 |
PKC.si FORUMI
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
1919
pšanc
Pridružen/-a: 17.05. 2008, 15:53
Prispevkov: 110
|
 Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 20:46 Naslov sporočila: |
 |
|
| set je napisal/a: |
| nihče ne pravi, da veliko župnikov ni sodelovalo s partizani. |
Pozor: nisem napisal s partizani, ampak so podpirali slovenske domoljube in nacionalizem.
Seveda nihče ne pravi, da niso, dejansko se pa večinoma pove prvo "RKC na Slovenskem je sodelovala z okupatorjem", in potem še "razen na Štajerskem, Primorskem, Prekmurju...", seveda mi ni treba razlagati, da sta trditvi v nasprotju.
| Citiram: |
| vsi tudi vsaj približno poznamo zgodovino uničevanja Prekmurja in prekmurskih protestantov s strani RKC. |
Aja? Razsvetlji me? Prekmurci smo v bistvu bili najbolj tolerantni do protestantov od vseh Slovencev, glede na to, da smo edini, ki jih imamo. Nisem pa jaz kriv, če jih je slovensko ljudstvo zavrnilo in je bila v glavnem vera Madžarov in madžaronov, v prekmurskem ljudskem slovstvu so protestanti tarča posmeha, nikoli pa se jih ni preganjalo, v bistvu je sovraštvo do katolištva s strani protestantov precej večje, kot obratno.
| Citiram: |
| dejstvo je, da so duhovniki, ne glede na to, koga so v vojni v resnici podpirali, dejansko člani in zaposleni zločinske organizacije, ki je paktirala z nacisti.vsa čast duhovnikom, ki jim je bilo domoljubje svetejše od politike RKC. |
Uradna politika RKC je bila nevtralnost v vojni, kar so pa delali posamezni njeni člani, pa se razlikuje od dežele do dežele, od pokrajine do pokrajine. Res nesmiselno je govoriti o tem, kaj je uradno stališče, dejstva so dejstva in se jih ne da spremeniti, oz. jih spreobračati, češ to pa ni bilo stališče RKC... |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 20:47 Naslov sporočila: |
|
|
a niso bli pred in med 2.ww celo pod zagrebško nadškofijo?
RKC je namreč Prekmurje v zadnjih par 100 letih premetavala od Maribora, prek Madžarske, do Zagreba in kaj vem, česa še.
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
1919
pšanc
Pridružen/-a: 17.05. 2008, 15:53
Prispevkov: 110
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 20:49 Naslov sporočila: |
|
|
| cr je napisal/a: |
torej smo pravilno navedli da pri sodelovanju z okupatorjem izvzamemo Mb škofijo in primorsko duhovščino  ker Prekmurje bilo del Mb škofije do leta 2006, ko je bila ustanovljena škofija v MS.... |
Med vojno ni bila, poleg tega pa si pisal za sedanjost:
| Citiram: |
| najprej dajmo raziskati odgovornost RKC kot institucije za veleizdajo (izvzamemo Mb škofijo), jo ustrezno sankcioniramo..... |
Glede na to, da danes ni več del Mb škofije, bi lahko tukaj omenil še MS škofijo, ampak dobro, nima veze, ne mislim se iti tukaj nekega pikolovstva. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
1919
pšanc
Pridružen/-a: 17.05. 2008, 15:53
Prispevkov: 110
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 20:50 Naslov sporočila: |
|
|
| set je napisal/a: |
a niso bli pred in med 2.ww celo pod zagrebško nadškofijo?
RKC je namreč Prekmurje v zadnjih par 100 letih premetavala od Maribora, prek Madžarske, do Zagreba in kaj vem, česa še. |
Sombotelska škofija preden je bila priključena Jugoslaviji.
Najprej je področje današnje nove škofije v Murski Soboti pripadalo nadškofiji v Salzburgu, nato je prešlo v času kneza Koclja v njegovo kneževino, cerkveno pravno pa pod cerkveno pokrajino, ki jo je vodil sv. Metod. Po Kocljevi in Metodovi smrti je znova pripadlo cerkveni upravi salzburških nadškofov med letoma 985 in 1075. V času vladanja madžarskega kralja sv. Ladislava je leta 1094 skoraj celotno ozemlje prešlo pod upravo škofije v Zagrebu. Gornji del Prekmurja, znan tudi kot Goričko, je leta 1176 prešel v škofijo Gyoer na Madžarskem, dolnji del Prekmurja pa je ostal pod zagrebško škofijo do leta 1777, ko je cesarica Marija Terezija ustanovila v Sombotelu novo škofijo, ki je segala do reke Mure. Prekmurje je leta 1924 prešlo pod upravo mariborske škofije, h kateri je bilo dokončno priključeno leta 1964. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 20:54 Naslov sporočila: |
|
|
| 1919 je napisal/a: |
| set je napisal/a: |
| nihče ne pravi, da veliko župnikov ni sodelovalo s partizani. |
Pozor: nisem napisal s partizani, ampak so podpirali slovenske domoljube in nacionalizem.
Seveda nihče ne pravi, da niso, dejansko se pa večinoma pove prvo "RKC na Slovenskem je sodelovala z okupatorjem", in potem še "razen na Štajerskem, Primorskem, Prekmurju...", seveda mi ni treba razlagati, da sta trditvi v nasprotju.
| Citiram: |
| vsi tudi vsaj približno poznamo zgodovino uničevanja Prekmurja in prekmurskih protestantov s strani RKC. |
Aja? Razsvetlji me? Prekmurci smo v bistvu bili najbolj tolerantni do protestantov od vseh Slovencev, glede na to, da smo edini, ki jih imamo. Nisem pa jaz kriv, če jih je slovensko ljudstvo zavrnilo in je bila v glavnem vera Madžarov in madžaronov, v prekmurskem ljudskem slovstvu so protestanti tarča posmeha, nikoli pa se jih ni preganjalo, v bistvu je sovraštvo do katolištva s strani protestantov precej večje, kot obratno.
| Citiram: |
| dejstvo je, da so duhovniki, ne glede na to, koga so v vojni v resnici podpirali, dejansko člani in zaposleni zločinske organizacije, ki je paktirala z nacisti.vsa čast duhovnikom, ki jim je bilo domoljubje svetejše od politike RKC. |
Uradna politika RKC je bila nevtralnost v vojni, kar so pa delali posamezni njeni člani, pa se razlikuje od dežele do dežele, od pokrajine do pokrajine. Res nesmiselno je govoriti o tem, kaj je uradno stališče, dejstva so dejstva in se jih ne da spremeniti, oz. jih spreobračati, češ to pa ni bilo stališče RKC... |
slovenski domoljubi so bili partizani, tigrovci in ljudje, ki so jih podpirali.
poznaš ti še kake druge domoljube?
o protenstantizmu na slovenskem skozi stoletja, pa očitno nimaš pojma.
mal se poglobi v zgodovino svoje pokrajine in v imena ljudi, ki so pomagali ustvarjati slovensko identiteto, zavednost... mal pod Madžari in mal pod Avstrijci.
kako so že avstrijski vladarji delali s Prekmurjem, prekmurci in njihovo uradno in dovoljeno vero?
pokatoličevanje je bilo, tako kot marsikje, nasilno.
koliko cerkva je bilo protestantskih in nato zaplenjenih in potem posvečenih v RKC?
zgodovina, fant.
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
1919
pšanc
Pridružen/-a: 17.05. 2008, 15:53
Prispevkov: 110
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 21:10 Naslov sporočila: |
|
|
| set je napisal/a: |
slovenski domoljubi so bili partizani, tigrovci in ljudje, ki so jih podpirali.
poznaš ti še kake druge domoljube? |
Ja, moje prekmurske prednike med drugim, ki niso bili povezani z nobenimi od teh organizacij in so ohranili svoje slovenstvo in prekmursko identiteto skozi 2. sv.
| Citiram: |
| o protenstantizmu na slovenskem skozi stoletja, pa očitno nimaš pojma. |
Protestantizem na Slovenskem je širok pojem, ker je šlo v Prekmurju za malce drugačno zgodovino protestantizma, kot drugod v Sloveniji, čeprav se da najti določene podobnosti.
| Citiram: |
| mal se poglobi v zgodovino svoje pokrajine in v imena ljudi, ki so pomagali ustvarjati slovensko identiteto, zavednost.. mal pod Madžari in mal pod Avstrijci. |
In kdo so to? Evo povem ti za enega protestanta, ki ga spoštujem - Števan Küzmič, prevedel je Novo Zavezo v prekmurščino.
