideta na svetlobo, eden od njiju vidi, ane.
Tole je vse skupaj le moje mišljenje, torej moji vidiki besede "vera". O pojmu pa se da še kaj povedat.
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
ardent
pipika
Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20
Prispevkov: 525
|
| Objavljeno: Sreda 07 Maj 2008 20:50 Naslov sporočila: |
|
|
| Tizianni je napisal/a: |
| ..ni absurd...ker se je kot absurd in samoumoritev... pokazal logični pozitivizem... |
A misliš s tem pozitivizem v smislu človeka kot posode, katera se izpolni z vsebino in s tem pridobi nek svoj eksistenčni smisel. Kakorkoli, človek mora vsekakor izhajati najprej iz sebe, sicer ga lastna vprašanja zmedejo in se prične istovetit z nečim, kar mu zagotavlja neko njemu smiselno smernico, četudi nejasno. Al kaj?
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Tizianni
Tožidar
Pridružen/-a: 07.05. 2008, 08:38
Prispevkov: 112
|
| Objavljeno: Sreda 07 Maj 2008 20:52 Naslov sporočila: |
|
|
| ..ne, ampak na logični pozitivizem, ki se je spoznavno in smiselno omejil le na merljivo in ošlatljivo... |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
ardent
pipika
Pridružen/-a: 22.08. 2007, 17:20
Prispevkov: 525
|
| Objavljeno: Sreda 07 Maj 2008 21:09 Naslov sporočila: |
|
|
| Tizianni je napisal/a: |
| ..ne, ampak na logični pozitivizem, ki se je spoznavno in smiselno omejil le na merljivo in ošlatljivo... |
Ja, se mi je zdelo. Mislim, da človek od začetka časov in skozi čase išče, vendar sprejema, ne, da bi našel in sčasoma zahteva zase nekaj več od samega sprejemanja. Poskuša osmisliti ta iskanja in za razlik od večnega dajanja, tudi nekaj pričakuje. Smisel svojega početja, morda? vendar se s tem ne razbremeni kolektivne dileme. Morda ravno zaradi tega te omejitve...ne vem...
_________________
Kar si, ne vidiš,
kar vidiš, je tvoja senca.
http://www.rtvslo.si/profil/ardente |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
SebastjanErlah
pipika
Pridružen/-a: 27.04. 2008, 21:15
Prispevkov: 497
|
| Objavljeno: Petek 09 Maj 2008 03:46 Naslov sporočila: |
|
|
Zelo zanimivo mi je, da je v krščanstvu na začetku vere srečanje in ne neka etična odločitev. Torej gre za osebno izkustvo. Vera izhaja iz osebnega izkustva. Vera kot odgovor na izkustvo. Ne naslanjanje na neke prazne besede, kajti črka ubija, duh pa oživlja.
Problem vere pa ni samo razpetost med vidnim in nevidnim, ampak tudi med nekdanjim in sedanjim. Vera se zdi kot nekaj nekdanjega. V tem oziru se je skušalo dogajati nekakšno podanašnjanje ali demitologizacija.
V današnjem času, ko je misel tradicije nadomestila misel napredka, je to, da se danes vežemo na nekaj nekdanjega in na to nekdanje prisegamo na nekaj trajnega...
Tisti scandalum krščanske vere je ravno krščanski pozitivizem; da ima opraviti z Bogom v zgodovini, z Bogom kot človekom.
Moramo si zastaviti drzna vprašanja v povezavi z vero, da jo lahko umestimo tudi v današnji čas. Verovati kot stati in umevati, torej končno, kakor je rekel Trubar - Stati inu obstati. 
Pojem "verovati" pomeni, da človek ne misli, kakor da so z gledanjem, poslušanjem, tipanjem izrabljene vse možnosti, ki mu pripadajo. Ne misli, da sega prostor njegovega sveta samo do tja, do koder lahko vidi in prijemlje.
Da pa to človek lahko sprejme, pa je potreben tisti korak, ki mu pravimo spreobrnjenje. To je skok v neko avanturo, v neznano, kjer te na gladini globokega morja drži samo kos lesa, medtem ko te valovi prematavajo sem ter tja.
Verovati kot stati in razumeti pa pomeni opreti se na logos, torej ratio. V veri ni nekaj, kar bi bilo iracionalno. To pa je zopet težko predstavljivo in razumljivo v današnji dobi, ki gleda skozi neko tržno-marketinško logiko storilnosti in storljivosti, kjer je pomembna le funkcionalnost in koristnost, kjer pa ni prostora za logos.
