Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

jakacan · pipika Pridružen/-a: 08.10. 2007, 18:14 Prispevkov: 1102

Za izhodišče jemljem Žostkov prispevek:

Prior · pipika Pridružen/-a: 29.05. 2008, 21:19 Prispevkov: 783

Bom kar jaz prvi.

Prvi korak, ki je bil ključen vsaj za mene hitrejšo ateizacijo je bila moja naglušnost. Kot mulc sem bil vzgajan v napol katoliški družini, mati in babica sta pobožni RKC pripadnici, oče je bolj agnostik, ker ne verjame v Cerkev, ampak v višjo silo(boga?). No že tale razlika med očetom in materjo je tudi svoje prispevala k minimalizaciji verovanja.
Z razvojem v osnovni šoli in seznanjenjem z biologijo, kemijo in fiziko, čeprav zadnja 2 predmeta nisem imel rad sem sčasoma spoznaval, da ni vse tako kot je v bibliji(stvarjenje, 2 človeka, blablbala).

In še najpomebneje - SOVRAŽIL SEM OBISKE NEDELJSKIH MAŠ, ker so me neizmerno dolgočasile, samo povečale razmišljanje o meni in nasploh mi je presedalo enolično ponavljanje vsako leto - božič-velika noč-mrtvi, znova znova in spet znova.

Potem sem si rekel: Do birme bom še hodil v cerkev, pomolil in nato je bilo uradno konec obiskovanja nedeljskih maš, le ob božiču, veliki noči in dnevu mrtvih.
Z vstopom v srednjo šolo sem se počasi odvajal vpliva verstev in spoznaval ostala verstva ter njihove neracionalnosti.
Če se natančno izrazim sem bil 3 leta po birmi popolnoma ateističen.

Moj oče ni imel nič proti temu, prav tako tudi mati, verjetno ji je bilo hudo, le da to ni pokazala. Možno da je temu botrovalo moje postopno odvajanje od opija - vere. In ni bilo tako hudo.
Še vedno sem isti človek, le s to razliko, da ne verujem v verstva in nisem zlahka pripravljen nasedat vsaki razlagi brez trdnih dokazov.

Da indoktrinacija ni bila uspešna se lahko zahvalim 2 večjima atributoma: moji naglušnosti in zanimanju za naravoslovne smeri, vendar zaradi zahtevnosti snovi ne morem študirati naravoslovne smeri in svoje temu prispeva naglušnost. TAko da študiram v družboslovni smeri.

C'est la vie!

jakacan · pipika Pridružen/-a: 08.10. 2007, 18:14 Prispevkov: 1102

O tem sem že pisal, pa vendar ... Rojen sem bil v kvazi verni družini, praznovali smo praznike, otroci smo "opravili" vse ceremonije (oz. smo jim morali opraviti), dobil sem nekaj daril, pri verouku sem najedal župniku z neprijetnimi vprašanji, na katera navadno ni imel prepričljivih odgovorov, ko se mi ni ljubilo k maši, so doma rekli, da moram zdržati do birme, nato pa mi ni potrebno več v cerkev, če ne bom hotel. In nisem hotel. S sredjo šolo sem se oddaljil od religije in rkc ... vse do faksa. Študiral sem namreč filozofijo, kjer sem moral "po službeni dolžnosti" prebirati vse mogoče tekste, tudi krščanske in se pri različnih predmetih srečati tudi s temi topikami (bog, religija, antropologija itd.). Enako pri sociologiji, ki je dala nekatera nova izhodišča in pojmovni aparat za soočenje s temi fenomeni - na specifično družboslovni (v nasprotju s filozofskim) način. Vse bolj sem se zavedal, da je neobstoj etitete, kot jo konceptualizira človek s pojmom bog, bolj verjeten, logičen, sprejemljiv in dojemljiv kot nasprotna, teistična varianta. Zadevo sem motril z dvojno optiko, na eni strani filozofsko, na drugi sociološko. Obe pa sta se razkrivali in me vodili v ateizem, v sekularno paradigmo, v humanizem kot sklop vrednot, ki naj jim sledim in jih podpiram. In socialdemokracijo in liberalizem. Prvi kot ekonomski, drugi kot družbeno-političen okvir. Pristal sem pri ateizmu kot politični drži.