Drugače pa voditelji slovenskega nacionalizma so bili katoliki, prot koncu 19. stoletja, ki so imeli svojo katoliško skupino in sestavili nek politični program ter na maši v Tišini razvili slovensko zastavo. In tako se je nadaljevalo v tej tradiciji še naprej, bilo je samoumevno, da so katoliki v Prekmurju na prekmurski in slovenski strani, za protestante pa pač kakor kdo, med drugim so se povezali tudi s Turki za časa turških vpadov, ker so mislili, da jim bodo pomagali širiti njihovo vero. V obdobju konec 19. stoletja - prva polovica 20. stoletja je precej zgodb o tem, kako so protestanti madžaroni in držijo z Madžari, medtem ko so katoliki spodbujali slovenski nacionalizem.
| Citiram: |
| kako so že avstrijski vladarji delali s Prekmurjem, prekmurci in njihovo uradno in dovoljeno vero? |
Kdaj pa je bilo Prekmurje pod Avstrijo? Drugače pa tukaj se govori o slovenskih katolikih.
| Citiram: |
| pokatoličevanje je bilo, tako kot marsikje, nasilno. |
V Prekmurju? S primeri na dan, prosim. Čudno da so se sploh obdržali, če smo tako nasilni.
Aja, pa tudi "nasilno pokristjanjevanje in Krst pri Savici" argument tukaj ne prideta v poštev, ker v Panoniji tega ni bilo, ampak je šlo za simbiozo med pogani in kristjani, dokler ni krščanstvo prevladalo.
| Citiram: |
| koliko cerkva je bilo protestantskih in nato zaplenjenih in potem posvečenih v RKC? |
Ne bi vedel za nobeno iz glave, kar se tiče Prekmurja, mogoče ti veš za kakšno?
Sicer pa, malo za šalo, kaj bi katolik s pusto protestantsko 'cerkvijo'? ;)  |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
1919
pšanc
Pridružen/-a: 17.05. 2008, 15:53
Prispevkov: 110
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 21:32 Naslov sporočila: |
|
|
| Ne vidim članka-nisem prijavljen |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
set
pipika
Pridružen/-a: 20.08. 2007, 13:39
Prispevkov: 2474
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 21:35 Naslov sporočila: |
|
|
ok. limam:
| Citiram: |
GREŠNE KNJIGE NA SLOVENSKEM
Napisal/a Marjan Horvat
Prihodnje leto bomo v Sloveniji obeležili 500. obletnico rojstva velikega moža slovenskega ljudstva Primoža Trubarja, ki je v verskem prepričanju in delovanju sledil Martinu Luthru, nemškemu profesorju biblijske teologije, najpomembnejšemu reformatorju tedanje Rimskokatoliške cerkve. Na vhodna vrata wittenberške cerkve je 31. oktobra 1517 izobesil 95 tez o prenovi Cerkve in nagovarjal človeka, ki ni več hotel biti zgolj pokoren avtoritetam, ampak je pričakoval argumente, ter z vso ostrino nastopil proti prodaji odpustkov, s katerimi naj bi si ljudje kupili božje odpuščanje za grehe.
Obsodil je nepravilnosti v Rimskokatoliški cerkvi, predvsem prodajo odpustkov, neprimerno življenje duhovščine, prodajo cerkvenih položajev. Trdil je, da Bog ne potrebuje veličastnih in z zlatom okrašenih stavb, temveč vero brez hinavščine, ki se opira na razumevanje Svetega pisma. Njegove ideje so se za tiste čase z neverjetno naglico širile po starem kontinentu. Med obiskom Rima nekaj let prej je bil Luther ogorčen zaradi bogastva in pozabljenih idealov prvotnega krščanstva. Najbolj ga je motilo, da je papež sklenil denar za prezidavo Petrove cerkve v Rimu dobiti s prodajo odpustkov.
Papež se s kritiko ni strinjal in je Luthra izobčil. Njegovo dejanje so potrdili na državnem zboru rimsko-nemškega cesarstva v Wormsu, ki ga je sklical cesar Karel V. Volilni knez Friderik Modri, saški vladar, je Luthra vzel v varstvo in ga skril na svojem gradu. Tam je Luther prevajal Biblijo v nemščino, kajti ena od njegovih tez je bila, da mora vsakdo sam iskati Boga. Posredništvo duhovnika med Bogom in vernikom je nepotrebno, vernik naj se ravna po Svetem pismu. Zato morajo tudi manj izobraženi ljudje brati Biblijo v svojem, maternem jeziku.
Mož z Raščice
Med prvimi možmi, ki so Luthrov in nauk drugih protestantov prenesli – tudi v pisani obliki – med Slovence, je bil Primož Trubar, osrednja osebnost slovenskega protestantizma. V slovenskih deželah je začel delovati po letu 1530. Zavedajoč se, da mora najprej oblikovati knjižni jezik, če hoče, da bosta Sveto pismo in druga cerkvena literatura dostopna ljudem, je leta 1550 napisal in izdal Katekizem, prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku, in Abecednik, knjigo, ki z vero širi tudi pismenost. Sam je prevedel in izdal ves Novi testament in poskrbel za šolanje nove generacije ter tako sprožil začetek neprekinjenega razvoja šolstva in učne kulture v slovenskem jeziku.
Njegovo poslanstvo je nadaljeval Jurij Dalmatin s prevodom Svetega pisma. S tem je uvrstil slovenščino in Slovence med prvih dvanajst narodov, ki so lahko brali Biblijo v svojem jeziku.
Adam Bohorič pa je napisal prvo slovensko slovnico, v rabi je bila več kot dve stoletji. »Ne gre le za to, da smo dobili prvo slovensko tiskano knjigo. S Trubarjevim nagovorom ‘vsem Slovencem’, s prvimi slovenskimi besedami prve slovenske knjige smo bili Slovenci sami sebi in vsemu svetu prvič nagovorjeni ter poimenovani kot Slovenci,« pravi dr. Marko Kerševan, profesor sociologije religije na filozofski fakulteti v Ljubljani, in nadaljuje, da so Slovenci postali tisti južni Slovani, ki so bili tisočletje in več vključeni v nemško cesarstvo, večji del pod kontinuirano oblastjo Habsburžanov.
Z reformacijo so Slovenci postali tisti prebivalci habsburških dežel, ki govorijo slovensko. »Z vzpostavitvijo knjižnega slovenskega jezika je postalo slovenstvo nekaj posebnega, tisto, kar nas je razlikovalo od drugih, ne glede na spremenljivost državnih in političnih meja.« In ko se je v devetnajstem stoletju začela razvijati slovenska nacionalna zavest, ko so se iskale korenine kulture, jezika in identitete, je bilo spodbudno spoznanje, da jezik ni nekaj, kar obstaja v visoki kulturi in literaturi ali v obliki zapisanih pridig in nekaj ljudskih povesti, ampak je to jezik, ki je že v šestnajstem stoletju zmogel zadostiti ključnim merilom kulturnega jezika, saj je v njem obstajala ključna sveta knjiga – Biblija.
Kdo je bil mož, ki se je prvi lotil opismenjevanje naroda, čeprav naj bi bila ideja protestantizma, kot trdijo današnji vidni katoliški teologi, predvsem verska, a je sprožila tudi procese jezikovne in narodne identitete? Mož, ki je bil preganjan in ekskomuniciran iz Cerkve, ki je življenje končal v tujini in mu ta namenja celo več pozornosti kot Slovenija?
Rodil se je 8. junija 1508 tesarju, mlinarju in mitničarju turjaških grofov na Raščici pri Velikih Laščah. Oče, ki je bil tudi cerkveni starešina ključar, je zaprosil turjaške gospode za pristanek, da bi njegov sin Primož študiral za duhovna. Dovolili so in komaj dvanajstleten je Primož leta 1520 odšel na šolanje na Reko ter zatem v Salzburg. Po treh letih šolanja se je znašel kot osebni služabnik pri škofu Bonomu v Trstu, znanem humanistu in poznavalcu del Erazma Rotterdamskega. Pri njem se je Trubar seznanil z idejami reformatorjev.
Čez nekaj časa je Bonomo Trubarju dodelil v upravljanje župnijo Loka pri Zidanem Mostu, vendar Trubar ni dolgo ostal tam, kajti upravljanje župnije je predal drugemu vikarju, sam pa odšel najprej na Dunaj in se nato vrnil v Trst. Tam ga je leta 1530 Bonomo posvetil za duhovnika in določil za vikarja v Laškem. Ker je pridigal v duhu Erazma Rotterdamskega in seznanjal ljudi z evangelijem ter Lutrovimi nauki, kar je bilo seveda heretično, je moral zapustiti Laško in tako je leta 1935 pristal v Ljubljani.
Ker je v pridigah grajal napake Cerkve, ga je deželni glavar leta 1540 pregnal. Ponovno se je zatekel v Trst k škofu Bonomu in ta mu je dal službo slovenskega pridigarja ter se dogovoril z ljubljanskim škofom Kacijanarjem, da je Trubarja leta 1542 imenoval za kanonika. Toda škofovski prestol je v Ljubljani za Kacijanarjem zasedel Urban Tekstor, goreč katolik in hud nasprotnik reformacije. Trubarju je sicer dal službo vikarja v Šentjerneju, vendar mu ni bilo dano urediti župnijskega gospodarstva, kajti leta 1458 je moral zaradi svojega delovanja, da bi se izognil ječi, pobegniti v Nemčijo.