V krščanski veri je tudi videti neki, kakor jaz temu rečem, "sokratizem", to je neutrudno iskanje resnice. Temelj krščanstva, tako kot Sokratove filozofije, je postavitev človeka v odnos do temelja, do smisla, kar pa je oboje resnica, ker drugače je lahko kvečjemu nesmisel. Prizadevanje za resnico pa pomeni umevanje sveta. Torej gre za soočenje s svetom, kar pomeni, da vera ni neko slepo kopičenje nerazumljivih paradoksov. Misterij torej ne sme biti izgovor za trenutek, ko razum odpove, ampak mora biti tisto, kar omogoča verovanje kot razumevanje. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
SebastjanErlah
pipika
Pridružen/-a: 27.04. 2008, 21:15
Prispevkov: 497
|
| Objavljeno: Petek 09 Maj 2008 05:14 Naslov sporočila: |
|
|
| Citiram: |
To je skok v neko avanturo, v neznano, kjer te na gladini globokega morja drži samo kos lesa, medtem ko te valovi prematavajo sem ter tja.
|
Tole, kar sem že zgoraj napisal pa nujno pomeni tudi prisotnost vprašanja: kaj pa če...? Ali, če se spomnimo na Janeza Krstnika, ko je bil v ječi in je poslal svoje učence k Jezusu vprašati, če je on res tisti pravi. Pred tem "kaj pa če" tako rekoč ni imun nihče. In tako vprašanje je bojda celo dobro, ker varuje pred tem, da bi svojo vero (ali ateist svoj ateizem) jemali kot nekaj samoumevnega. 
_________________
http://erlah.net/
http://www.myspace.com/sebastjanerlah |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Romana
pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 15:48
Prispevkov: 1076
|
| Objavljeno: Petek 09 Maj 2008 07:30 Naslov sporočila: |
|
|
| Citiram: |
Zelo zanimivo mi je, da je v krščanstvu na začetku vere srečanje in ne neka etična odločitev. Torej gre za osebno izkustvo. Vera izhaja iz osebnega izkustva. Vera kot odgovor na izkustvo. Ne naslanjanje na neke prazne besede, kajti črka ubija, duh pa oživlja.
Problem vere pa ni samo razpetost med vidnim in nevidnim, ampak tudi med nekdanjim in sedanjim. Vera se zdi kot nekaj nekdanjega. V tem oziru se je skušalo dogajati nekakšno podanašnjanje ali demitologizacija.
V današnjem času, ko je misel tradicije nadomestila misel napredka, je to, da se danes vežemo na nekaj nekdanjega in na to nekdanje prisegamo na nekaj trajnega...
Tisti scandalum krščanske vere je ravno krščanski pozitivizem; da ima opraviti z Bogom v zgodovini, z Bogom kot človekom.
Moramo si zastaviti drzna vprašanja v povezavi z vero, da jo lahko umestimo tudi v današnji čas. Verovati kot stati in umevati, torej končno, kakor je rekel Trubar - Stati inu obstati.
Pojem "verovati" pomeni, da človek ne misli, kakor da so z gledanjem, poslušanjem, tipanjem izrabljene vse možnosti, ki mu pripadajo. Ne misli, da sega prostor njegovega sveta samo do tja, do koder lahko vidi in prijemlje.
Da pa to človek lahko sprejme, pa je potreben tisti korak, ki mu pravimo spreobrnjenje. To je skok v neko avanturo, v neznano, kjer te na gladini globokega morja drži samo kos lesa, medtem ko te valovi prematavajo sem ter tja.
Verovati kot stati in razumeti pa pomeni opreti se na logos, torej ratio. V veri ni nekaj, kar bi bilo iracionalno. To pa je zopet težko predstavljivo in razumljivo v današnji dobi, ki gleda skozi neko tržno-marketinško logiko storilnosti in storljivosti, kjer je pomembna le funkcionalnost in koristnost, kjer pa ni prostora za logos.
V krščanski veri je tudi videti neki, kakor jaz temu rečem, "sokratizem", to je neutrudno iskanje resnice. Temelj krščanstva, tako kot Sokratove filozofije, je postavitev človeka v odnos do temelja, do smisla, kar pa je oboje resnica, ker drugače je lahko kvečjemu nesmisel. Prizadevanje za resnico pa pomeni umevanje sveta. Torej gre za soočenje s svetom, kar pomeni, da vera ni neko slepo kopičenje nerazumljivih paradoksov. Misterij torej ne sme biti izgovor za trenutek, ko razum odpove, ampak mora biti tisto, kar omogoča verovanje kot razumevanje |
Tole si pa lepo zapisal, se strinjam s tabo, razen "sokratizma" - ko človek najde ne išče več, ampak ve, da je "v" - del celote, ki ji pripada in se v tem giblje in je. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
SebastjanErlah
pipika
Pridružen/-a: 27.04. 2008, 21:15
Prispevkov: 497
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Romana
pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 15:48
Prispevkov: 1076
|
| Objavljeno: Petek 09 Maj 2008 23:51 Naslov sporočila: |
|
|
| Ja, to imaš pa tudi prav. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