Moja draga se sooča s podobno potjo. Sedaj je približno tam, kjer sem sam, le da se ne poglablja toliko, niti ni okrog tega tako glasna. Enako sestra in njen partner. Oče je od nekdaj apolitičen in areligiozen. Cerkev drži na distanci in mu visi do Sudana za religijo in cerkev. Ne obiskuje obredov, cerkev kritizira približno toliko kot politiko, vse skupaj pa zelo redko ... ima druge prioritete, denimo šport in druge hobije. Mati je bila precej časa indiferentna, po materini smrti (stara mati je bila verna na polno, do konca je hodila v cerkev in v župnikovem žepu puščala doberšen del svoje penzije) je začela vse bolj pogosto hoditi k maši, kar je prepoznal tudi vaški župnik (ki mu primanjkuje tako vernikov kot tistih, ki bi bili pripravljeni kaj pomagati), zato je mamo sprejel, ji ponujal razne romarske poti, ji vsake toliko podaril kakšno sveto podobo in jo vpeljeval v hierarhijo (srečala je denimo škofa, brala berilo v sami baziliki sv. Petra itd.). Doma imamo na to temo vedno razburljive in burne debate, a ostajamo vsak pri svojem.

Boga nisem nikoli srečal, čeprav sem ga nekaj časa iskal. Moja otroška Biblija je bila vir lepih ilustracij in nekaterih simpatičnih pravljic, in to je vse. Bog ni bil nikoli resna opcija, na srečo sem bil zaradi takratne nezavzetosti staršev obvarovan najhujše oblike indoktrinacije - ki so jo doživeli nekateri osnvnošolski sošolci in se še sedaj plazijo po kolenih okrog božjega groba za veliko noč in divje prepevajo ob nedeljskih bogoslužjih. Religijo razumem kot berglo za tiste, ki so se pripravljeni spijazniti, da bodo sledili mastodontski in pokvarjeni Cerkvi, v zameno za čustvene izlive, ki si jih lahko privoščijo, ko prosijo za zdravje, denar in srečo. Antropološka perspektiva, da je religija vzniknila, ker je človeka strah smrti in nepredvidljive in nerazumljene narave, se mi zdi smiselna in prepričljiva. Obstoja Boga ne izključujem popolnoma, obstaja namreč statistična verjetnost, da nekje izven in onkraj obstaja vesoljček z enormnimi možgančki, ki sestavlja DNK in jih s transcendentnim spajkalnikom sestavlja v celice, nato pa jih pošilja po vsemiru, da lahko nekega dne prestrašene opice dosanjajo svoje sanje in osmislijo svoje orgazme. In verjetnost je skoraj nična. "Bog" je predvsem vse tisto, kar Bog ni! Če je. In najbrž ni! Wink

Moja osebna etika je zbor vrednot, ki sem jih ponotranjil in vključujejo poštenje, prijateljstvo, sočustvovanje, solidarnost, sočutje, veselje do vsakršnega življenja, optimizem in pripravljenost na sobivanje. Imam kup napak in sem poln dreka, ko se mi tako zahoče in takrat, ko sem lačen. Ljubljeni mi to oprostijo, drugi me pač ne poznajo dovolj. Boga ne potrebujem, ker ne potrebujem nesmrtnosti. Zgnil bom na kupu mrtvega človeštva in ostalega živalstva, za mano pa bodo prišli novi, z istimi in novimi dilemami, ki bodo tako kot jaz na koncu posesani v nič. Če jim bomo pustili kisika in kakšen kos njive. Poslovim se lahko tudi danes, želel pa bi živeti 80 let in pol, ker imam rad poletje. Nekoč, ko bom velik in bogat, bom živel na Karibih, kjer je vse leto 27 stopinj, kjer prijetno pihlja, kjer je voda topla, kjer se pije mojito ali caipirinha (tudi kakšna druga lokacija bo ok) in kjer se okusno prehranjuje. Tam bom srečen in bom ljubil in bom seksal in bom drkal in bom ljubil in bom sovražil in bom razočaral in bom prijateljeval in debatiral z debatoljubi. Tudi brez tega pa že imam svoja nebesa, ki se jim reče moje telo in moj svet in moji ljudje in moje ljubezni.
_________________
To je Božja beseda. Bobu hvala. Mr. Green

Kozmonavt

Pri meni je bolj kot za osvoboditev ali spreobrnitev šlo za popolno odsotnost verske vzgoje. Pripadam meščanskemu srednjemu sloju, ki je kot tak najbolj uspeval ravno v komunizmu. Že stari starši so prenehali hoditi v cerkev. Stara mama je vero označila za iracionalno in v tem vztraja še zdaj, ko jo ubija pljučni rak, stari foter pa je bil navdušenec nad komunizmom, deloholik in povzpetnik, ki se je tik pred smrtjo sicer menda spreobrnil, a to so samo govorice. Druga stara starša imata v kuhinji obešen križ, vendar se njuno misijonarstvo konča na tej točki, je pa res, da sta bila oba rojena na kmetih. Mami sta se zamerila tako komunizem kot religija, oče pa je bolj nevtralen (moja polsestra je recimo krščena, a s "poganskim" imenom), a bistvenega vpliva name v času otroštva ni imel.