Na Nemškem je dobil službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, se oženil z Barbaro, hčerjo Matije Sitarja iz Kranja, ter začel snovati in udejanjati zamisli za razvoj slovenske literature. Prestopil je v augsburško vero in bil pravi protestant. Začel je uresničevati idejo o pridobivanju Slovencev za novo vero s slovensko tiskano besedo. Da bi ustregel praktičnim potrebam, je najprej sestavil katekizem in abecednik. Za osnovo knjižnega jezika je vzel govor svojega rojstnega kraja Raščice (Rašice), torej osrednje slovensko narečje, o katerem je menil, da ga razumejo vsi Slovenci. Obe knjižici sta bili natisnjeni z gotskimi črkami in sta izšli v tisoč izvodih. Abecednik z malim katekizmom pred koncem 1550. leta in Katekizem v prozi in pesmih s Flavcijevo pridigo leta 1551. Da bi se izognil preganjanju, se je Trubar podpisal kot »rodoljub ilirski« (Philopatridus Illiyricus ), tiskar pa z Jernej Škrjanec.
Po izidu prve knjige je Trubar dobil župnijo v Kemptnu ob tirolski meji. Tam je sodeloval s Petrom Pavlom Vergerijem, nekdanjim modruškim in koprskim škofom, sicer pa svetovalcem wittenberškega vojvode Krištofa. Tako mu je uspelo leta 1555 ponovno izdati Catechismus in Abecedarium, vendar tokrat v latinici, in Ta Evangeli Svetiga Matevža ter prevod Vergerijevega italijanskega dela Ena molitev tih kerščenikov (beguncev). Z Vergerijem sta se nato razšla in leta 1557 je Trubar izdal obsežno delo Ta pervi deil tiga Noviga testamenta. Vsebuje prevode evangelijev in dejanj apostolov ter dolg predgovor o naukih Lutrove vere s koledarjem (Ta slovenski koledar – prvi na Slovenskem) in Postilo, to je razlago nedeljskih ter prazničnih evangelijev. Pod zaščito barona Ivana Ungnada, bivšega štajerskega glavarja, ki je zdaj živel v Urachu blizu Tubingena, ter z dovoljenjem vojvode Krištofa je leta 1560 izšla knjiga Ta drugi deil tiga Noviga testamenta in Pavlovo pismo Rimljanom.
Sredi poletja 1561 se je Trubar na povabilo deželnih stanov spet znašel v Ljubljani v funkciji superintendanta protestantske cerkve in uspel v vseh večjih krajih na Slovenskem postaviti protestantske pridigarje. Zanimivo je, da je sodeloval s svojimi predgovori tudi pri izdaji knjig, napisanih v glagolici in cirilici. Leta 1565 pa je izdal Cerkveno ordningo (1564), to je cerkveni red za slovensko Cerkev. Z njo je posegel v pristojnosti deželnega kneza in ta je knjigo zaplenil ter Trubarja izgnal.
Potem je Trubar nekaj mesecev bival v Lauffnu ob Neckerju in se nato za stalno naselil v Derendingenu, kjer je bil župnik do smrti. Tu je leta 1566 izdal Ta celi psalter Davidov, novi Abecednik in nemško-slovenski Ta celi katehismus ter druge. Leta 1567 se je za kratek čas sicer vrnil na Slovensko in želel med turškimi ujetniki izvedeti čim več o vsebini Korana, duhovniško delo pa mu je bilo preprečeno.
Leta 1574 je v Nemčiji izdal tretji ponatis pesmarice Ta celi katehismus … inu pejsni, naslednje leto pa končal svoje življenjsko literarno in versko delo s prevodom Noviga testamenta puslednji dejl – v celoti popravljen je izšel kot Ta celi novi testament. Zadnje njegovo delo je prevod Luthrove Hišne postile, vendar jo je šele devet let po njegovi smrti izdal njegov mlajši sin Felicijan.
Umrl je star oseminsedemdeset let, 29. junija 1586 v Derendingenu, kjer je tudi pokopan.
Čigar dežela, tega vera!
Luthrov nauk se je hitro razširil med ljudmi, tudi med kmečkim prebivalstvom. Razumeli so ga, kot da je vsakdo svoboden, da ne bodo več podložni. Sledili so mu in zahtevali zmanjšanje desetine, svoboden lov in ribolov, skupno posest nad gozdovi, pravico, da sami volijo in odstavljajo župnike. Ker niso naleteli na razumevanje gospode, je v Nemčiji leta 1525 izbruhnil velik kmečki upor pod vodstvom Thomasa Münzerja, ponekod so se uporu pridružili tudi trgovci in obrtniki. Toda nemški reformator Luther ni podprl zahtev kmetov. V spisu je pozval plemstvo, naj stre uporne kmete, saj njihov upor pomeni nasprotovanje »od Boga postavljeni oblasti«. Upor so zadušili, voditelje pa usmrtili.
Nova Luthrova vera se je kljub temu dodobra utrdila v nemških deželah, in čeprav je Katoliška cerkev z ognjem in mečem nastopila proti reformaciji, je uvidela, da se bo morala nekako dogovoriti s protestanti. Leta 1555 so v Augsburgu cesar Karel V. in državni stanovi sklenili augsburški verski mir. Z njim so končali verske boje in priznali novo vero – protestantizem. Državni knezi so imeli pravico, da izberejo veroizpoved za podložnike. Mir je uveljavil načelo Čigar dežela, tega vera! (Cuius regio – eius religio). Če podložniki niso izbrali iste veroizpovedi kot njihov gospod, so se morali izseliti. Marsikje so vladarji in fevdalci z uvedbo protestantizma utrjevali svojo oblast. Enako je veljalo tudi pozneje, med katoliško obnovo.
Na Slovenskem so protestantizem večinoma sprejeli plemiči in meščani, plemstvo pa je želelo o veri odločati samo. Ob zasedanju deželnih stanov, ko se je deželni knez obrnil nanje, da bi potrdili vojaško obveznost ter višino denarnih dajatev, so skušali v zameno dobiti pravico do verske svobode. Deželni knez je bil zaradi turške nevarnosti leta 1572 prisiljen delno popustiti ter je obljubil, da ne bo preganjal plemičev in njihovih družin, če se bodo odločili za novo vero.
Te pravice pa ni hotel razširiti na mesta in trge. V resnici so tudi prebivalci mest in trgov uživali svobodo vesti ter se udeleževali protestantskih verskih obredov. Toda na Slovenskem se je dosledno uveljavilo načelo Čigar dežela, tega vera!, saj so vsi zemljiški gospodje in državni oblastniki skladno s cesarskim Dunajem ostali katoliške vere, tisti pa, ki so se opredelili za protestantizem, so se mu morali odpovedati ali pa se izseliti iz dežele, saj je protireformacija z ognjem pokončala vse in vsakega, ki se ji ni uklonil.
Tako protestantizem v Sloveniji danes neposredno in kontinuirano nadaljujejo evangeličani v Prekmurju in drugih delih Slovenije. Njihova verska skupnost šteje okoli 20.000 vernikov, ki delujejo v trinajstih cerkvenih občinah. Med protestante štejemo tudi člane manjših neoprotestantskih cerkva in verskih skupnosti: baptiste, binkoštnike in druge, ki so tudi po zaslugi izseljencev, ki so se vrnili v domovino, na Slovenskem zaživeli šele v zadnjem stoletju.
Na Slovenskem se je s krepitvijo oblasti odločnega Ferdinanda II. (nadvojvode po 1590/96 in od 1619 cesarja) tehtnica dokončno nagnila v prid katolištvu. Na to so zagotovo vplivale tudi napačne odločitve protestantov, saj se je Luteranska cerkev na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, ko je imela največ svobode in pravic, centralizirala tako, da je njen glavni voditelj, superintendant, določil za svoj glavni štab Gradec in celo v vseh treh deželah uveljavil cerkveni red v nemškem jeziku.
Tako so deželni stanovi na Slovenskem morali sami leta 1584 financirati prevod Biblije v slovenščino – izšla je v 1500 izvodih. Najpomembnejše delo slovenskih protestantov – prevod Biblije – je pripravil Jurij Dalmatin in leta 1584 je izšla v Wittenbergu. Delo bi morali natisniti v Mandelčevi tiskarni v Ljubljani, a se je moral tiskar umakniti s Kranjskega. Z izidom slovnice Zimske urice, ki jo je pripravil Adam Bohorič, je slovenski jezik dobil in potrdil svoja slovnična pravila. Da slovenščina ni le jezik kmetov in da je primerljiva z drugimi evropskimi jeziki, pa je dokazal nemški protestant Hieronim Megiser, ko je sestavil štirijezični slovar (nemško-latinsko-slovensko-italijanski).
Škof Hren z ognjem in mečem
Toda uničenje protestantizma na Slovenskem ni potekalo gladko, saj so se deželni stanovi upirali rekatolizaciji. Vrh je borba proti reformaciji doživela z nastopom vladavine nadvojvode Ferdinanda II. na prehodu iz 16. v 17. stoletje. Jeseni 1598 je nadvojvoda prepovedal protestantsko bogoslužje in zahteval, da predikanti odidejo iz mest in s trgov. Leto kasneje je ukazal plemstvu in meščanstvu, da se vrneta v katoliško vero ali pa zapustita njegove dežele.