V osnovni šoli nismo nikdar govorili o veri ali čemur koli. Mesto pač. Izvedel sem, da nekateri hodijo k verouku, a tega niso na glas trobili. Poznali smo eno dokaj katoliško družino (mat verna do absurda, foter je imej raje meso kot post), ko sem vprašal njihovega štiriletnega sina, ki je bil deležen polnega paketa verske vzgoje, če verjame v boga, je rekel ne. To je bil iskren odgovor. Ker je bila moja mama na neki točki intelektualka, imamo doma milijardo knjig in jaz sem jih prebral res ogromno, tudi par verskih enciklopedij, kjer pa me je predvsem navdušila arhitektura. Fascinirali so me filmi o stari zavezi, ki jih je vrtela nacionalka, a sem jih metal v isti koš z grškimi epi.

Bog je za mene vedno sodil v isto kategorijo kot jamski škrati, sojenice ali tolovaj Mataj. Nekaj pozabljenega, preživelega. In do leta 2004 nisem naletel na odpor, ali pa ga vsaj nisem opazil. Govorili smo o drugih stvareh, moj najboljši prijatelj v srednji šoli je sicer bil čisti katoliški kmet, a kljub temu ni nikdar prišlo do debate, kdo ima prav, s komer koli že. Nekje po letu 2004 se je pa ali začela ta krščanska gonja ali pa sem postal bolj pozoren na svojo okolico, kdo bi vedel. Moj cimer bi recimo vedel povedati, da se je obisk cerkev nekako takrat vsaj potrojil. Na oblast so prišli kreteni, katerih moč stoji na vernikih, ki imajo povsem drugačen odnos do soljudi, kot sem ga bil vajen. Agresiven, primitivističen, antiintelektualen, nestrokoven, iracionalen.

Dobil sem vtis, da sem spregledal neko pomembno, ne bom rekel kvalitetno, plast slovenske družbe. Zato sem se tudi registriral na rkc forumih, ker so se mi zdeli kot dobro izhodišče. Hkrati sem tudi odkril literaturo Ayn Rand. In v bistvu je tako, da če sem bil nekoč nevtralen, sem zdaj naravnost nastrojen proti organizirani religiji. Tako zaradi sporočila kot zaradi retardiranega obnašanja tako imenovanih vernikov in nacionalistov in kaj še vse. Jaz se kar nekako ne morem prištevati k tem bebcem.

Po drugi strani je pa res, da me nikdar nihče ni hotel spreobrniti. Izjema so Miklavž, ki mi dal bombone in mi ukazal, da se moram naučit molit do naslednjič, a sem ga gladko ignoriral, mormoni, ki nenehno hodijo po obeh mestih, v katerih živim, in zahrbtne Jehove priče, torej profesionalci, nikdar pa kdo od bližnjih in po pravici povedano, kdor bi mi s tem težil, ni moj prijatelj, ljudje, ki jih poznam, pa imajo vsi mnenje, ki ni pobrano iz Rodetovih govorov, in tako je povsem v redu.
_________________
Do you have stairs in your house?

radovedna

Izhajam iz družine, ki je bila vedno čisto "odrezana" od vseh religij.

mriz

Jaz sem imel popolnoma nevtralno vzgojo, kar se tiče teh zadev. Nisem zasledil niti teženj za, niti proti verskim konstruktom. Nisem bil krščen, nisem hodil k verouku, tako kot nisem poslušal kakih komunistično obarvanih proti-verskih sloganov. Glede razvoja svojega pogleda sem imel popolno svobodo - sicer sem si okvirne temelje razmišljanja postavil relativno hitro, mislim pa, da sem ravno s pričetkom sodelovanja in kreganja na spletnih forumih začel bolj resno in poglobljeno utemeljevati svojo pozicijo. Hehe, mogoče bi se moral ravno najhujšim forumskim primerkom človeške neumnosti (no, najbrž tudi nekaterim soborcem) zahvaliti, da sem danes to, kar sem.

Poulet On Coq · pipika Pridružen/-a: 22.09. 2007, 17:09 Prispevkov: 829

Podobne izkušnje/izkustva kot berem zgoraj. Na ''kratko'' - malo prigod:

Z OŠ se je začel tudi obisk verouka (starost 7 let); prvi dan, ko sem prišla v župnijsko ''učilnico'', nisem nobenega poznala. Noben, ki bi hodil v moj razred ali šolo! ... Že to mi je bilo čudno in mi dalo misliti, da se bomo na kupu zbrali neki ''izobčenci'' - in kljub socializmu v 80-ih - tudi taki iz manj premožnih družin, ki nismo bili oblečeni po prvi modi in nismo imeli fancy puščic, kupljenih v Avstriji ... (ja, otrok gleda na svet tudi na tak način v tej starosti)!
Malo sem torej zamudila na ''prvo uro indoktrinacije'', vse klopi so bile že zasedene, v edini prazni klopi spredaj (tik pod razpelom) nisem hotela sedeti, zato sem prisedla k fantu v zadnji klopi. Moje dejanje je izzvalo salve smeha s strani deklic in dečkov. Dečka ob meni je bilo verjetno tudi sram: češ, kdo si pa ti? Navada je pač bila, da so deklice sedele ločeno od dečkov, čeprav je bila praksa v šoli (že) drugačna! V izogib pomanjkanju socializacije in za enakopravnost med spoloma.

Pogreznila sem se vase, in ko je vstopil katehet, komaj kaj sledila njegovim ''resnicam'' in ''napotilom'' ...

Ko sem prišla domov s te ''prve učne ure'', sem se spraševala, kaj sem naredila narobe, da so se mi vsi smejali, in se sčasoma jezila na ves svet in nase. In prišla do ugotovitve, da sem si sama kriva, ker sem zamudila in je ''zmanjkalo'' praznih klopi, druga razlaga je bila: da sem grda (fizično), tretja pa je moje dojemanje situacije še bolj intenziviralo: s tem (nesrečnim) fantom so me proglasili za par! Hahahaha ...

- Dalje, kak 3.r. pri verouku: Katehet (ki niti ni bil slab kar se podajanja ''snovi'' tiče) je imel za eno od tem vprašanje o svobodi. Kaj je svoboda? Vsi mulci so lapali, da je svoboda, da si lahko gredo v trgovino kupit sladkarije in podobne pogruntavščine svobode trga evil

Jaz na vprašanje kateheta odgovorim, da si kot svobodo predstavljam, da se lahko z atijem in mamico vsedemo v avto, ter se zapeljemo v drugo državo (ok, s potnim listom, seveda) ... In me je katehet zelo pohvalil in dodatno razložil ostalim, kaj sem mislila s tem ... Po tistem sem bila zelo ''priljubljena'' pri 'veroučnih vrstnikih'' ...

V nadaljevanju, kak 5./6. r. : pisali smo prosti spis na temo: Biti velik - kot odgovor na repliko katehetove zgodbe o enem človeku zelo nizke rasti, iz katerega se je okolica norčevala. Katehet je prosil, da napišemo, kako naj bi se ta zgodba končala po našem mnenju, na koncu pa bo prebral ''pravi konec'' zgodbe. Mulci so pisali o nekih čarodejih, ki naj bi tega liliputanca začarali v velikana in hrusta in podobne finte ...
Sama sem spis tudi zastavila domišljijsko, nekaj o tem, kako je liliputancu bog vrgel seme in mu zapovedal, da ga zasadi v zemljo in da bo čez nekaj časa zraslo drevo. In da naj spleza na drevo! Tako bo višje od drugih in še dlje bo videl v svet!

Spisov nismo oddali takoj, je pa katehet preden je do konca na glas prebral ''pravi'' konec zgodbe, poškilil k vsakemu od nas, kaj smo zapisali kot možen epilog. Kolikor sem poškilila k vrstnikom, noben ni imel nikjer omembe drevesa, eni so bili itak brez domišljije ali komaj pišoči. Katehet zaključi zgodbo in prebere iz svoje ''beležke'' znano prigodo o tem, kako je treba splezati na drevo itd. itd. Osupnilo me je, si rečem: pa saj to sem jaz napisala! Ko je zgodbo prebral do konca, je bilo verouka konec. Bila sem razočarana ... Zakaj nismo kaj več podebatirali o tem, zakaj ni omenil, da smo eni (upam, da jih je bilo več) tudi sami predvideli tak 'scenarij' ... ?!

Terna je pa še zdaj znana katehetinja v teh domačih krajih. 4. r.: izmenični pouk. In posledično izmenično obiskovanje verouka. Dopoldan nisem šla k verouku, sem ta čas doma raje gledala ŽIV-ŽAV, preden sem šla k pouku. Sploh katehetinja mi je šla blazno na živce! Nekega dne, po več mesecih mojega ''špricanja'', me mama pokliče na zagovor. Katehetinja jo je opozorila na to, da ne hodim več k verouku. Povedala sem ji, zakaj. Z mamo sva morali obe na zagovor h katehetinji. Mene sta pustili pred vrati v mrazu; po 15 minutah pride mama ven in se priskutno nekaj zahvaljuje katehetinji. Slednja me je komaj pogledala in pozdravila v slovo. Pridem domov, mama nekaj reče, da moram naslednjo nedeljo k nedeljski maši (katehetinja je beležila s čebelicami ali črnimi pikami v 'redovalnico', če nas je videla pri maši) in da moram odslej hoditi k verouku, sicer bo šiba pela. Seveda sem se ustrašila, šla k maši, se tam kar se da vidno nastavila v prve vrste. Naslednji dan pri verouku pride do mene katehetinja. Si bila pri maši? Vsa prestrašena rečem: JA! Ona: Si bila res? Tako sumničavo ... Doda: Naj ti bo! In mi da oni k*rčev insektni štempelj ... Bila sem jezna, da mi ni verjela!