Za Kranjsko se je čas težkih političnih in verskih pretresov, predvsem pa protireformacije začel z zamikom, a zato dosledneje. Udarna pest protireformacije sta bila ljubljanski škof Tomaž Hren in deželni glavar Jurij Lenkovič. Šestnajstega januarja 1601 sta poklicala predse vse meščane in prebivalce Ljubljane, ki so sprejeli luteransko vero, ter jim sporočila, da morajo tisti, ki se takoj ne odpovedo novi veri, v šestih tednih in treh dneh zapustiti mesto. Naseliti se ne smejo v nobeni habsburški deželi, pred odhodom pa morajo prodati vse svoje premoženje, poplačati dolgove in dati dvoru desetino premoženja.
Kmalu je Hren udaril še enkrat. Tokrat je usmeril svojo moč proti protestantskim knjigam. Triindvajsetega decembra leta 1601 so v Ljubljani na zahtevo protireformacijske komisije zbrali štirinajst vozov z okrog dva tisoč protestantskimi knjigami in jih zažgali na grmadi.
Mož, ki se je z vso odločnostjo lotil rekatolizacije, Tomaž Hren, se je rodil 13. novembra 1560 v Ljubljani. Mladost je preživel v protestantski družini, šolal pa se je v Admontu, Ljubljani in na dunajskem vseučilišču. V Ljubljani je hudo zbolel in takrat se je zaobljubil, da če ozdravi, postane katoliški duhovnik. Ozdravljen je šel v Gradec, postal duhovnik in župnik v Sekavi, potem kanonik v Ljubljani in leta 1597 škof. Za pomoč v boju proti protestantom je v Ljubljano poklical jezuite, ti so ga skupaj z brižinskim in briksenškim škofom podpirali v zatiranju drugačeverujočih. Jezuiti so prevzeli v svoje roke tudi latinsko šolo in v njej poučevali do leta 1773.
Po kranjskih mestih in trgih so bili odstavljeni protestantski dostojanstveniki, pridigarji in uradniki, druge so kaznovali z globo, zaporom in telesnimi kaznimi. Kako odločno se je škof Hren lotil dela, kaže zgodba iz Vipave. Tam niso bili ubogljivi in so se lotili celo postavitve protestantskega pokopališča. Nadvojvoda je grofoma Lanthieri zapretil s kaznijo 1000 goldinarjev, ker pa ukaza kljub temu niso izvršili, je oblast podrla pokopališče, Vipavce, ki se ji niso pokorili, pa izgnala.
Glavna protestantska postojanka je bila seveda Ljubljana. Protestante so vrgli iz mestnega sveta in po novem so status meščana lahko dobili le katoličani. Dvaindvajsetega oktobra 1598 je nadvojvoda ukazal, da morajo protestantski pridigarji in učitelji na dan objave tega ukaza (30. oktobra) pred večerom zapustiti Ljubljano in v treh dneh tudi dedne dežele. Če se ne bodo pokorili ukazu, jih čaka smrtna kazen.
Že 1. novembra se je škof Hren v sprevodu napotil v Elizabetino ali špitalsko cerkev, tam raztrgal protestantske knjige, razbil krstni kamen in maševal v cerkvi, v kateri je bilo štirideset let protestantsko bogoslužje. Deželni stanovi so se sicer potegovali za protestante, vendar brez učinka. Pridigarji so morali zapustiti Ljubljano in nekaj jih je našlo zatočišče v različnih graščinah. Protestantske šole so že prej zaprli in odpustili protestantskega rektorja ter deset učiteljev. Okrog 200 vidnih ljudi iz Koroške in Kranjske je 22. januarja leta 1599 prišlo v Gradec in se nadvojvodi Ferdinandu pritožilo zaradi preganjanja protestantov. Nadvojvoda je vse pritožbe zavrnil in jim sporočil, da ne bo nobene koristi tudi od njihove pritožbe cesarju Rudolfu II.
Usmiljenja ni bilo. Posebna komisija, ki jo je vodil škof Hren, je preganjala vse, kar je dišalo po protestantizmu. Deželni glavar je bil le orodje v njenih rokah in je udejanjal kazni v obliki visokih glob, pregnanstva in zaplembe premoženja, kakor mu je predlagala verska komisija. Ko je reformacijska komisija leta 1601 odločila, da morajo ljubljanski meščani v šestih tednih in treh dneh zapustiti deželo, če se ne vrnejo h Katoliški cerkvi, se jih je samo šest odločilo, da bodo storili ta korak. Vsi drugi so se odselili. O tem priča tudi Valvasor. Da ne bi za njimi ostala nobena sled, je komisija dala razdejati protestantsko pokopališče, leseno ograjo okrog njega pa so zažgali.
V letih 1600–1603 je Hren v svoji škofiji uničil protestantske knjige in zatrl protestantizem, preganjal in izganjal njegove privržence ter pospeševal naselitev in delo jezuitov in kapucinov. Je pa ohranil Dalmatinovo Biblijo in dobil za njeno rabo tudi papeško dovoljenje ter s tem omogočil jezikovno in knjižno tradicijo. Trudil se je ustanoviti tiskarno v Ljubljani, v načrtu je imel izdajo katehetičnih priročnikov ... Tomaž Hren si je močno prizadeval za notranjo katoliško prenovo, pri čemer sta mu bila v pomoč nova redova, jezuiti in kapucini, posebno skrb je namenil tudi vzgoji duhovnikov (vsakoletne sinode v Gornjem Gradu) in vernikov (pridige). Protestantska knjiga ga je prisilila, da je začel podobno – z besedo – utrjevati katolicizem ter uvajati domači jezik v nekatere oblike bogoslužja in cerkvenega življenja.
Moralno in gmotno je podpiral prenovo ter zidavo zanemarjenih ali poškodovanih svetišč: za ljubljansko in gornjegrajsko stolnico je priskrbel nove oltarje in slikarije, v Nazarjah je dal sezidati lavretansko kapelo, številnim cerkvam je daroval slike in oltarje. Zavzemal se je tudi za cerkveno glasbo, naročal nove orgle in dopolnjeval zbirko glasbenih partitur z deli najvidnejših skladateljev.
Škof Tomaž Hren se je prepričal, da so protestantje največ dosegli s slovenskimi knjigami. Zato je poslovenil berila in evangelije za vse leto ter jih izdal na lastne stroške, da bi jih razširil med ljudstvom. Ker se je izkazal v boju proti »krivi veri«, ga je Ferdinand II. leta 1614 poklical v Gradec in tam je nadaljeval rekatolizacijo. Ker je razstreljeval cerkve in sežigal knjige ter uničeval protestantska pokopališča, je bil tipičen predstavnik »vojskujoče se cerkve« in je dočakal, kakor piše zgodovinar Orožen v svojem delu iz leta 1902, »plod svojega delovanja, popolno zmago katolicizma na Kranjskem; umrl je v Gornjem Gradu 10. februarja leta 1630 in ostal vseskozi zvest svojemu škofovskemu geslu Terret labor, aspice praemium! (Trud plaši, glej na plačilo!)«.
V prvem desetletju sedemnajstega stoletja je bila pri nas – tako kot v nekaterih drugih deželah – reformacija premagana. Ko pa je cesar Rudolf II. leta 1609 s cesarskim pismom dovolil češkim protestantom versko svobodo in jo je tudi nadvojvoda Matija dal avstrijskim protestantom, so se tudi protestantje na Slovenskem nadejali verske svobode. Vendar jih je nadvojvoda odpravil z žuganjem. Ko je Ferdinand II. nasledil cesarja Matijo, je leta 1627 na Dunaju odločil, da izženejo nekatoliške in razkolniške pridigarje ter učitelje.
Odločilen je bil cesarski ukaz iz leta 1628, da morajo vsi protestantski in sploh nekatoliški plemenitaši ter njih družine čez leto zapustiti Kranjsko. Nekaj plemenitašev se je vdalo in prestopilo h katoliški veri, večji del pa se je izselil iz domovine v Nemčijo, nekateri tudi na Češko, Ogrsko in Avstrijsko. Kranjska je s tem zopet postala izključno katoliška dežela.
Toda navkljub uspehom protireformacije, ki je z vsemi sredstvi preganjala protestantstvo s slovenskih tal, je treba poudariti, da smo Slovenci s protestanti in Trubarjem postali Evropejci ter prvi med evropskimi narodi dobili po zaslugi protestantov Sveto pismo v slovenskem jeziku.
Cankar na grmadi
Ker se je že škof Hren zavedal pomena literature za »narodovo zdravje«, ni čudno, da so tudi njegovi nasledniki posvečali veliko pozornosti vsebini knjig. Med njimi je bil ljubljanski nadškof Anton Bonaventura Jeglič, ki se je rodil 19. maja 1850 pri Pogorevčku v Begunjah na Gorenjskem. Novo mašo je pel 1873. leta in bil po njej postavljen za kaznilniškega kurata v begunjskih zaporih. Pot ga je zanesla v Bosno in Hercegovino, tam je bil v Sarajevu 12. 9. 1897 posvečen za naslovnega škofa siunitskega, cesar Franc Jožef pa ga je 11. 2. 1898 predlagal za ljubljanskega škofa namesto znamenitega Jakoba Missie.
Vatikan ga je potrdil 24. 3. 1898, ljubljansko škofijo pa je prevzel v posest 22. 5. 1898. Vodil jo je do upokojitve leta 1930, ko se je umaknil v Gornji Grad. Leta 1932 se je preselil v samostan k cistercijanom v Stično in 2. julija 1937 tam umrl.
Škof Jeglič je vodil ljubljansko škofijo v razburkanih letih, ko je bila tudi na slovenskih tleh svetovna morija. Po njej so se na novo risale meje in Slovenija je prišla v sestavo Kraljevine Slovencev Hrvatov in Srbov, to so kasneje pod Karađorđevići preimenovali v Kraljevino Jugoslavijo. Objavljal je poslanice, pastirska pisma, uvedel seje dekanov in prirejal škofovske sinode; spodbujal verske in posvetne organizacije, razne bratovščine in Marijine kongregacije; slovenskemu narodu pa je znan kot mecen šolstva, branitelj narodnih pravic ter pisatelj knjig verske in vzgojne vsebine. Med zelo pomembnimi pridobitvami za RKC je bila ustanovitev Zavoda sv. Stanislava, škofijske gimnazije in konvikta v Šentvidu nad Ljubljano, Jeglič jih je odprl jeseni 1905, v letu 1914 pa so prvi dijaki te gimnazije opravili maturo.
V zgodovino se je vpisal tudi po famozni odločitvi, povezani s pesniško zbirko Ivana Cankarja Erotika, ki naj bi razburjala in pohujševala ljudstvo. Danes povsem nedolžne pesmi, ki v slovenski literaturi niso dobile omembe vrednega mesta, če seveda odmislimo Jegličevo potezo, ki je razhudila tedanji liberalni svet, so se znašle v rokah škofa in ta se je odločil tako kot njegov predhodnik Hren, da dobijo mesto na grmadi. Toda Jeglič je najprej odkupil večino Erotike, ki je izšla v 700 izvodih, in nato knjige lastnoročno zažgal v knezoškofovskih pečeh.
Zgodovina mu ni oprostila tega dejanja, Cankarju pa je pravzaprav naredil uslugo in reklamo, saj je ta v pismu Aškercu zapisal: »Toda moja zbirka nikakor ni za zmirom pokopana; prihodnje leto izide vsekakor – pregledana in pomnožena. Nekatere stvari jo jako kazijo; najmanj deset pesmij je popolnoma nepotrebnih ... Zložene so bile pred leti in takrat sem jecljal, ne da bi mogel povedati polovico tega, kar sem čutil. Škof je napravil uslugo tudi meni samemu.«
Še enkrat se je vpisal v zgodovino po neprijaznem odnosu do umetnosti. V nedeljo, 10. septembra 1905, je Ljubljana dobila Prešernov spomenik in na trgu pred Tromostovjem se je trlo ljudi. Ko je izzvenela kantata Slava Prešernu, je na oder stopil slavnostni govornik dr. Ivan Tavčar. V svojem govoru pred poslušalci ni razgrnil pesnikovega življenja, saj – kot je dejal – je ponižno življenje Franceta Prešerna znano vsakemu, komur so prešla v kri ponosna njegova dela, ampak je na široko poudarjal njegove zasluge in dolžnost Slovencev, da se mu oddolžijo s primernim spomenikom.
A slovesno odkritje Prešernovega spomenika ni moglo preglasiti razdora, ki je nastal tiste dni v javnosti. Škofijski dvorec in hiše kanonikov niso bile okrašene kot večina ljubljanskih stavb, kajti škof Jeglič se ni strinjal z zasnovo spomenika in Julijino goloto na njem. To je nazorno povedal tudi klerikalni časopis Slovenec 12. septembra 1905 in razložil, kako brezglavo so delali kip, saj po njegovem Prešernova podoba ne vzbuja navdušenja. »Ta Prešeren, ki tam stoji, se nam bi zdel kak velik državnik, samozavesten vladar, če ne bi vedeli, da naj predstavlja rahločutnega liričnega pesnika ... Nesrečna Muza na vrhu pa se vidi v kaj čudni obliki. Tisti plašč, ki ji ga spredaj manjka, jo od strani zakriva tako, da se zdi, kot bi čepela velika žaba na skali,« je pisal Slovenec.
Škof Jeglič je tri dni po odkritju spomenika pisal tedanjemu ljubljanskemu županu Hribarju: »Blagorodni gospod! Dne 10. septembra odkriti Prešernov spomenik ima nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varih krščanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spominek odbral, še bolj obsojam, da ga je mestna ljubljanska občina sprejela in v svoje varstvo vzela, najbolj pa obsojam, da se je nesramni kip postavil ravno pred cerkev, posvečeno prečisti Devici in Materi Božji Mariji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola. ... Prosim Vas, gospod župan, prosim občinski odbor, odstranite pohujšanje, odstranite razžaljenje Božje, izvolite ta ... kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim spodobno oblečenim.«
Škofov poziv je naletel na gluha ušesa in tudi časi so bili drugi, saj bi se Jegličev predhodnik zagotovo s kladivom znesel nad spomenikom, tako kot je storil s protestantskimi krstilnicami, pokopališči in knjigami. Podoba gole pesnikove muze pa še danes krasi kip in prav nič ne moti ljudi.
»Prepovedani župnik« iz Libelič
Leta 1904 je izšlo zanimivo delo župnika iz Libelič Antona Vogrinca Nostra maxima culpam s podnaslovom Kriza Katoliške cerkve, njeni vzroki in predlogi za izboljšanje. Delo je napisano v nemščini in kar nekaj desetletij je moralo preteči, da je zagledalo luč sveta tudi v slovenskem jeziku. Sicer so po toliko letih od objave knjige marsikatera Vogrinčeva razmišljanja o spremembah v Katoliški cerkvi z drugim vatikanskim koncilom postala stvarnost, kar velja še posebno za mašne in druge obrede v narodnem jeziku, druge – celibat in odnos klerikov do politike – pa bodo morale počakati na ugodnejše čase in bržkone na kakšnega novega papeža Janeza XXIII. Vogrinčevo delo je rimska kongregacija uvrstila na seznam prepovedanih knjig. Libeliški župnik je edini med Slovenci, ki je doživel to »čast« v novejši zgodovini.
Vogrinec v svoji knjigi namenja sorazmerno veliko pozornosti predvsem celibatu in odnosu Cerkve do politike. Celibata se loti z opozorilom, da v latinski Cerkvi duhovniki živijo samski, torej so vzdržni. Ker gre za nenaravno zahtevo, opozarja, da nekateri trdijo, da Cerkev zahteva le neporočenost, ne pa tudi vzdržnosti duhovnikov, in kaj prikladno je opravičilo: ljudje smo! Po Vogrinčevem mnenju takšni duhovniki delujejo nepremišljeno in povzročijo več škode kot koristi. Ker celibat ni dogma ali verska resnica, ampak le cerkvena zapoved, je po mnenju Vogrinca treba o tej zapovedi resno razmisliti, saj so razlogi, ki jih Cerkev navaja za ohranitev celibata, neprepričljivi, marsikateri sploh ni resničen.
Libeliški župnik v knjigi omenja apostola Pavla, ki ga zagovorniki celibata nenehno citirajo, vendar ne v celoti, saj zamolčijo tisti del njegovega pisma Korinčanom, v katerem pravi, da je za duhovnike »bolje poročiti se kot biti zasvojen od močne, žgoče sle«. In ker pravi, da bi bilo bolje poročiti se kakor grešiti in trpeti od žgočega poželenja, ki škoduje duši, Vogrinec opozarja, da so zaradi nenaravnosti celibata lahko poleg čutnega območja prizadete druge dejavnosti duhovnika. Zaradi strasti lahko slabita telesna energija in veselje do dela. Zato je lahko neporočenost duhovnikov le relativno boljša in apostolova želja je le dober nasvet.
Neporočeni naj bi bili le tisti duhovniki, ki se jim ni treba bati »ognja v duši«. V cerkvenih krogih sploh ne marajo slišati, da je celibat vsiljen, ker se vsak prostovoljno odloči za duhovništvo. Celibat je dosmrtna pogodba, ki jo duhovnik sklene z obljubo pri posvetitvi. Pogodbena snov je dosmrtno obvladovanje spolnega nagona. »Ta predmet pogodbe pa je tak, da ga ima razmišljajoči sodobni svet za nenormalnega, četudi so z njim želeli doseči dober namen,« je zapisal Vogrinec.