Nekako sem 'dogurala' potem do zgoraj omenjenega 5./6. razreda r., birme ... Creda se nisem nikoli mogla v celoti naučiti, ob birmi sem samo nekaj momljala ... Dve leti zatem, v čisti puberteti, smo sorodniki imeli čez neko družinsko fešto (svatba) in posledično obisk maše ... tam sestrična, leto mlajša. Vsako nedeljo jo je mama gnala k maši. Namesto tega sem neko nedeljo sestrično videla, ko je bila njena mama slučajno bolna, kako se je mala izmuznila od maše in s fantom odbrzela na sladoled. Pametna punca! evil

Njena mama pa je moji ves čas očitala, da naša družina premalo hodi v cerkev ... in da je njena hči boljša oseba (? Shocked

) kot jaz ... Hmmm ... Vrnimo se k družinski fešti (svatba) in posledično obisku maše. Tam je bila torej tudi ta vrla sestrična: spet je bil na vrsti Credo , jaz sem ga v par tednih od birme pozabila še tisto malo, kar sem vedela, in sem spet nekaj momljala, ponavljala zdrave marije in bogove ... Sestrična mi prišepne privoščljivo: NE znaš moliti! In smeh ... Po maši sledi 'rajanje', in sestrična me zatoži moji in svoji mami! Seveda sem bila največji grešnik tisti dan ...

Ta ista popolna sestrična je ostala v očeh ostalih pridna, baje ni sexala pred poroko (njena mama je bila strašanko proti temu in ji je vse verjela na besedo), čeprav je mula od 13 do 18 leta starosti menjala vsaj 5 fantov. Pametna punca! Na fakulteti ni izdelala enega letnika ... in podobni scenariji v tozadevnih zgodbah.

Zakaj to omenjam?! Ker moja jeza in srd do obhajanja katoliških obredov (in RKC!) izvira iz izkusta v otroštvu/mladosti: da ni pomembno, koliko si iskren, ampak, da se ''kažeš'' , da ne izstopaš v množici ... Moje mnenje o tem je dodatno podkrepilo dejstvo, da je še ena druga (vaška) sestrična vsako nedeljo romala k maši s starši, pri 17 pa je zanosila! Poroka je bila takoj, župnik tam s stinjenimi zobmi ... evil

Vedno me je tudi jezilo, da sta se starša pri maši obnašala kot svetnika (v momentu Podajmo si roke!), isti hip, ko smo pa prišli od maše, je pa doma bila 'rabuka', kreg med staršema in neutemeljene sankcije moje malenkosti - tudi če ju je proti meni naščuvala starejša sestra, ki je zdaj zelo ''uspešna'' v lifeu ... nope

Ob odhodu na fakulteto in stiku z drugimi ljudmi, verniki in predvsem neverniki ter ob branju različne literarure sem se vedno bolj odmikala /se izogibala stikom s cerkvenimi obredi. Med študijem sem vsaj 3-x nezavedno na veliki petek pojedla salamo v sendviču! evil

Pa sem bolj v vegi smeri ...

Ob koncu študija, krepko seznanjena z manipulacijami RKC (in ostalih podobnih religij/institucij) mi je počil film, ko sem bila slučajno doma pri starših in sem prisostvovala ogledu TV-dnevnika na dan, ko je JP II. prvič prišel Slovenijo. Ko se je na Brniku sklonil in poljubil tla, sta moja ta stara dva začela neutolažljivo jokati ... Fotr je takoj navrgel eno o grdih komunistih (pa je bil sam v partiji do 60-ih let 20. st., ker je svojčas delal v prosveti!) in kako smo lahko ponosni in veseli, da nas je Vatikan prvi priznal (?!? Shocked

) ... Odvrnem, da to ni res in da jima ni zdaj treba jokati, saj papež ni nek bog, ampak človek kot mi vsi in da je vse skupaj del protokola in da predvsem drago stane slovenske davkoplačevalce ta obisk ... Sledila je očetova klofuta moji odrasli malenkosti - češ, kako si drznem ...

Po tem sem obiske domov zreducirala na 4-5 na leto po 1-2 dni maksimalno. Nikoli ne hodim domov v času pred ali med cerkvenimi prazniki!

jakacan · pipika Pridružen/-a: 08.10. 2007, 18:14 Prispevkov: 1102

_________________
To je Božja beseda. Bobu hvala. Mr. Green

fancy · pipika Pridružen/-a: 18.12. 2007, 17:42 Prispevkov: 1126

Zelo lepo napisano jap

_________________
Kdor ni ptica, naj ne seda na robove prepadov.

Poulet On Coq · pipika Pridružen/-a: 22.09. 2007, 17:09 Prispevkov: 829

Hvala, jakačan in fancy!

V bistvu ni namen sprožanje nekega sočutja, ampak, ne vem, če je že kdo naredil raziskavo o tem, kaj otrok ''vidi'' pri veroku in obiskovanju maš in podobnih ***************** ... Recimo, mene ta hip ne zanima homoerotična izkušnja (ki jo je, npr., domislila in potencirala pop-ikona Madonna) ali spolna zloraba (ki je, žal, vsakodnevna agenda kriminalistov! ) - ok, me zanima, ampak v tem hipu izpostavljam drugo plat (čeprav je pedofilija znotraj zidov RKC najhujša možna zloraba!!!), ampak, procent tistih, ki so žrtve ''povprečne'' indoktrinacije s strani RKC in njihova izkustva v zvezi s tem.

Kot sem že deloma nakazala v predhodnem emailu, kaj je mene privedlo do odpora zoper RKC že v otroških / mladostniških letih, a je trajalo, da sem se zoperstavila t. i. staršem:
- hinavščina (vernih) posameznikov
-hivaščina (zelo očitna) lastnih roditeljev!
- dvoličen odnos do materialnih dobrin (na župnijskem tekmovanju za najboljšo pobarvanko t.i. svete družine okoli božiča je 'zmagala' dečva iz veroučnega krožka, katere oče ji je v diasporni Nemčiji kupil najboljše svetleče flomastre in jih je spretno uporabila v pobarvanki ... Kar ni pravično! Vsi nismo imeli dostopa do fensi-šmensi art pomagal!)
- dejstvo, da je lastna mati bolj verjela lokalnim cerkvenim predstavnikom kot lastnemu otroku (in this case, moja mati Neutral

)
- dejstvo, da je fotr hodil k maši (kot bivši komunist), potem pa namlatil lastna otroka (!) in čez teden dni spet šel k maši
- dejstvo, da ko staršem danes to navržem, se ničesar ne spomnita, potem, se pa čudita, da me vidita le 4-x na leto ...

Vsaj verouk in cerkvena oblast, kjer sem jaz po prisili morala obhajati govedarske seanse (in to v času baje ''trdega komunizma''), je temeljila na hinavščini, vplivu lažnive diaspore, povsem bibličnem pohlepu ... in zero spoštovanju otrokovih pravic - in zero spoštovanju otrokove inteligence!

Kar skrbi, je to: v času moje indoktrinacije se o tem ni govorilo, zdaj, ko imamo internet in več televizij ipd., koliko tega napuha, hinavščine in zlorab se lahko toliko bolj obelodani in, predvsem, sankcionira?

jakacan · pipika Pridružen/-a: 08.10. 2007, 18:14 Prispevkov: 1102

Prior · pipika Pridružen/-a: 29.05. 2008, 21:19 Prispevkov: 783

Poulet, dobra zgodba in žalost za tvoje starše, ker so s tabo tako hinavsko ravnali in niso zamislili nad sabo.

Problem pri vsakem verstvu in organizacijah je, da jih ljudje vsak dan, vsako uro, vsako minuto zlorabljajo na mehek ali trd način. Za vse ljudi bi bilo bolje, da bi verjeli v neko božanstvo, nič molili, nič postavljali nesmiselne zakone, ki se jih ne morejo držat in nič pametovali - agnostično mišljenje pač.