Cerkev je, predvsem v preteklosti, obravnavala priležništvo kot grešno občevanje, skupno bivanje neporočenih parov je zbujalo pohujšanje. Zato so duhovniki obsojali koruzništvo, vendar so pogosto dobili takšen odgovor: »Ko boste vi odpustili svojo kuharico, bom jaz odpustil svojo gospodinjo. Vi ne priznate, da bi se pri tem godilo kaj grešnega, jaz ne bom dovolil take obsodbe v svojem primeru. Iz mesa sva končno oba.« Duhovniki in njihovo ravnanje so vsem na očeh, a so dovolj inteligentni in spretni, da jih ne zasačijo in flagranti tako kot grešnico v evangeliju. Sumničenja zaradi skupnega bivanja z gospodinjami ni mogoče preprečiti.
Vogrinec niza v svoji knjigi moralne in druge razloge, ki so v prid odpravi celibata, ter dokazuje napačnost domneve, da bi žena ovirala duhovnika pri poklicnih dolžnostih. Ko dokazuje, da ima tudi v običajnem življenju poroka na človeka velik vpliv, ker postane življenje ljudi z družino popolnejše, dodaja, da bi številni duhovniki mnogo resneje pojmovali svoj poklic, ko bi jih podpirala pobožna soproga. Bilo bi manj pohujšanja, saj bi »skrbna žena obvarovala duhovnika pred zlomom, na primer pred pitjem in srdom«.
Po Vogrincu je neporočenost plodnejša za delo pri tistih duhovnikih, ki imajo dovolj moči in so si zastavili visoke življenjske cilje, kar velja še posebno za misijonarje, ki morajo po njegovem prepričanju ostati neporočeni. Drugi, ki imajo »ogenj v duši«, naj se poročijo pod določenimi pogoji. Dovoljenje za poroko bi jim moralo dati župnijsko občestvo, kjer duhovnik deluje, župnije bi se morale izjasniti, ali so za poročene ali neoženjene dušne pastirje. Tudi cerkvene oblasti bi morale, po preveritvi nevestine karakteristike in njenega premoženjskega stanja, dati dovoljenje za poroko, da se duhovnik ne bi poročil z neprimerno osebo.
Vogrinec sklene svojo raziskavo o celibatu takole: nobenega duhovnika naj ne bi silili k sklepanju zakonske zveze. Celibat je treba razumeti kot dober svet za tiste, ki so si zadali višje cilje in čutijo v sebi dovolj moči, da ga živijo popolnoma neoporečno.
Na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, ko so Evropo obvladovale krščansko usmerjene stranke, saj so bile socialdemokratske, da ne govorimo o komunističnih, v povojih, Vogrinec opozarja, da je prva in poglavitna naloga klera versko izobraževanje ljudi. »Kdor pa meni, da bo prišel do verskih uspehov s pomočjo politične oblastnosti, je podoben tistemu, ki bi od učencev zahteval reševanje praktičnih nalog, ne da bi jih prej naučil osnovnih znanj in pravil.« Menil je, da duhovniki lahko pomagajo vernikom pri političnem opredeljevanju le v tistih zadevah, ob katerih se zdi ogrožen versko-nravni blagor, pridobivanje ljudi za kakšno politično stranko s sklicevanjem na vero pa ne prinaša trajnega uspeha.
Zanimiv je njegov dvom, da so zagovorniki krščanskih strank tudi prepričani kristjani. Nasprotno: po njegovem mnenju krščanske stranke ob »katoliški cerkvi čutijo nekaj, kar jim v njej ne prija in jih ne more nagniti k posebni ljubezni do nje. Ta občutek izražajo z bolj prikritimi, plašnimi pozivi k reformi.«
Cerkev tako ali tako ni imuna proti zlorabi politične moči in tudi njene napovedi, da se bo umaknila iz politike v zakristijo, ko bo dosegla nekatere cilje, so smešne, saj bi se kler moral nato še posebno posvetiti politiki, da ne bi izgubil oblasti in pridobitev. Po Vogrinčevem mnenju duhovniki nikakor ne bi smeli propagirati samo nekaterih strank in drugih zavračati, saj s tem ljudi razdvajajo, namesto da bi jih povezovali. Pri tem dodaja, da so »pristaši stranke dušnega pastirja pogosto ljudje, ki se pridružujejo duhovniku iz čiste želje po dobičku in vselej ne veljajo za posebej verne«. Precej ljudi, zlasti bolj izobraženih, v politiziranju klera ne vidi toliko težnje k širjenju pristne religioznosti s politično močjo, ampak prizadevanje za gospodovanje ljudstvu.
Kot rdeča nit se vleče skozi to poglavje Vogrinčevega razmišljanja nevarnost duhovnika kot politika, ki pozablja »na krotkost«, kar prinaša s seboj že narava politike, ki raje hrani strasti. Opustošenje, ki ga povzroča takšno delovanje, je pogosto hudo. Politični razklanosti sledi verska. Duhovnik, ki je s političnim ščuvanjem razdvajal duhove in je po povzročeni zmedi zapustil svoje mesto, velja za junaka tudi v cerkveni hierarhiji, tisti pa, ki s pastirsko palico sledi vsaki ovčki – očitno tu Vogrinec misli na svoje delovanje – nič ne dela in bolj škodi kot koristi.
Takšno sodbo je o Vogrinčevem pastirovanju izrekel eden izmed duhovnikov. Ob koncu razmišljanja postavi vselej aktualno vprašanje: »Ali bi bila politika sploh potrebna, ko bi se Cerkev usmerila k verskemu premirju s spremembo dosedanje taktike in številnih zunanjih uredb, posebno pa z zadostnim podukom? Saj vendar razpolaga z resnico, zakaj naj bi ji ne bil zagotovljen uspeh brez politike?«
Vogrinec ugotavlja, da je kler kriv za to, da spoštovanje do Katoliške cerkve in njenih naukov vedno bolj plahni. Čeprav izpolnjuje svoje obveznosti, ne najde načina, kako bi se ločil od sistema, ki zapoveduje sredstva, s katerimi ne more uspešno izpolnjevati svojih dolžnosti. Dr. Vekoslav Grmič je v predgovoru k slovenski izdaji iz leta 1996 zapisal, da »gre za strukture, ki bi se morale spremeniti. Avtor zato preiskuje sistem in nakazuje spremembe, ker iskreno ljubi Cerkev in ji hoče dobro.«
Libeliški župnik sam pravi: »Na Cerkev ne mečem kamenja, ampak želim polagoma zbrisati prah, ki se je sčasoma nabral na njej, da bi zablestela v vsej svoji lepoti.«
Vogrinec je pričakoval odpor do svojega razmišljanja, kajti »nekateri so se v zdajšnje cerkvene razmere tako vživeli, kakor se je kakšna stara mamka navadila na neko, sicer neokusno, vendar ljubo ji obleko iz starih dobrih časov. Še sanjarijo o silni moči Cerkve in si zatiskajo oči, če na dobro mater pada udarec za udarcem. Brezčutno gredo mimo kipa Giordana Bruna, ki je obrnjen proti Vatikanu štel leta, ki jih bo papež v tej palači še smel prebiti (…)« Vedel je, da njegovega dela cerkvena hierarhija ne bo sprejela odprtih rok, čeprav je delo napisano umirjeno in s čutom za odgovornost.
Toda njegov ostri ton o šibkosti verskega pouka v cerkvah in šolah, utemeljevanje potrebnosti reform v liturgiji, cerkvenem petju, nekaterih zakramentih, postu in celibatu ter zavzemanje za sodelovanje vernikov pri cerkvenih opravilih in odprave pobožnih razvad v letu 1904 med duhovščino niso naleteli na mnogo privržencev. Bržkone je bil njegov poziv, da se Cerkev poveže z brezpravnim delavskim slojem in pospešuje izobrazbo preprostega ljudstva ter se otrese konzervativnosti, kaplja čez rob.
Zato je rimska kongregacija uvrstila Vogrinčevo knjigo na Index librorum prohibitorum in avtor je moral 22. junija 1904 v Celovcu podpisati izjavo: »Zelo ponižno spodaj podpisani preklicujem vse skupaj in posamič, kar sem napisal in izdal pod naslovom Nostra maxima culpa. Vse napačne in zmotne misli, ki jih vsebuje ta knjiga, zavračam in se brez ugovora v vseh podrobnostih podrejam sodbi Svete kongregacije, sledeč dekretu, izdanem 3. junija 1904. Nadalje zelo obžalujem, kar sem zaradi objave te knjige zagrešil in z njo pohujšal ljudi. Skesano obljubljam, da ne bom nikoli več izdajal knjig ali spisov brez potrditve ali dovoljenja cerkvenih predstojnikov, ki so za to odgovorni.«
Na Slovenskem takrat Nostra maxima culpa s podnaslovom Kriza Katoliške cerkve, njeni vzroki in predlogi za izboljšanje, ni dvignila veliko prahu. Le katoliški filozof Aleš Ušeničnik je v Katoliškem obzorniku obsodil Vogrinčeva razmišljanja, zato ker »so se polastili knjige liberalni listi, in pravili so tudi, da se je knjiga močno razširila med slovenskim dijaštvom«. Čeprav ji priznava tudi dobre misli, je »duh, ki navdaja knjigo, bloden, in ko bi knjiga imela kak uspeh, bi bil ta uspeh nesrečen in kvaren«, ter pribija, da so Vogrinčeve trditve take, »da jih moramo najodločneje zavreči«.
Po Ušeničnikovi sodbi mora namreč tisti, ki zares ljubi Cerkev, o njej drugače govoriti kot Vogrinec. Pokazalo se je, da je Ušeničnikova presoja zmotna, kajti Vogrincu so dale prav poznejše reforme v Katoliški cerkvi, in tudi zmeraj bolj jasne razprave o celibatu ter odnosu klera do politike vse bolj pritrjujejo libeliškemu župniku. Bil je kot petelin, ki je prezgodaj zapel, a ga na srečo zaradi tega niso dali v krop.
Okvir
Luthrova kritika je naletela na odprta ušesa v vseh slojih prebivalstva. V njegovih naukih so našli možnost, da verski boj povežejo z drugimi zahtevami. Prebivalci najnižjih slojev so upali, da bodo z reformacijo dobili pravo krščansko ureditev, kjer bodo vsi ljudje enaki, da bo odpravljeno podložništvo (tlaka, dajatve). Meščanstvo in plemstvo sta v reformaciji videla možnost, da okrepita svojo moč proti katoliškemu vladarju ter se polastita cerkvenega premoženja.
Okvir
Primož Trubar je v svojih pridigah grajal napake Cerkve, zato je moral zbežati s Kranjskega v Nemčijo, tam se je odpovedal katoliški veri. Kljub delovanju na tujem ni pozabil na svoje »ljube Slovence«. Kot Luther se je zavedal, da je za učenje vere najboljše Sveto pismo v domačem jeziku. Leta 1550 je izdal Katekizem in Abecednik (prvi slovenski tiskani knjigi). Da bi oblikoval osnovo knjižnega jezika, se je oprl na govor osrednjega slovenskega prostora. Po vrnitvi v Ljubljano je izdal še Slovensko cerkovno ordningo, cerkveni red. Z njo je slovenščina postala jezik cerkvenih obredov, verskih opravil in nauka. Zaradi tega dela se je moral dokončno izseliti s Kranjskega, ker je deloval v nasprotju z določili augsburškega miru.
Okvir
Primož Trubar je napisal: Katekizem in Abecednik, Ta evangeli svetiga Matevža, Ta prvi dejl tiga Noviga testamenta, En regišterc … ena kratka postila (O zidavi cerkva), Slovenska cerkovna ordninga, Ta celi katehismus, eni psalmi inu … pejsni, Tri duhovske pejsni, Ta drugi dejl tiga noviga testamenta, Sv. Pavla ta dva listi, Ta celi psalter Davidov, Ta celi katehismus, Sv. Pavla listuvi, Noviga testamenta pusledni dejl, Ta prvi psalm ž nega trijemi izlagami, Ta celi nov testament. Trubarjevo delo obsega celoten prevod nove zaveze, iz stare pa prevod Davidovih psalmov.
Okvir
Dan reformacije 31. oktober nas spominja in opominja na duhovno gibanje, ki je pomembno prebudilo Evropo ter naše prednike. Z reformacijo, Trubarjem in drugimi protestantskimi pisci smo dobili prvo slovensko knjigo in knjižni jezik ter bili prvič pisno poimenovani in nagovorjeni z imenom, ki ga imamo še danes: Slovenci.
Okvir:
Primož Trubar je med Nemci užival edinstven ugled kot eden najpomembnejših ljudi tistega časa. Nemci še zdaj niso mačehovski do njega in zlasti na področju literarne zgodovine sodelujejo s slovenskimi raziskovalci (omenimo samo simpozij v Tübingenu leta 1986 in zbornik iz leta 1995: Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen, München 1995/ Primus Truber und seine Zeit, Življenje med Ljubljano in Tübingenom, Primož Trubar in njegov čas). Za nemško-slovensko povezavo je izredno pomemben dr. Rudolf Trofenik, ki je v svoji münchenski založbi izdal veliko knjig o Trubarju.
|
vir: http://www.revija-radar.com/Arhiv-revije-Radar/Radar-352/GRE-NE-KNJIGE-NA-SLOVENSKEM.html
registracija je pa brezplačna, če te slučajno zanima.
_________________
Kdor je rojen, da se ponižno plazi, ne zna leteti.
(Pesem sokola, Gorki, Maksim, 1868-1936) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
1919
pšanc
Pridružen/-a: 17.05. 2008, 15:53
Prispevkov: 110
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 21:42 Naslov sporočila: |
|
|
Ok, tole je spet o protestanizmu Trubarja in njegovih somišljenikov, nima pa veze s Prekmurjem, Hren ni deloval v Prekmurju, kakor tudi Trubarjev protestantizem ni imel vpliva v Prekmurju, temveč so protestantske ideje prihajale iz madžarske strani. Naj povem, da tam do 20. stoletja, oz. recimo konec 19. stoletja, prekmurski protestanti sploh niso vedeli za Trubarja in dela slovenskih protestantov. O poveličevanju Trubarja in protestantizma na Slovenskem pa bi lahko veliko povedal, ampak ni glih tema o tem.
Brez zamere ampak ateisti imate veliko za povedati o protestantih samo ko se kritizira katolištvo, me zanima, kako bi gledali na nekega hardcore protestanta. Navsezadnje se norčujete iz ameriških protestantov, me zanima, kaj bi "vaš" Trubar rekel o tem. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
cr
pipika
Pridružen/-a: 17.08. 2007, 22:25
Prispevkov: 3305
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 21:56 Naslov sporočila: |
|
|
| 1919 je napisal/a: |
Ok, tole je spet o protestanizmu Trubarja in njegovih somišljenikov, nima pa veze s Prekmurjem, Hren ni deloval v Prekmurju, kakor tudi Trubarjev protestantizem ni imel vpliva v Prekmurju, temveč so protestantske ideje prihajale iz madžarske strani. Naj povem, da tam do 20. stoletja, oz. recimo konec 19. stoletja, prekmurski protestanti sploh niso vedeli za Trubarja in dela slovenskih protestantov. O poveličevanju Trubarja in protestantizma na Slovenskem pa bi lahko veliko povedal, ampak ni glih tema o tem.
Brez zamere ampak ateisti imate veliko za povedati o protestantih samo ko se kritizira katolištvo, me zanima, kako bi gledali na nekega hardcore protestanta. Navsezadnje se norčujete iz ameriških protestantov, me zanima, kaj bi "vaš" Trubar rekel o tem. |
katolištvo je pač kot večinska religija malce bolj na udaru.....
sicer pa govorimo večinoma o religijah brez izjeme.....prav imaš, da so nekatere protestantske denominacije prisotne v ZDA živa groza.
Štefan Küzmič pa je bil nedvomno eden bolj zaslužnih za slovensko kulturo.
_________________
________________
Every single Jedi is now the enemy of the Republic. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
1919
pšanc
Pridružen/-a: 17.05. 2008, 15:53
Prispevkov: 110
|
| Objavljeno: Nedelja 18 Maj 2008 21:58 Naslov sporočila: |
|
|
| cr je napisal/a: |
| prav imaš, da so nekatere protestantske denominacije prisotne v ZDA živa groza. |
No, nekje se pa že strinjamo. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Veno Pilon
Tožidar
Pridružen/-a: 19.05. 2008, 08:39
Prispevkov: 5
|
| Objavljeno: Ponedeljek 19 Maj 2008 09:06 Naslov sporočila: |
|
|
..pri povojnih izvensodnih pobojih gre za dejanja, ki so bila v neskladju z vso takratno pozitivno zakonodajo, konvencijami in deklaracijami in civilizacijskimi normami in zato se obravnava še danes kot zločin, ki ne zastara...
..Slovensko pravosodje te stvari tudi tako obravnavata in sta jih dolžna obravnavati, saj je Slovenija sopodpisanica mnogih mednarodnih aktov in konvencij...
..torej gre za nezastarljiv zločin, ki je preganljiv po službeni dolžnosti..punctum...! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
matjaz
pipika
Pridružen/-a: 10.09. 2007, 16:30
Prispevkov: 1064
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: Torek 20 Maj 2008 10:34 Naslov sporočila: |
|
|
| 1919 je napisal/a: |
Uradna politika RKC je bila nevtralnost v vojni, kar so pa delali posamezni njeni člani, pa se razlikuje od dežele do dežele, od pokrajine do pokrajine. Res nesmiselno je govoriti o tem, kaj je uradno stališče, dejstva so dejstva in se jih ne da spremeniti, oz. jih spreobračati, češ to pa ni bilo stališče RKC... |
Ni res!
Uradna politika vatikana se je pokazala s papeževim dopisom, da se je treba bati komunizma, rusije,..... in da je potrebno za vsako ceno to gibanje zavreti in ga preprečiti. Nikjer pa nič o nacizmu in fašizmu, pa čeprav je papež svaril pred komunizmom takrat, ko sta bila nacizem in fašizem že v polnem teku.
Toliko o "nevtralnosti" z uradne strani RKC. In tej "nevtralnosti" je lj-škofija z Rožmanom na čelu sledila in "nevtralno" paktirala in se pajdašila z nacifašisti.
Je pa res, da se primorska in štajerska duhovščina nista držali "uradne politike rkc o nevtralnosti v vojni", navkljub Rožmanovi intervenciji pri škofu Tomažiču, in sta podpirali NOB, partizanstvo, domoljubni odpor proti okupatorju.
_________________
Http://www.zrtve-cerkve.org
Smrt (klero)fašizmu, Svoboda narodu! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
1919
pšanc
Pridružen/-a: 17.05. 2008, 15:53
Prispevkov: 110
|
| Objavljeno: Torek 20 Maj 2008 16:14 Naslov sporočila: |
|
|
| matjaz je napisal/a: |
Ni res!
Uradna politika vatikana se je pokazala s papeževim dopisom, da se je treba bati komunizma, rusije,..... in da je potrebno za vsako ceno to gibanje zavreti in ga preprečiti.
Nikjer pa nič o nacizmu in fašizmu, pa čeprav je papež svaril pred komunizmom takrat, ko sta bila nacizem in fašizem že v polnem teku.
Toliko o "nevtralnosti" z uradne strani RKC. In tej "nevtralnosti" je lj-škofija z Rožmanom na čelu sledila in "nevtralno" paktirala in se pajdašila z nacifašisti. |
Je kar logično, glede na to, da je bil komunizem proti RKC, kot se je pokazalo po vojni, je bil strah popolnoma na mestu, sicer pa kolikor jaz vem, je pravtako obsodila tudi nacizem, nisem čisto prepričan tukaj drugače, sem prebral nekje na hitro (me pač 2. SV preprosto ne zanima), pravtako je obsodila tudi kapitalizem, kar nas vodi do zaključka, da ni bila za nobeno stran, se pravi, da je bila nevtralna. Sicer pa zaradi mene, tudi če uradna politika ne bi bila, štejejo dejstva. 2. SV se tako ali tako izbralja kot nek "mit" na katerem temeljijo moderne velesile (ZDA, Britanija...), že tema sama me dolgočasi do smrti, kaj šele debatiranje o njej. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
cr
pipika
Pridružen/-a: 17.08. 2007, 22:25
Prispevkov: 3305
|
| Objavljeno: Torek 20 Maj 2008 16:22 Naslov sporočila: |
|
|
| 1919 je napisal/a: |
| matjaz je napisal/a: |
Ni res!
Uradna politika vatikana se je pokazala s papeževim dopisom, da se je treba bati komunizma, rusije,..... in da je potrebno za vsako ceno to gibanje zavreti in ga preprečiti.
Nikjer pa nič o nacizmu in fašizmu, pa čeprav je papež svaril pred komunizmom takrat, ko sta bila nacizem in fašizem že v polnem teku.
Toliko o "nevtralnosti" z uradne strani RKC. In tej "nevtralnosti" je lj-škofija z Rožmanom na čelu sledila in "nevtralno" paktirala in se pajdašila z nacifašisti. |
Je kar logično, glede na to, da je bil komunizem proti RKC, kot se je pokazalo po vojni, je bil strah popolnoma na mestu, sicer pa kolikor jaz vem, je pravtako obsodila tudi nacizem, nisem čisto prepričan tukaj drugače, sem prebral nekje na hitro (me pač 2. SV preprosto ne zanima), pravtako je obsodila tudi kapitalizem, kar nas vodi do zaključka, da ni bila za nobeno stran, se pravi, da je bila nevtralna. Sicer pa zaradi mene, tudi če uradna politika ne bi bila, štejejo dejstva. 2. SV se tako ali tako izbralja kot nek "mit" na katerem temeljijo moderne velesile (ZDA, Britanija...), že tema sama me dolgočasi do smrti, kaj šele debatiranje o njej. |
Mit brenneder Sorge iz leta 1937 je Pij XII sicer zelo zelo milo obsodil nacizem. Njegovo siceršnje delovanje je pa bilo izrazito oportunistično in ga je bolj skrbelo da ne bi kakak bomba padla na Vatikan kot pa kaj drugega.
O nevtralnosti posameznih elementov RKC na Slovenskem pa raje ne bi.
katoliški naciljubci press
_________________
________________
Every single Jedi is now the enemy of the Republic. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
matjaz
pipika
Pridružen/-a: 10.09. 2007, 16:30
Prispevkov: 1064
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: Torek 20 Maj 2008 16:36 Naslov sporočila: |
|
|
| 1919 je napisal/a: |
Je kar logično, glede na to, da je bil komunizem proti RKC, kot se je pokazalo po vojni, je bil strah popolnoma na mestu.. |
Seveda logično, podobno kot je danes logično, zakaj je bil komunizem tako "proti" RKC. Kar poglej kako ropajo družbeno imetje in kako se hočeju preko vseh družbenih por vplivati na našo družbo, ekonomiko,.... Komunizem je pač RKC in njene posvetne težnje sprevidel in se temu uprl ter dal prednost proletariatu, sekularnosti in laičnosti, ter ločenosti cerkve od države.
| 1919 je napisal/a: |
...pravtako je obsodila tudi kapitalizem... |
Tudi komunizem je obsojal kapitalizem...
| 1919 je napisal/a: |
... kar nas vodi do zaključka, da ni bila za nobeno stran, se pravi, da je bila nevtralna. |
Kapitalizem v stilu Anglije, USA, Francije,.... je imel bore malo z nacifašističnimi režimi Italije, Nemčije, Španije,...je pa RKC podpirala Dučeja v Italiji, kateremu je izrazila lojalnost in pa Franka v Španiji, ki pa je dejansko fural klerikalni fašizem. Tudi očitno ni nikdar nasprotovala Hitlerju razen nekaj malega sprenevedanja, je pa proti koncu vojne in po vojni poskrbela, da je masa raznih nacijev, vojnih zločincev,... ušla kazni in naselila razne eksotične konce od Avstralije, Argentine do Kanade,.....
| 1919 je napisal/a: |
Sicer pa zaradi mene, tudi če uradna politika ne bi bila, štejejo dejstva. 2. SV se tako ali tako izbralja kot nek "mit" na katerem temeljijo moderne velesile (ZDA, Britanija...), že tema sama me dolgočasi do smrti, kaj šele debatiranje o njej. |
Hja no, mene fakti ww2 in sploh cele naše zgodovine zelo zanimajo in me nikakor ne dolgočasijo.
No, votever, lahko tudi o čem drugem če češ.
_________________
Http://www.zrtve-cerkve.org
Smrt (klero)fašizmu, Svoboda narodu! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
jakačan
dr. pipika
Pridružen/-a: 19.08. 2007, 12:28
Prispevkov: 3237
|
| Objavljeno: Torek 20 Maj 2008 17:02 Naslov sporočila: |
|
|
| 1919 je napisal/a: |
| ... RKC ... nevtralna ... |
Takšen izbor besed oz. njihova kombinacija, je nekaj, kar po defoltu ne gre skupaj. Nevtralnost RKC je podobno okroglemu kvadratu ali letečemu slonu, nečemu torej, kar po zakonih fizike in logike, ne more obstajati.  |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
matjaz
pipika
Pridružen/-a: 10.09. 2007, 16:30
Prispevkov: 1064
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: Torek 20 Maj 2008 17:17 Naslov sporočila: |
|
|
| jakačan je napisal/a: |
| 1919 je napisal/a: |
| ... RKC ... nevtralna ... |
Takšen izbor besed oz. njihova kombinacija, je nekaj, kar po defoltu ne gre skupaj. Nevtralnost RKC je podobno okroglemu kvadratu ali letečemu slonu, nečemu torej, kar po zakonih fizike in logike, ne more obstajati. |
Kako da okrogli kvadrati pa leteči sloni ne obstajajo? Kaj pa vinkl kugla pa bat zajla pa kugllogarji za auspuh?
_________________
Http://www.zrtve-cerkve.org
Smrt (klero)fašizmu, Svoboda narodu! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
1919
pšanc
Pridružen/-a: 17.05. 2008, 15:53
Prispevkov: 110
|
| Objavljeno: Torek 20 Maj 2008 18:32 Naslov sporočila: |
|
|
| cr je napisal/a: |
| Mit brenneder Sorge iz leta 1937 je Pij XII sicer zelo zelo milo obsodil nacizem. Njegovo siceršnje delovanje je pa bilo izrazito oportunistično in ga je bolj skrbelo da ne bi kakak bomba padla na Vatikan kot pa kaj drugega. |
V kakšnem smislu? Glede na to, da je bila leta 1937 nacistična Nemčija najmočnejša vojaška sila v Evropi...
| Citiram: |
| O nevtralnosti posameznih elementov RKC na Slovenskem pa raje ne bi. |
Ja, nikoli nisem trdil, da so bili.
| Citiram: |
| katoliški naciljubci press |
Če to mogoče leti name, si se pač pošteno zmotil, pa tudi nasploh gre za oksimoron, ker kar takšnega nikoli ni obstajalo (razen mogoče v Nemčiji s strani določenih nemških katolikov). |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