Spoštovali bi pa zakone svoje države v kateri bivajo.
Tudi papež, ki se ima za čistega in predanega vernika ni pravi vernik, ampak je človek, ki zlorablja svojo vero vsak dan, najbolj žalostno pri tem je, da se tega ne zaveda(jo).

set · pipika Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39 Prispevkov: 2474

pizdarija, sem mela pa res srečo v life-u.
sicer za sabo 8 let verouka, ampak nobenih zatežencev doma, ki bi me vsako nedeljo teral k maši.
še takrat, ko sem šla, sem bila na koru. tam pa so bile žurke druge vrste. pinkponk miza na hodniku, prve kadilske izkušnje za marsikoga v zvoniku.....

pa še čudežno naprednega patra smo meli v 7 al pa 8 r. ko je bilo govora o sexu pred poroko, ni brezpogojno zahteval devištva. njemu se je zdelo čisto normalno, da par že sexa, če se mata rada. poroka je bla za njega sklepno dejanje.
je pa tip rekel, da tega, kar smo se pogovarjal, ne smemo okoli govort in nam je tudi razložil, da je v teoriji, ki bi jo moral poučevati, drugače.
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936)

Vili Ne-resnik · jajčk Pridružen/-a: 18.12. 2008, 05:13 Prispevkov: 34

Ko tole temo berem, se čutim kot kak antropolog pri tujem plemenu.

Sem iz socialistične družine spodnjega srednjega sloja. Starša sta obdelala zakramente v mladosti, kasneje se pa s tem nista ukvarjala. Odraščal sem v popolnoma ateističnem okolju. En sošolec v osnovni šoli je bil tak, da je hodil k verouku in smo ga zafrkavali, ampak tudi iz drugih razlogov. V razredu ni bil nihče bogat, nihče reven, vsi smo bili približno glih, sovražili smo se pa še vedno iz srca. Iz tega obdobja se spomnim, da sem se, verjetno na podlagi kakih razlag, strašno bal niča pred rojstvom in po smrti in bal sem se tudi spati, ker včasih zjutraj nič ne veš kaj se je ponoči s tabo dogajalo. Z eno od mojih babic sva šla parkrat na Žale in tudi kako cerkev sva si pogledala, da bom vedel kaj to je. Je pa ona sicer skrajno anticekrveno usmerjena, prepričana da sta bog in cerkev samo nateg (doma je bila kmečki katoliški trdnjavi). Bizarno je, da je ona najbolj duhovna oseba v moji familiji, samo mora ti razlagat o naravi, o oblakih, o lepoti tega, da si živ. Dedek je totalni levičar in komunist do konca, vse življenje voli eno in isto stranko. Ta druga babica si malo bolj vzame k srcu kaj je spodobno in me je hotela, ko sem bil mali "ugrabit" in nesti krstit. Verjetno bolj zaradi običajev kot verskih razlogov. Ostal sem nekrščen do danes.

Srednjo šolo sem preživel v naravoslovnem razredu in takrat nas je nekaj bralo Castanedo (prešpricali smo Dostojevskega), ki je bil moj prvi uvod v dualizem (to kar vidiš ni pravi svet). Skozi srednjo šolo sem začel prebirati astrologijo kot način spoznavanja sebe, tarot se mi je takrat zdel preveč naključen in intuicije nisem razumel. Sem pa takrat prebral dosti new age-a, predvsem Castanedo in Marka Pogačnika in seveda vse takrat prevedene astrološke bukvice. Hecno, šele dosti let kasneje sem ugotovil, da je bilo dosti mojih sošolcev vernih, in sicer ker so se začeli versko poročat (seveda prej kot tisti nekrščeni). Nekje na koncu srednje šole sem doživel prvi ljubezenski krah in takrat sem začel verjeti v angele. V tem obdobju sem sam sebe izmislil. Vse izhaja iz prepričanja, da misli določajo svet in da torej sebi ustvariš svet v katerem živiš. Kakih 5, 6, let kasneje po hujših življenjskih zlomih in preporodih, mi je življenje izbilo iz glave vsa prepričanja, ki so bila nerealna in mi dalo vero vase kot duhovno bitje. Del procesa so bili tudi ljudi iz new-age whatever krogov, s katerimi smo se menili vse možno, od intuicije, castanede, videnja energije (kar ne pomeni, da je kdorkoli to dejansko videl), astrologije, keltske mitologije, joge, duhovnosti, - vse to ob študiju filozofije. Skratka kup inteligentne mladeži z samoniklo duhovnostjo. Tudi kakšni bivši katoliki vmes. Tam nekje sem tudi začel prihajati v stik z duhovnimi plastmi življenja, posebno je name močno vplival Dao de Jing in uvid, da je razodetje nekaj tihega, mirnega in nič tako posebnega. Skozi oporo duhovnega sem si tudi izbil mnogo strahov, ki sem jih prinesel še iz otroštva ali pubertete, bil sem skrajno nestabilen mladostnik, danes mi pa nihče več ne verjame, da sem bil nekoč introvertiran.

S krščanstvom sem se spoznal preko Marka Pogačnika (Peti evangelij in naslednje knjige). Prej me je odbijal njihov odpor do samostojne duhovne poti in množično verovanje. Potem sem pač sam izbrskal notri dovolj reči, posebno skozi diplomo, kjer sem se ukvarjal z antično in srednjeveško mistiko. Takrat sem bil še najbolj v tem. Temo sem si pa izbral, ker sem želel delati najprej kaj iz taoizma, a mi potencialni mentor ni dišal. Tu nekje sem se tudi že skozi leta izvežbal intuicijo do te mere, da znam razbirat ljudi in da se pogosto posvetujem s kartami (imam ene par Tarot ali sorodnih kart, za resne reči uporabljam Crowleyeve). Enkrat pri pisanju naslednje diplome sem imel krajšo a intenzivno obdobje straha pred smrtjo kjer sem se na koncu odrekel dualizmu in zdaj verjamem, da je naš, "materialni" svet resničen, vsi ostali pa tudi. Od tod me je pot zapeljala v umetniške vode, kjer se še danes nahajam. Verjamem v to, da si sam ustvarjaš svojo realnost in da ne moreš hoditi po nobeni poti razen po svoji in na ta način sem tudi dobil prvo službo, super partnerko, nove priložnosti in tako naprej (življenje je res v stilu iz rok v usta, ampak gre).

Če zdaj pomislim, mi je bil ateizem vedno mrzek. Nekako nočem živeti v ateističnem svetu. Hladno in zamorjeno. Verjamem v drugačen svet in petem svet tak tudi je. To v kar verjamem pa se ne da opisat. Imam hudo paranojo da bi se dal krstiti v kakršnokoli religijo, moje bistvo je sveto in ne spada v noben okvirček in ga ne pustim odreševat, ker mi nič ne manjka in ni grešno. Prav tako verjamem v skrivnostnost sveta in vseh živih bitij. In kadar imam srečo, dober dan ali spijem zelo počasi kak čaj, to tudi vidim. Razum veselo uporabljam in sem pozitivni cinik (kot je temu rekel bivši šef), le da se njima ne pustim vodit in se ob vseh večjih odločitvah posvetujem s svojim bistvom.

Aha, moja okolica. Trenutno moja mama bere raznorazno new age knjige predvsem alternativno medicino, pa kak feng shui za zraven. Oče je do vsega malo skeptičen, a ji pusti. Sestra pa ima kar močen šesti čut.

V branje priporočam v nedoločenem vrstnem redu: Dao de Jing, Zhuang Ze, Mojster Eckhart, Heraklit, Tomaž Šalamun, I. G. Plamen, Marko Pogačnik (v kateremkoli obdobju). In Terry Pratchet. (bil sem tudi hud DnD fanatik)
_________________
Ostuda je če prideš domov in rečeš zakurite mi peč in noben ti ne zakuri peči in je februar
odidite odidite najbolj globalna ostuda je grah (Tomaž Šalamun)

mriz · Objavljeno: Petek 19 Dec 2008 16:00 Naslov sporočila:

Prior · pipika Pridružen/-a: 29.05. 2008, 21:19 Prispevkov: 783

Vili Resnik, odvisno za katerega ateista se je šlo, če je bil hladen in racionalen, potem ni nič čudnega, da imaš slabo mnenje o njem, a ne smeš posploševat na vse ateiste.

Na nek način sem jaz tak, hladen in racionalen a to ne velja za vse ostale ateiste, ki so čisto nasprotje mene.

Tudi verniki so lahko zelo nepredvidljivi, pa zaradi tega ne bomo vse posplošili na celtono versko skupnost, mar ne.

Sicer pa osebno raje gledam realni svet, njegovo lepoto, minljivost, nepredvidljivost, zanimivost na vsakem koraku in vse to lahko doživim že zdaj.

Za razliko od izmišljenega duhovnega sveta, za katerega ni nobenih dokazov, še več nekateri trdijo da po smrti nas čaka novo življenje in s čim to dokazujejo? Z ničemer, s filozofijo. Filozofija pa ne prinaša nobenih zaključkov, samo dodatne Če, Če in Če.

Raje sem med ateisti, ki so hladni in racionalni, kot pa med verno populacijo, ki blodi v svojih blodnjah o obstju angelov, duhovnosti, božanstev in zanemarjajo realni svet.

Vili Ne-resnik · jajčk Pridružen/-a: 18.12. 2008, 05:13 Prispevkov: 34

cr · pipika Pridružen/-a: 17.08. 2007, 22:25 Prispevkov: 3305

Mislim, da je tule ključna klasifikacijska točnost teh izkustev kot realnih. ŠE en "če".
_________________
________________
Every single Jedi is now the enemy of the Republic.

Vili Ne-resnik · jajčk Pridružen/-a: 18.12. 2008, 05:13 Prispevkov: 34

mriz · Objavljeno: Sobota 20 Dec 2008 02:58 Naslov sporočila:

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli